I. gimnazija je zares naša. Vanjo je hodila moja mama, ki se je pozneje poročila s svojim profesorjem francoščine Potočnikom, mamin pokojni brat (njegovo ime je na spominski plošči padlih gimnazijcev med drugo svetovno vojno), moj brat, sestra in njen mož, jaz, moja žena, sin,…do sedaj.
Nisem bil odličnjak ne repetent, sem pa imel status »sin od ta starega Potočnika«, kar mi ni prinašalo kakšne koristi, razen spodaj zapisanega špricanja pouka.
Razrednik, prof.Benkovič, je moral krotiti več kot 40 nadebudnih in razgretih glav. Zato smo si k oznaki razreda 4.b dodali še en b - »bb« - beri »Benkovičeva banda«. Ni si težko predstavljati, da je anekdot in spominov veliko, kot pač v vsaki generaciji.
Zapisal bom le dva pripetljaja, povezana z mojim »znanjem« angleščine in prej omenjenim statusom.
Jadranje
Verjetno je bil ponedeljek, ko sva z očetom primarširala v šolo. V prvem nadstropju oče naravnost v zbornico, jaz na drugi štuk v 4.bb. Prva in porazna novica zame, šošolca B in šošokli A in A je bila, da pišemo angleško šolsko nalogo. Zame, »rojenega poliglota«, je bilo to eksistenčno vprašannje. Omenjeni B je našel rešitev (A, A in jaz smo se takoj strinjali) - jadranje na Bresterniškem jezeru. Kako je bilo v zbornici, mi je povedal oče. »Kaj pa je s tvojim fantom, da ni bil v šoli?« »Verjetno je nekaj narobe z njegovim zdravjem«, je odgovoril oče. Zadostovalo je, da mi ni bilo potrebno falsificirati starševskega ali zdravniškega opravičila dr.Lovšetove.
Izgovor
Mimo je švignila senca cigare, hip za tem se je ustavil in še vedno v levem kotu ust razrednika, vprašala: »Čuj, zakaj si spet šprical angleščino?«. »Saj veste, kako dober anglist sem.Po posluhu trofim samo čase nepravilih glagolov drank, drunk, drang,.. sing, sang, sung«. »Marš v razred, jadna ti majka«.
Pogosto ugotavljam, da mi je I. gimnazija dala dobro, široko in duha odprto znanje za nadalnji študij in poznejša interesna področja. Hvala ti Prva !
Zapisal Mitja Potočnik (gen. 60/64), v Mariboru 05.05.2020