Do dobrega življenja vodita ljubezen in znanje - ljubezen ga navdihuje, znanje usmerja.

--- Bertrand Russell

Zgodovina prve

... 170-letna izobraževalna tradicija


Nižja državna realka v Mariboru
(od nastanka 1850 do sredine leta 1870)

Maribor v času nastajanja nižje realke

Njeni začetki segajo v sredino 19. stoletja, ko je imel Maribor z bližnjo okolico okoli 13.000 prebivalcev.

Mariborski meščan je bil takrat še povsem pokrajinsko orientiran, bil je predvsem štajerec z zavestjo pripadnosti avstrijskemu cesarju. Živel je patriarhalno, doma in na delu je običajno govoril nemško, po potrebi pa je z okolico občeval tudi v slovenščini.

Velika sprememba v razvoju Maribora se je zgodila s prihodom železnice v mesto leta 1846, ko je začela obratovati proga Dunaj–Celje, ki so jo kasneje podaljšali do Trsta. Posledično se je Maribor začel razvijati prometno in gospodarsko. Oživela je trgovina, razvijale so se nove obrti,  postopoma tudi industrija, železniške delavnice … Maribor je vedno bolj pridobival na pomenu, Ptuj kot prejšnje pomembnejše upravno središče Podravja je začel zaostajati.

Velik pomen je za mesto imela tudi premestitev škofovskega sedeža lavantinske škofije iz koroškega Sv. Andraža v Labotski dolini v Maribor, kjer je z delovanjem začela leta 1859 pod škofom Antonom Martinom Slomškom. S tem je Maribor postal tudi cerkveno središče s slovenskim zaledjem, kar pomeni v narodnostnem pogledu in razvoju slovenske besede pomemben mejnik v razvoju Maribora.

Z ustanovitvijo upravnega okrožja med Muro in Dravo je Maribor postal še sedež bodočega birokratskega aparata in se začel razvijati tudi kot kulturno središče.

Razvijalo pa se je tudi »šolsko središče« Podravja.

Jezuiti so že leta 1758 ustanovili kot naslednico znamenite ruške gimnazije mariborsko Klasično gimnazijo, ki je pomenila začetek koncentracije šolstva za Podravje v Mariboru. Poleg Klasične gimnazije je bila takrat v Mariboru še trirazredna, pozneje štirirazredna glavna šola, združena s trivialko (V času Marije Terezije so obstajali trije tipi osnovnih šol: trivialke, ki so bil namenjene bolj kmečke otroke, normalke in glavne šole, za meščanske otroke in predvidene za nadaljnje šolanje) in dekliško šolo.

Prvotno poslopje glavne šole se je nahajalo na današnjem Slomškovem trgu (nasproti vhoda v Gledališko ulico), leta 1812 pa so glavno šolo preselili v stavbo na lokacijo današnjega Slomškovega trga 1.

Po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 je gimnazija sicer prenehala delovati, vendar je meščanom uspelo, da se je čez dve leti ponovno pojavila. Sprva je imela pet razredov, vendar je v prvi polovici 19. stoletja število razredov raslo, tako da je leta 1850 po avstrijski šolski reformi obsegala osem razredov – štiri nižje ter štiri višje razrede –, po končanem osmem razredu je sledila matura. Na mariborski gimnaziji je bila prva leta 1851. šolo so obiskovali pretežno slovenski dijaki, in ker je število dijakov stalno raslo, je postala šolska stavba pretesna. Leta 1892 je bila šola preseljena v novo poslopje, v katerem je danes Pravna fakulteta (Mladinska ulica 9). Gimnazija je bila izrazito latinska šola, saj je v prvi polovici 19. stoletja v predmetniku gimnazij več kot polovico šolskih ur zavzemala latinščina, velik poudarek je bil tudi na verouku in zelo strogi disciplini. Nemščina se je tedaj na gimnaziji uveljavljala v glavnem le kot sredstvo za prevajanje v latinščino.

Potrebe po praktičnih znanjih

Razvoj vedno bolj sodobne meščanske družbe je zahteval čedalje bolj drugačen, bolj življenjski sistem izobraževanja s pridobitvijo bolj praktičnih “realnih” znanj, ne zgolj utrudljivega memoriziranja, pač pa za praktične, v življenju izobražene ljudi. Tega tedanje gimnazije glede na usmeritev oz. program izobraževanja niso mogle dati.

