14. 7. 2020

O nastanku peterice ali kako so Medejini umori zbližali pet klasikov

Avtor objave: Tia Senekovič / Dijakinja do leta: 2019

Prejšnja

Novembra 2017 smo pri predmetu stara grščina dobili nalogo prebrati Evripidovo Medejo in spisati esej na temo našega doživljanja zgodbe. Istočasno nam je profesor Čepon predstavil možnost, da bi si skupaj v SNG Maribor ogledali dramsko uprizoritev. Večina se nas je odločila za. Tedni so tekli in o tej skrivnostni izvedbi tragedije ni bilo ne duha ne sluha, vsi smo jo nekako premaknili na stranskih tir naših misli. Nekega petka, bilo je tik pred božičnonovoletnimi počitnicami, pa je profesor ponovno oznanil obisk gledališča. Roke v znak interesa smo dvignili le štirje – tri “bejevke” (Janja, Sara in Tia) in en “ajek” (Davorin). V mislih je z nami bila tudi peta sošolka (Julija), ki je tisti dan žal bila odsotna.

Čeprav smo se med sabo poznali – to je pač pričakovano od dijakov po dveh letih skupnega izobraževanja, še posebej če obiskujejo enak program – se nismo nikoli pretirano družili, vsaj ne do te mere, da bi vsak dan tičali skupaj. Profesor je, kot je v njegovi navadi, na uvodni sestanek modno zamujal, nato pa do nas pristopil v družbi prijazne gospe Mojce Redjko, naše bodoče koordinatorke. Na kratko nam je razložila, kako naj bi naš obisk bil videti in dodala malenkost, ki nam je bila pred tem zamolčana, in sicer naše aktivno sodelovanje pri analizi videnega ter predajanje ugotovitev širšemu občinstvu. Po kratki tišini smo pristali na predlagano, nevede natanko, kaj vse nas čaka.

Na nadaljnjih srečanjih se je sestajala celotna zasedba, pridružili sta se nam še dve bivši dijakinji, ki delujeta v gledaliških vodah. Po treh mesecih večkratnih ogledov posnetka predstave – dejanske izvedbe takrat še nismo dočakali – raziskovanja stereotipov, zgodovine spolov, analiziranja svetlobe, glasbe, kretenj in kostumov smo v Cankarjevem domu v dvorani Duše Počkaj predstavljali zbrane ugotovitve.

Že v naslednji gledališki sezoni smo pod mentorstvom ustvarjali nove zapise, ki so svoje mesto našli celo na spletni strani SNG. O projektu Prvi prizor in našem sodelovanju smo govorili v nekaterih oddelkih na Prvi, sodelovali na 53. in 54. festivalu Borštnikovega srečanja, napisali mini kritiko, ki je bila objavljena v časopisu, se udeleževali pogovorov z domačimi in tujimi ustvarjalci. Januarja 2019 smo, ponovno po zaslugi profesorja Čepona, končno dočakali uprizoritev Medeje in tako zgodbo, ki smo jo poznali skoraj bolje kot lasten žep, naposled videli v živo.

Sodelovanje v projektu Prvi prizor nas je naučilo kritičnega mišljenja, nekatere je potisnilo izven območja udobja ter nas opogumilo, da svobodno delimo svoja mnenja o videnem, slišanem. Kakor osladno se že sliši, pa so najlepša stvar prav sklenjena prijateljstva. Pet oseb se je povezalo zaradi ljubezni do gledališča in ob tem spoznalo nekaj izjemnih posameznikov (mislimo na vaju, Mateja in Mojca). Predane modrosti in nasvete nosimo s seboj in upamo, da jih bomo tudi mi nekega dne lahko delili naprej.

Zadnji dve gimnazijski leti, ki sicer veljata za najtežji, sta v našem primeru bili izjemni in polni čudovitih spominov. Čeprav smo trenutno vsak na svoji poti, so skupni obiski dvoran in razprave ostali stalnica. Upamo, da bo tako čim dlje.

Učenje in pridobivanje ocen je seveda pomembno, a vsak potrebuje nekaj, kar mu v življenje vnaša zabave in smeha. Izkazalo se je, da občasno manjkanje pri šolskih urah, ker zaideš na gledališko predstavo ali pogovor z igralci, pomaga pri zmanjševanju stresa – če si le znaš pravilno razporediti obveznosti in imaš razumevajoče profesorje.


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice