19. 11. 2020

SINDROM PRVE GIMNAZIJE

Avtor objave: Blaž Šabeder, predsednik dijaške skupnosti /

Prejšnja

V mesecu septembru sem šel v kavarno, v kateri sem delal čez poletje. Pobrat sem šel nekaj stvari in preostanek plače. Preden vstopim, si nadenem masko, ki smo jo od šole dobili na prvi šolski dan. Maska je temno modre barve z večjim logotipom Prve gimnazije Maribor. Da sem s Prve, mi je dobesedno pisalo 'na faci'. 

Masko takoj opazi mlada gospodična, ki je pred kavarno pila kavo in kadila cigareto. Ogovori me z besedami: »Alo, kaj ti na Prvo hodiš?« Prikimam in se takoj zavem, da se ta pogovor ne bo hitro končal. Predstavi se mi in pove, da študira psihologijo in da je pred tem obiskovala Prvo. Začneva se pogovarjati kot stara prijatelja, ki sta skupaj preživela vojno, lakoto in še kaj. Nemudoma začneva primerjati profesorje in profesorice, ki so naju, in še me, učili. »Kaj toti je tebe tui učil?« je bilo prvo vprašanje, ko sem omenil profesorja psihologije. »Toti je bil ful vreu!« je rekla, ko sem razlagal zgodbo o profesorju biologije. Samo nasmehnila se je, ko sem ji povedal, da je profesorica matematike še vedno tako organizirana in natančna kot takrat, ko je še ona gulila šolske klopi na Prvi. Izmenjala sva si nekaj najbolj zabavnih zgodb. Nisem se mogel upreti, da se ne bi pohvalil, da sem novi predsednik dijaške skupnosti. Tako naveževa pogovor še na to temo. Potožim se zaradi virusa. Na kratko predebatirava o bivših predsednikih in nadaljujeva s pripovedovanjem zgodbic. Kar je bil na začetku nekajminutni obisk kavarne, se je spremenilo v dobro uro pogovarjanja o eni in edini temi – o naši Prvi.

Tudi danes, na dan pisanja te zgodbe, sem s sošolci šel na še zadnjo pijačo, preden nas ponovno zaprejo, distancirajo in izolirajo. Čez nekaj časa nas ogovori gospod srednjih let, ki je prav tako hodil na Prvo gimnazijo. Priznal je, da je nekoliko prisluškoval našim pogovorom, in je, na podlagi tem, ki smo jih izbrali, sklepal, da smo s Prve. Povabil sem ga k mizi in začel je razlagati zgodbe iz svoje mladosti. Podrobnosti teh zgodb pa bom pripravljen razkriti šele ob 200. obletnici šole. 

Podobnih izkušenj sem doživel že več. Na predstavi v Rušah, v Poštni ulici, v domačem kraju, v Astorii, celo na Češkem … Kamor grem, srečam nekoga, ki je nekoč bil na Prvi. Ta pojav sem poimenoval sindrom Prve gimnazije. Kjerkoli na svetu se nahajaš, če dovolj glasno zavpiješ, da si hodil na Prvo, boš nemudoma našel sogovorca, ki je s teboj delil enako usodo. Tako, že več generacij, na žalost naključnih mimoidočih in prisotnih, ki niso hodili na Prvo, prvogimnazijci razpravljamo o svojih spominih.


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice