15. 8. 2020

Preplet generacij

Avtor objave: mag. Tina Mušič / Dijakinja do leta: 1982

Prejšnja Naslednja

Ob pogovorih ob prihajajoči 170-letnici Prve gimnazije Maribor, moje ljube “alma mater”, je moja mama (tudi gimnazijka in hči legendarnega profesorja Prve gimnazije, profesorja Viktorja Gruntarja), iz meni do takrat neznanega njenega arhiva, potegnila risbo, ki je nastala nekje v 50-ih letih med konferenco v zbornici gimnazije, ko je na predlog mojega dedka portrete nekaterih profesorjev – kar na hrbtno stran risbe enega svojih dijakov (Senica, 5. b) – narisal akademski slikar Lajči Pandur (1913–1973), ki je takrat na Prvi gimnaziji poučeval risanje. Moja mama se spomni imen vseh profesorjev na sliki (stara je 90 let). Od leve: prof. Štrukelj (latinščina), prof. Česnik (germanistka, ki je poučevala slovenščino), prof. Drolc (nemščina), prof. Polonca Štefanec (geografija), prof. Strniša (matematika, fizika, strah in trepet), prof. Karba. Ker imajo Prva gimnazija, moj dedek Viktor Gruntar in družina Pandur prav posebno mesto v mojem srcu, sem te “najdbe” bila res vesela. Misli so se namreč pletle naprej in ugotovila sem, da sva točno 30 let kasneje v klopeh te-iste gimnazije (kot najina dedka) sedela njuna vnuka. Tomaž Pandur in jaz (maturirala 1982) sva namreč štiri leta delila klop, skrivnosti, nore ideje, strašljivo natančne načrte za prihodnost, strahove, poraze in uspehe. In … tako kot je Tomažev dedek na idejo mojega dedka risal portrete med konferenco, je tudi Tomaž po mojih zvezkih (za zapiske sem bila zadolžena jaz, za duhovno nadgradnjo pa on) risal risbe in ilustracije, še posebej pri slovenščini. “Ilustriral” je s svojimi impresijami Germinala, Tantadruja, Niobe, Kontrolorja Škrobarja, Antigono … in delal (šaljive) portrete mene ... te zvezke sem spravila, kot da bi imela slutnjo, da bom nekega dne, 40 let kasneje, vlekla mehke in šaljive vzporednice med najinima dedkoma in nama. Kdo ve, ali sta si mislila, da bosta tudi njuna vnuka delila klop. Kako se zgodovina čarobno ponavlja. 

Lajči Pandur je na gimnaziji nato imel še sina (akademskega slikarja Ludvika Pandurja), dva vnuka (Tomaža Pandurja, enega vidnejših slovenskih režiserjev, in izvrstno dramaturginjo ter režiserko Livio Pandur) ter dva pravnuka (Ano Pandur Predin, koreografinjo in mojstrico flamenka, ter Tiborja Hrs Pandurja, komparativista, prevajalca, pesnika in pisca), moj dedek pa dve hčerki (Majdo, poročeno Mušič, slavistko in Bredo, poročeno Cimperšek, geografinjo), štiri vnuke (Jerneja in Metko Cimperšek, oba univ. dipl. ing. grad., Mateja Mušiča, geografa, in Tino Mušič, prevajalko) in 2 pravnuka (Aljošo Peternela in Jašo Pavčiča). Naši družini sta tako že skoraj 100 let povezani s Prvo.  

Prilagam tri fotografije. Na eni so Pandurjevi (Lajči) portreti profesorjev Prve, narisani med konferenco nekje v 50-ih na hrbtno stran risbe dijaka Senice iz 5. b (druga fotografija), in na tretji, 30 let kasneje, Pandurjeve (Tomaž) v sekundah narejene impresije predavanj prof. Štaubarja med mojimi zapiski.  

“Prva ti zacementira odnos do življenja,” sem prebrala in to takoj podpišem. V glavi so se podrle vse meje, življenjsko filozofijo smo črpali iz glasbe, pogum iz začasnih neuspehov, nestrinjanje s profesorji, sošolci in knjigami so te namesto kritiziranja naučili kritičnega razmišljanja, svet je postal velik in ob bok se upaš postaviti komurkoli. Draga Prva, hvala.

 

Lajči Pandur: Portreti profesorjev med konferenco nekje v 50-ih (na pobudo prof. Viktorja Gruntarja) – iz arhiva Majde Mušič.

Od leve: prof. Štrukelj (latinščina), prof. Česnik (germanistka, ki je poučevala slovenščino), prof. Drolc (nemščina), prof. Polonca Štefanec (geografija), prof Strniša (matematika, fizika, strah in trepet), prof. Karba.  


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb.

Seznam objavljenih zgodb