Zbirka 172/170 zgodb Prve

Pisalo se je leto 1945, ko se je naša družina po štiriletnem begunstvu v Beli krajini vrnila domov v Maribor.

Sem Mariborčan, rojen leta 1930. Po drugi svetovni vojni, leta 1945, se je naša družina iz begunstva vrnila v Maribor.

Drobci spomina \ Spominjam se Prve

PRVA – UČITELJICA ZA ŽIVLJENJE

PASJA BOMBICA

KRASTAČA V LAVORJU

Če me spomin ne vara, je bilo meseca maja, leta 1961.

Zakaj sem se odločila za Prvo?

Šolska knjižnica Prve gimnazije Maribor / F-ovci generacije 1993–1997

Začetek oktobra je. Tega prečudnega leta 2020. 

Leta 1972 smo se preselili v Gregorčičevo ulico.

Matematiko sem začel poučevati davnega leta 1972 na Prvi gimnaziji. 

Ko bom velika, bom postala učiteljica, sem govorila v otroštvu. 

Počutim se, kot bi stal za težko odrsko zaveso iz rdečega žameta.

SILVIRA TOMASINI / Karel Destovnik – Kajuh

Maks Durjava se je rodil 8. 12. 1915 v Mariboru očetu Maksu in mami Ani.

Jože Menih se je rodil 23. aprila 1922 v Hrastniku v rudarski družini.

Vsako leto eno ime

Zakaj z znanimi verzi iz 17. stoletja začeti zgodbo Herte Haas, tretje žene Josipa Broza - Tita (1892, Kumrovec–1980, Ljubljana), nekdanje dijakinje šole, ki se danes imenuje Prva gimnazija Maribor? 

Akademik dr. Anton Trstenjak (1906–1996) je bil v letih od 1934 do 1939 katehet na takratni realni gimnaziji v Mariboru.

Mariborski Večer je v soboto, 31.3.1962, objavil prispevek z naslovom Dan brez "cvekov".

Verjamem, da nas oblikujeta DNK in socialno okolje, a oblikuje nas tudi nešteto malenkosti, naključij, nenačrtovanih srečanj in odločitev, ki jih na tem čudovitem popotovanju – življenju, sprejemamo. 

V Drugo državno realno gimnazijo Maribor sem hodila od leta 1935 do pričetka druge svetovne vojne, aprila 1941.

PRVA

Kdaj sva se z Mihelo, dvojčico, odločili, da je edina možna izbira po osnovni šoli Prva, takratna Srednja družboslovna šola? 

SPOMINI NA GIMNAZIJO

Sem dijakinja Prve. Vpisala sem se še v SFRJ, zaključila pa v RS, v času osamosvojitve.

V četrtek, 1. septembra 2016, se je naša pot na Prvi gimnaziji Maribor začela. 28 junakov je izvedelo, da bodo v f-razredu

»Kje te počakam? Se dobiva pred Prvo?« 

»Ok, pred Prvo.«

Ljudje. To je tisto, česar se zares spomnim iz mojih gimnazijskih let na Prvi.

Tistih klopi na Prvi, na katere smo zapisali najnujnejše formule in kratka sporočilca, kakšen srček in mačko z dvignjenim repom, že zdavnaj ni več.

Spomin je kot dnevnik, ki ga ves čas nosimo s seboj, bi rekel Oscar Wilde.

Ob 170-letnici Prve naj najprej izrečem iskrene čestitke celotnemu vodstvu in vsem zaposlenim na Prvi, ki že 170 let ustvarjate zgodovino! 

V teh vprašljivih časih, ko smo ljudje še bolj ranljivi, so se mi ob pomisli na sedemdeset let rahlo naježili lasje.

Spominjam se, s koliko ponosa sem prvič vstopila v zgradbo Prve gimnazije. 

1993. Moje prvo leto na Prvi. Ha, to je zdaj že prejšnje stoletje. 

Po mojem trdnem prepričanju je, ali bi vsaj naj bilo, gimnazijsko obdobje čas raziskovanja, preizkušanja, spoznavanja in iskanja.

Ko sem enega od nedavnih petkov hitela do popravljalnice kolesa, sem sredi Trubarjeve srečala Anžeja, na Prvi je hodil v paralelko. 

“Čekat ću te moja, buco, kraj I. gimnazije” smo velikokrat zapeli v parku pred Prvo gimnazijo.

Prvi veliki pok. Skok v neznano in slutnja nečesa velikega, morda strahotnega, kar bo najverjetneje spremenilo vse, kar je bilo dotlej znanega in domačega.

Kot najbrž večina ostalih zapisov, tudi tale nastaja med karanteno v času epidemije koronavirusa.

Nekdanji košarkar, trener, košarkarski funkcionar, publicist, kronist razvoja košarke v Sloveniji in univerzitetni profesor se je rodil 29. februarja 1932. leta v Mariboru.

Bil je eden tistih glavnih odmorov, ko si bil raje pet minut prej v učilnici kot pet sekund prepozno.

»Gospod profesor, lahko grem na WC, prosim?« se je iz mojih ust zaslišalo vsaj enkrat, če ne večkrat dnevno, najraje med urami geografije.

Ko bil s'n še mali fazan in so me 3. septembra 2012 (1. septembra je bila sobota) na poti s Prve proti domu napadali alkoholni flomastri starejših dijakov, me je bilo strah.

Povabilo k pisanju zgodbe je prebudilo v meni niz spominov in spodbudilo občutek pripadnosti, hkrati me je za trenutek ustavilo v mojem vsakdanu.

Več kot 30 let je že minilo, odkar sem zapustila gimnazijske klopi, a mimo lepotice na Maistrovem trgu še vedno hodim s skromno ponižnostjo in tihim spoštovanjem.

Profesorica slovenščine na Prvi gimnaziji v Mariboru sem postala leta 1972 in ostala štiri desetletja.

Vsako leto v začetku septembra se spomnim na tisti davni september leta 1969, ko sem prvič prestopil prag Prve gimnazije v Mariboru.

Zdi se mi, kot da je bilo včeraj, ko smo v 4. letniku skupaj s sošolci in sosošolci pripravljali program za 140. obletnico naše Prve.

Pisalo se je šolsko leto 1992/1993 in v mogočno stavbo Prve gimnazije smo po modrost in posebne radosti prihajali dijaki in dijakinje oddelka F. 

Na svoje dijakovanje sem zmeraj gledal kot na zlata leta osebnega in družbenega razvoja (leta 2004 smo postali del EU, vmesno obdobje debelih krav pa je leta 2008 zaokrožilo ustoličenje Darka Milaniča kot trenerja NK Maribor), zato me toliko bolj čudi spomin na trdovratno melanholijo, ki je bila takrat nesporna razredničarka mojega duševnega življenja.

Če sedaj pomislim na Prvo, so to lepi spomini, toda zdi se kakor drug svet.

Odprem letno knjigo Drzni in lepi 1999, berem besedilo svojega oddelka D, gledam fotografije ... Snov, inspiracija, spomini …

To poved sem v zadnjem desetletju izrekla vsakič, ko je pogovor nanesel na to, v katero obdobje bi se vrnila, če bi imela moč potovati v preteklost. 

Prva gimnazija, 4 leta. Kako sploh začeti in izbrati »zgodbo«, ki bi predstavila, kako je bilo.

PRVA – spomini nanjo so lepi, pisani in polni nostalgije po tistih brezskrbnih časih. 

»Naši učenci so kakor vodnjak, iz katerega zajemamo in v katerem vidimo svojo podobo.«

Leto 1991. V svetovni politiki turbulentno in prelomno. 

“V glavnem odmoru se dobimo pri fontani!”

Leta 2010 je Slovenijo obiskal Nobelov nagrajenec za mir, XIV. Dalajlama, in v sklopu tega prihoda je obiskal Prvo gimnazijo Maribor. 

Prva me je nedolgo nazaj izpustila iz svojega objema udobja in nepopisne pripadnosti, ki jo čuti vsak, ki je rasel med zidovi te veličastne zgradbe, za katero kot osnovnošolka nisem verjela, da je šola in ne kakšna strogo zavarovana kulturna znamenitost.

Gimnazijska leta so se mi vtisnila v spomin kot lepa, sproščena, polna dogodivščin in anekdot.

Stala sem sredi prazne avle.

To je bila moja prva lekcija v prvem mesecu v 1. D-oddelku na Prvi gimnaziji v Mariboru. 

Leta 1979 sem kot dijakinja vstopila v prvi letnik Prve gimnazije, v prepričanju in želji, da bom po končani gimnaziji nadaljevala študij farmacije.

Srednja družboslovna šola oziroma današnja Prva gimnazija Maribor, 1. september 1987. 

"Mlad perspektiven kader. Oddaja dijaškega profila."

Moja anekdota se prične ...

Čeprav sem maturiral daljnega leta 1963, se nekaterih stvari še vedno spomnim in zanimivo, da so to v glavnem neumnosti, ki smo jih počeli

Zaključek srednješolskega obdobja je pomembna prelomnica v življenju.

Če parafraziram rek iz pogovora med pesnikom Tonetom Pavčkom in glasbenikom Aldom Kumarjem, ki je pred mnogimi leti v televizijski oddaji sicer tekel o soodvisnosti med poezijo in vinom (naš veliki pesnik je prideloval tudi izjemno dobro malvazijo), bi lahko zapisal: »Za vse, kar znam, ima zasluge Prva gimnazija – pa za vse, česar ne znam, tudi!«

Malokdaj se dogodi tako uspešen in dolg ljubezenski odnos, kot ga imam s Prvo.

Prvogimnazijec je radoveden. 

Rodila se je leta 1918 v Slovenski Bistrici.

Ko pomislim na Prvo, je moja prva asociacija mogočna stavba v srcu Maribora, ki je doživela in preživela že toliko zgodovinsko prelomnih časov in ki se je na popolnoma edinstven način dotaknila življenj mnogih mladih ljudi. Tudi mojega.

Na Prvi gimnaziji sem pristal bolj kot ne naključno.

Oblečena sem bila v črno, dan je bil svetel in prelestno sončen, bila sem nenavadno vznemirjena: prvi september 1990, prvi šolski dan.

Leta 1979, ob koncu mojega študija slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sem po naključju dobila čudovito priložnost – trimesečno poučevanje v treh oddelkih na Prvi. 

Pri stranskem vhodu s Krekove na levo ali desno?

Spoštovani gospod ravnatelj, pomočnici ravnatelja, profesorice, profesorji ter ostali zaposleni; vsi, brez katerih Prva ne bi bila Prva!

Najprej se bi rada iskreno zahvalila za izjemno čast, da sva bila z Matevžem izbrana za dijaka leta 2020, in za priložnost, da Vas lahko (danes) nagovoriva.

Kar nekaj časa sem razmišljal, o čem pisati v prispevku, pa ne zato, ker ne bi imel pisati o čem. Ravno nasprotno!

Moje povprečje ocen v vseh štirih letnikih gimnazije je nihalo med dobrim in prav dobrim.

Latinščino smo se učili manj kot eno šolsko leto.

Med glavnim odmorom je bilo na hodniku precej živahno. 

Leta 1947 so dijaki Prve gimnazije prvi v Mariboru pričeli igrati košarko.

Moj oče je bil professor na Prvi gimnaziji od leta 1922 do leta 1962.

Bilo je leta 1964, ko sem hodil v 1. letnik v 1. D-razred.

Preden sem se lotil tega pisanja, sem nekaj dni tuhtal in klical v spomine svoja najstniška leta na Prvi.

Naš razred – 8.b – je konec junija 1951 raztegnil valeto od osmih zjutraj do jutra naslednjega dne v Domu zveze borcev v Ribniškem Selu, ki je takrat štelo le nekaj hiš.

l. 1962 se nas je vpisalo na Prvo toliko dijakov, da smo imeli pouk v več paralelkah, dopoldne in popoldne.

Najpomembnejša sta pogled in razgled.

Tempura mutantur, nos et mutamur in illis – kako pogosto se človek moje generacije spomni na to latinsko skovanko.

Prvič sem se zares pričel zavedati, kaj mi je dala Prva, ko me ni bilo tam.

Moja zgodba je skromna, a je lepa in posebna, kakor je v mojem spominu ostal čas gimnazijskih let.

Vse se je začelo na Maistrovem trgu pred »našo fontano«.

Pisalo se je leto 1980 ...

Ob pogovorih ob prihajajoči 170-letnici Prve gimnazije Maribor, moje ljube “alma mater”, je moja mama (tudi gimnazijka in hči legendarnega profesorja Prve gimnazije, profesorja Viktorja Gruntarja)...

Res hitro minevajo leta: svoja oddaljena gimnazijska leta s sedanjega Trga generala Maistra mi takrat, ko jih povežem s svojo kasnejšo poklicno potjo, prikličejo v spomin anekdoto.

I. gimnazija je zares naša.

23. decembra 2005 se je po 64 letih končalo delovanje slovenskega programa BBC. 

Ta znamenita misel Platonovega učitelja Sokrata govori o vrednosti izobraževanja.

Že takrat, ko smo se mi, generacija »informbiroja«, odločali, kam po osnovni šoli, je bila I. gimnazija častitljiva starka.

Da, res sem hodil na Prvo.

Spomin na Prvo gimnazijo je spomin na našo generacijo, na profesorje, ravnatelja in šolo, mogočno stavbo z impozantnim stopniščem, na katerem se je štiriletno šolanje začelo in končalo.

Ko sem končala 4. razred nižje gimnazije v Rušah, kjer smo živeli po vrnitvi iz izgnanstva v Srbiji, sem se jeseni leta 1947 vpisala v 5. razred višje gimnazije v Mariboru. 

Ob misli, kaj me veže na Prvo gimnazijo, se mi v glavi zavrti 4 leta dolg film spominov na srednjo šolo.

Našemu profesorju slovenščine je bilo ime Leon Štavbar.

Pisalo se je leto 2010, ki je bilo v marsičem podobno letu 2020.

Bil je prvi dan v gimnaziji. Prvi gimnaziji! Čulo se je imenitno.

Boris Kristančič, zame in mnoge privržence košarke vedno le Kristo, se je rodil v Skopju.

Prva ali druga, to je bila moja dilema po koncu osnovne šole.

Prve ne pozabiš nikoli! In res je.

Na kaj pomislite, ko slišite besedi Prva gimnazija ali zagledate lepotico na Maistrovem trgu?

Na obdobje na Prvi gimnaziji Maribor v letih 1983–1987 (takratni Srednji družboslovni šoli) me vežejo lepi spomini. 

Čas na Prvi gimnaziji ima v mojem spominu prav posebno mesto, ki se ga z največjim veseljem spominjam.

Dne 17. 5.1970 smo se atleti I. gimnazije odpravili na gimnazijado ob 50-letnici Gimnazije Murska Sobota.

Sem Igor Košak in pišem vam o svoji prekretnici pod Kalvarijo, prehodu iz Osnovne šole Bojana Ilicha na Prvo gimnazijo Maribor.

Na Prvi sem v štirih letih doživel številne zanimive trenutke – na nekatere nisem imel vpliva, drugi so bili posledica neustavljive želje po odkrivanju lastnih meja.

Bili so to brezbrižni časi, ko smo zasedli srednješolske klopi ...

1. b na Prvi gimnaziji Maribor sem začela obiskovati leta 1971.

Za en dan bi šel nazaj, premagal čas, ki je zdrsel mimo, ter se vrnil v dni, ko sem dihal s Prvo.

Moj spomin na čas Prve gimnazije (od leta 1985 do leta 1990) je spomin na čas intenzivnega uporništva.

Ta zapis začenjam s hvaležnostjo.

Pisati o svojih občutkih ali spominih ob 170-letnici Prve gimnazije je nekoliko nenavadno za nekoga, ki je bil na šoli v vlogi učitelja zgodovine, ker se poraja dvom o resničnosti ali pristnosti prikaza dogajanja (saj vemo, medalja ima dve plati). 

Že ob svojem prvem vstopu v mogočno stavbo Prve gimnazije Maribor sem bil poln spoštovanja do te institucije, ki se je z leti in predvsem s profesorji le še utrdilo.

Bil je zadnji ponedeljek septembra 1961, 2. c-razred Prve gimnazije v Mariboru, ob osmi uri.

11. junija 2011 je v Beogradu v 102. letu starosti umrl Odon Vertovšek, najstarejši beograjski Slovenec in obenem do takrat tudi najstarejši živeči dijak Prve gimnazije Maribor.

Kadar se človek začne ozirati nazaj in prične tehtati svoje odločitve v življenju, lahko kaj kmalu ugotovi, da je to silno nehvaležno opravilo.

Novembra 2017 smo pri predmetu stara grščina dobili nalogo prebrati Evripidovo Medejo in spisati esej na temo našega doživljanja zgodbe.

Moji spomini segajo daleč v leto 1965, ko sem bila dijakinja Prve gimnazije. 

Prva gimnazija. Prva ljubezen.

Pravzaprav kar ne morem verjeti, da je od tistih srednješolskih časov, ob prelomu tisočletja, ko smo praznovali 150. obletnico Prve gimnazije, minilo že 20 let.

Leta 2014 mi je starejši sin dejal, da se je odločil vpisati na Prvo gimnazijo.

V svojem dolgem življenju sem doživel veliko lepega, toda tudi hudega.

Poissons morts ali Mrtve ribe, kakor sva z Alenko Tetičkovič naslovila najino skupino pri ustvarjanju Ženitnega oglasa (Annonce matrimonial) leta 1991 v še takratni Jugoslaviji, so bile vrhunec mojega gledališkega ustvarjanja na Prvi gimnaziji ...

1. 9. 1972. Oblečem se chic, da bi v meni prepoznali prof. francoščine, a me čistilka Lizika prizemlji že na stopnicah: »Kje imaš copate? Brez copat ne smeš v šolo!«

Očitno nismo bili kaj posebnega, generacija 1966, saj nas je tudi naša gimnazija pri raznih proslavah pozabila, izpustila. Kot dijaki nismo izstopali, čeprav nas je veliko uspešno doštudiralo in se uveljavilo doma in v tujini.

Prvo gimnazijo v Mariboru sem obiskovala štiri leta (1956–1960, z dekliškim priimkom Demšič); prvi dve leti kot dijakinja 5. in 6. d-razreda, po reformi (1958) pa 3. in 4. d-razreda.

Letos obhaja državna realka v Mariboru dvojno obletnico. Dne 1. oktobra 1850 je bil otvorjen prvi letnik dvorazredne nižje realke in 3. novembra 1870 je pričela popolna višja realka s prvimi tremi razredi.

Šolanje na Prvi sem začel leta 1963, v letu, ko je na njej zaključil svoja štiri leta moj brat Aleš. Nekakšen začetek družinske tradicije torej. V dokaz suverenosti sem se vpisal v »ruski« razred, saj je predvsem mama želela, da grem v »francoskega«. Pouk smo prvi letniki imeli popoldan, zato pa so nam namenili proste sobote, čemur se ni bilo težko privaditi.

Po pivu ali dveh na Poštni se sprehodim skozi mesto. Ker že 15 let živim v Ljubljani, te ulice vzbudijo spomine na mladost, predvsem dijaška leta v Mariboru. Mimo Florjana in Astorije pridem do Kina Partizan, kjer smo v petek po pouku hodili v bife na špricer.

Moj prvi spomin na Prvo je pravzaprav otroški spomin na mamo, ki je bila v šestdesetih letih tajnica Prve gimnazije. In na en kratek sprehod med mizami v višini ramen po zbornici in pisarni takratnega ravnatelja Ivana Rudolfa.

Edina šola, na katero sem si želela iti, je bila Prva gimnazija. Že od zunaj me je navdušila, takoj ko sem stopila skozi vrata, sem se zaljubila vanjo ... 

Sredi šolskega leta 1948/49, meseca februarja, sem bil po izredni poti sprejet v tretji razred Prve gimnazije v Mariboru. Zaradi nedokončane in takrat ukinjene višje osnovne šole (nižje gimnazije) v rojstnem kraju Lenart sem moral opraviti v drugi polovici šolskega leta, ob rednem pouku, dopolnilne izpite iz vseh predmetov. 

Štiri krasna leta brez vseh skrbi ...

Večna dilema vseh štirih gimnazijskih let je bila, kateri odmor it po sendvič. V prvem, petminutnem, seveda ne, takrat še ni bilo prave lakote. In prav tako je bilo treba nujno iti na par dimčkov in, če je le možno, prit nazaj v razred pred profesorico/jem.

V tej stavbi smo prestajali res peklenske muke, ko pri matematiki so talali nam kljuke.

Pravijo, da je spomin kakor opran pulover, malo skrčen in malo razbarvan. Včasih pa zanke v vzorcu le ostanejo poudarjene in barve sijoče. Štirideset let je minilo, kar je maturirala moja prva generacija dijakov na gimnaziji, je tudi prva generacija maturantov, ki je tiste jeseni, namesto na željene študijske programe univerz, morala na obvezno služenje vojaškega roka.

Vse skupaj se je pričelo s sončnim mrkom. O njem se je veliko govorilo in pisalo že precej prej in vsi mediji so bili polni strokovnih komentarjev in navodil za opazovanje. Tudi na gimnaziji se je čutilo posebno vzdušje in pričakovanje.

V Maribor sem prišel septembra 1955 v 5. razred gimnazije kot hospitant s soglasjem ministrstva za šolstvo. V 4. razredu nižje gimnazije v Murski Soboti sem padel pri risanju! Jeseni sem opravil popravni izpit, nato pa na mali maturi padel kar pri treh predmetih. S tem mi je bilo nadaljnje šolanje onemogočeno.

Znanje je tisto, ki človeku omogoča, da ima vajeti življenja v svojih rokah in lahko za svoja dejanja prevzame odgovornost.

Čeprav se ti zdi, da je bilo v gimnaziji najlepše tisto, kar si izgubil, je bilo najlepše tisto, kar si v gimnaziji imel – nedolžnost.

Prihajam iz družine, ki izjemno ceni klasično gimnazijsko izobrazbo. Tako je zame, po končani begunski osnovni šoli, bila edina prava izbira Prva gimnazija Maribor. Vsak begunski otrok je bil v drugem oddelku. Zdelo se mi je nepravično. Morala se bom znajti sama, nihče ne bo govoril bosansko. 

Prva je bila prva izbira za zapriseženo družboslovko v osemdesetih, ko smo podlegli nenavadnemu eksperimentu usmerjenega izobraževanja. Ta je prinesel nekaj zanimivih dodatkov, ki so bili in so za življenje na moč koristni, desetprstno slepo tipkanje, več jezikov – odlično, pa vendarle premalo naravoslovja za tiste, ki jih je to bolj zanimalo.

Od prvega dne na Prvi, ko se ves negotov podajaš v vrelo vodo gimnazijskega vrveža, kot drobtinice pobiraš tuje sledi in nevede puščaš lastne. Srečuješ se s pisano paleto najrazličnejših znanj, ki presegajo zgolj z maturo povezane obveznosti. Učiš se, da lahko en sam pozdrav in prijazen nasmeh nekomu polepša dan.

Na vsaki šoli je v učiteljskem zboru in med ostalimi zaposlenimi nekaj takšnih, ki se s svojim delom zapišejo v spomin dijakov kot legende. Brez njih šola ne bi bila takšna, kot se je spomnimo na srečanjih še desetletja po zaključku obiskovanja. V svojem času ji dajo pečat in okrog prigod, ki so povezane z njimi, se navadno vrtijo obujanja spominov. 

Pravzaprav smo na družinskih praznovanjih pogosto razpravljali o naši gimnazijski povezanosti. Številni izmed nas smo bili dijaki Prve gimnazije v Mariboru. Midve s sestro Mojco, najina moža Boris in Bojan, sestrina sinova Luka in Lovro, moja hčerka Ana. Prvo gimnazijo sta obiskovala tudi hčerkin izbranec Jure in nečakova izbranka Slađana. Vedno se je kdo na Prvo vpisoval ali delal maturo … 

Bila sem še zadnja »neusmerjena generacija«, za mano pa prvi poskusni zajčki. Ali se je kasneje izkazalo, da so le ti hitreje našli pravo smer v življenju, nisem preverjala.

Moram priznati, da me je že ob vpisu na Prvo gimnazijo Maribor spremljal nek občutek elitnosti in superiornosti. Morda zaradi staršev, ki sta sama bila dijaka Prve, morda zaradi mogočnosti stavbe same ali pa slovesa, ki je odmeval tudi med starejšimi znanci in tudi med mojimi vrstniki.

Lani je minilo 30 let od mojega zaključka šolanja na Prvi gimnaziji. Po dolgem času smo se srečali s sošolkami in v prijetnem vzdušju na obletnici pri Kličku obujali spomine.

Resnici na ljubo se od te Prve še dandanes nisem poslovila. Pa drži, da je vsaka srednja šola ključna institucija v življenju mladostnika. Oblikuje ga lahko v raznotere smeri in težko je predvideti, kako se bo ta štiriletna pot končala, kam ga bo odpeljala, kako ga bo zaznamovala.

Moja generacija je pričela pouk v šolskem letu 1963/1964 v četrtek, 5. septembra. Zbrali smo se v prvem (latinskem) d. razredu – vsi še iz prve polovice zadnjega stoletja prejšnjega tisočletja.

»Hvala, ker nisi pozabila, da Prve ne pozabiš nikoli. Lepo si si zamislila takrat ta naslov. Bolj ko se oddaljuje ta čas, bolj sem hvaležna za vse, kar sem doživela z vami,« mi piše Danica. In me nehote spravlja v zadrego. Bolj ko se oddaljuje čas, bolj dvomim, da si lahko lastim kaj zaslug za zamisel o naslovu, ki se je, seveda v povezavi z ljubeznijo, ponujal kar sam od sebe. Jasno, piše mi Danica s Prve, moja zadnja gimnazijska profesorica slovenščine, kasneje pa hčerkina profesorica francoščine in njena razredničarka.

Kaj napisati, da bo bralcem, dijakom, sedanjim in nekdanjim profesorjem, strokovnim delavcem zanimiva zgodba o spominih šolanja na Prvi gimnaziji? Prav gotovo je dobra stran povabila k pisanju zgodbe ta, da sem podrobneje prešla skozi obdobje štirih let, ki sem ga preživela na Prvi gimnaziji. Zgodb je veliko, nekatere so še danes tako žive, smešne, ponesrečene, nerodne, žalostne, poučne, zaljubljene. A na koncu sem izbrala. Napisala bom, kako sem se odločila za »to« gimnazijo.

