Vivisekcija in duh

Res hitro minevajo leta: svoja oddaljena gimnazijska leta s sedanjega Trga generala Maistra mi takrat, ko jih povežem s svojo kasnejšo poklicno potjo, prikličejo v spomin anekdoto. Imena bom opustil, ker niso najbolj pomembna.

Bilo je pri uri biologije v nižjih letnikih, ko nam je sicer simpatična profesorica, za nameček celo razredničarka, čisto zares pojasnila, da bomo pri uri secirali žabe. Ne vem več natančno, ampak podatek je prispel do dijakov z zamudo. Morda je k naši tedanji neobveščenosti nekaj malega prispevala nejevera, oblečena v takšen razmislek: smo se pri izbiri gimnazije, ki vendar daje prednost humanistični in družboslovni izobrazbi, res pri zdravi pameti odločili za to, da bomo zabadali nože v živa bitja in izvajali vivisekcijo? V trenutku popolne panike nisem povsem dojel niti tega, ali bi morali kaj takšnega početi na živih ali morda mrtvih bitjih, toda razlike zame ni bilo velike, oboje se mi je zdelo strašljivo.

Nepopisna drama je vodila v stisko, a nisem bil čisto sam. Že ujeti v predavalnici smo se nekateri roteče začeli spraševati, kaj zdaj? Obstaja kakšen izhod iz moralne, ne zgolj psihološke tragedije, v katero smo bili proti svoji volji pahnjeni? In potem je sošolka odkrila rešilno bilko: v časopisu Večer je prebrala, da je v Rotovžu čez nekaj minut na sporedu javno predavanje iz filozofije jezika. Bila je pozna popoldanska ura in moledujoče smo se odpravili do razredničarke s prošnjo, če bi lahko vivisekcijo zamenjali za filozofski večer. In res, sicer ne preveč odobravajoče je k sreči privolila.

V živo se spomnim scen z nastopa hrvaškega predavatelja, predstavljal je svojo novo knjigo, še svež doktorat. Nisem veliko razumel, toda bilo je olajšujoče. In ker usoda ljubi zvijačnost, je kasneje postal mentor pri mojem doktoratu na Filozofski fakulteti v Mariboru. Ta morda neznatna reminiscenca me večkrat opozori na dvoje: sprva na dejstvo, da več kot očitno nisem bil rojen za vivisekcijo, temveč mi bolj leži spraševanje o moralnih dilemah, lahko tudi glede vivisekcije ali česarkoli podobnega. No, poklicna ali morda življenjska pot predstavlja le en vidik, dogodek se je zarezal vame še kot svarilo, za kako pomembno se lahko izkaže izobrazbena formacija vsakogar med nami in v čem bo zame Prva gimnazija vedno v prednosti pred vsemi drugimi. Zelo preprosto sem jo razumel kot zatočišče svobodnega duha mladih ljudi, k čemur je v svojem humanističnem profilu verjetno še danes zavezana. Se pravi: uporabljati secirni nož le za spraševanja o človeku, družbi in svetu, ukvarjati se s cultura animi, s kultivacijo duha, kot je temu dejal Ciceron. 

Nesrečne žabe pa prepustiti drugim.