Prvo gimnazijo sem imela rada. Ni bilo lahko priti nanjo. Ker smo se v povojnih letih zelo namnožili – naši starši so po rušilnih in moralnih posledicah vojne ter resoluciji informbiroja spet zadihali s polnimi pljuči in v svojem veselju nad svobodo in novimi časi prišli sproščeno in naključno tudi do kakega nenačrtovanega otroka (tak otrok sem bila jaz, saj sem se rodila samo leto dni po bratovem rojstvu, spočeta pa sem bila, ko je oče med služenjem vojaškega roka prišel na dopust) – smo morali prav vsi, tudi odličnjakinje in odličnjaki, opravljati sprejemne izpite. 

Ko pomislim na čas, ki sem ga preživljal na Prvi gimnaziji, se seveda najprej spomnim na Prvi oder. Gledališka šola je bila ta, ki je v meni vzbudila željo “biti igralec”. Zahvaljujoč njej danes počnem, kar počnem, ter sem, kdor sem.

Dijaki Prve se vedno vračamo. Če ne drugače, vsi kdaj parkiramo pod Prvo in gremo na kavo v srednješolske kafiče. Tam že 15 let obujamo spomine, tam smo pustili cele štipendije in delali naloge. Sedenje ob kavi nam je navdajalo občutek odraslosti. Zlaganje nog po klopeh in pisanje nalog na kolenih ni ravno odražalo tega, ampak kdo se pa s tem obremenjuje v srednji šoli. 

Prva ni bila samo vzgojno-učna ustanova, Prva je bila teater, slikarske razstave, koncerti v naši avli, filozofski pogovori, razmišljanja o življenju, smrti. Vse te aktivnosti Prve so pustile močan pečat v mojem življenju, kljub temu da se nisem mogla udeležiti vsega, česar bi si želela, saj je bil moj čas močno omejen zaradi ljubezni do odbojke.

Veliko tega, o čemer bi lahko pisal, se je nabralo v relativno dolgi ravnateljski karieri na Prvi. Prav v tem je problem! O čem naj pišem?! O odločanju o famoznem napredovanju v plačne razrede in nazive, kar me je takrat doletelo? Ne, to so počeli vsi ravnatelji! O uvajanju novih programov mature itd.? Dolgočasno, kdo bo to bral! 

Če velja, da prve ne pozabiš nikoli, naj dodam, da sem tudi Prvo zapustil po temeljitem premisleku. Po 56-ih letih moram premisliti, da ne bi kvarno vplival na sedanje gimnazijce in krnil spomina na svoje, večinoma blage, profesorje in profesorice. Brez okolišanja: zelo resno sem razmišljal, da bi si nabral nekaj cvekov in ponavljal četrti razred. Šolsko leto 1963/64 mi je minevalo tako sanjsko, da se od Prve najraje ne bi poslovil.

Šolsko in izven šolsko življenje je bilo, kljub skromnim povojnim časom po drugi svetovni vojni, izredno pestro. Tako na kulturnem in športnem področju. Imeli smo srednješolski abonma v mariborskem gledališču – opere in dramske prireditve, ki so bile v večernih urah. Takrat je veljala tako imenovana »hora legalis«, tako da smo se tudi kulturno izobraževali.

Tradicija šolanja naše družine na Prvi gimnaziji se je začela davnega leta 1918. Takrat so mojega očeta starši vpisali v prvi razred novoustanovljenega »Slovenskega realčnega razreda na gimnaziji« Državne realke v Mariboru. Realka, ki je stala na takratnem Tegetthoffovem trgu in pozneje na Jugoslovanskem trgu, je bila predhodnica današnje Prve.