Avstrijska šolska reforma v času Bachovega absolutizma je leta 1849 v državi privedla do nastanka realk, ki so bile sprva enorazredne, nato dvo- in trirazredne. Kasneje v 60. letih so bile končno štirirazredne nižje, v 70. so nastale tudi višje šestrazredne, ob koncu 19. stoletja pa že sedemrazredne, ki so se zaključile z maturo od  leta 1869. Nižje realke so lahko obstajale kot samostojne šole, višje pa so lahko nastale le, če so obstajale nižje stopnje.

In o nastanku takšne šole (realke) so začeli razmišljati tudi v Mariboru.

Maribor je imel v preteklosti srečo, da so bili mestni župani šolstvu naklonjeni in da so skrbeli za razvoj večsmernega šolstva. Iskali so rešitve za popolno osemrazredno (klasično) gimnazijo in možnosti, kako mladino izobraziti tudi v praktičnih znanjih oziroma tehniških veščinah.

Na razvoj začetkov realke so imeli zelo pomembno vlogo župani: Othmar Reiser (1850­–1861), Andreas Tappeiner (1861–1867), dr. Matthäus Reiser (1870–1883).

Nastanek nižje realke v Mariboru

Kakor druga večja mesta v avstrijskem cesarstvu je hotel tudi razvijajoči se Maribor prilagoditi učni načrt glavne šole tako, da bi zadovoljila novim učnim potrebam obrtno-trgovskega meščanstva.

Na osnovi dekreta ministrstva je štajerska deželna vlada v Gradcu 17. januarja 1850 izdala odlok, ki je določal, da se četrti razred glavne (osnovne) šole spremeni v prvi letnik dvorazredne nižje realke. 1. oktobra istega leta so odprli prvi razred (letnik) nižje realke, ki pa je ostal v sklopu glavne šole. Začelo ga je obiskovati 72 učencev. Čez štiri leta (25. avgusta 1854) je bil z odlokom ministrstva za uk in bogočastje dovoljen še drugi razred (letnik) realke.

Ob nastanku, leta 1850, je nižja realka delovala pod skupnim vodstvom glavne šole v poslopju stavbe na današnjem Slomškovem trgu 1, takrat imenovanem Kirchplatz (Cerkveni trg). Na tem mestu je stala od leta 1514 hiša beneficiata sv. Magdalene. To hišo, v kateri so bile med 1782 in 1809 nastanjene celestinke, je od župnije leta 1810 kupilo mesto in dalo do novembra 1812 zgraditi poslopje, kamor se je s stare lokacije (današnji Slomškov trg, nasproti vhoda v Gledališko ulico) preselila glavna mestna šola. Po njej je ulica kasneje, leta 1840, dobila ime Schulgasse, prej se je imenovala Kirchengasse (Cerkvena ulica); leta 1919 so ime poslovenili v šolska ulica (danes Ulica 10. oktobra).

Nova stavba je bila dvonadstropna, s sedmimi razredi, ravnateljevo pisarno, kletjo in slugovim stanovanjem. Stavba je bila med drugo svetovno vojno porušena in na njenem mestu leta 1958 zgrajena nova, ki stoji še danes.

3. februarja 1863 je posebni odbor za reorganizacijo realke, na pobudo župana Andreasa Tappeinerja, poslal deželnemu odboru v Gradcu peticijo, da bi postala nesamostojna in nepopolna dvorazredna realka samostojna, popolna, višja realna šola, s katere bi bil možen neposreden vpis na visoko tehniško šolo. Predlagano je bilo, kaj lahko nudi občina in kaj naj prispeva deželna vlada, da bi se ideja o popolni realki lahko uresničila. Župan je za projektom stal ves čas, in to skoraj štiri leta. Žal se nobena zamisel v njegovem času ni realizirala, ker je bilo za državo to takrat predrago.

A pogajanja med državo, mestno občino in štajerskim deželnim odborom so se nadaljevala tudi v prihodnje in privedla do zaključka, da se realka čim prej osamosvoji in izpopolni v višjo realko. Eden od pogojev na poti do cilja je bila tudi lastna stavba. Intenzivno se je začelo iskanje lokacije in zemljišča za gradnjo realke.

Leta 1868 so oba razreda realke premestili v stavbo na vogalu današnjega Grajskega trga in Slovenske ulice, v poslopje sedanje Astorie.  

Leta 1870 pa so se ponovno selili v drugo nadstropje prostorov nekdanjega okrožnega urada na vogalu Koroške ceste in Strossmayerjeve ulice (ob sedanji tržnici). Rešitev je bila začasna, želja po lastni stavbi ter tretjem razredu (letniku) in višji realki v Mariboru pa vse večja.

Vse do leta 1870 je nižja realka ostala le dvorazredna ter še vedno v sklopu glavne šole.

Pogoji za vpis na nižjo realko

Dvojnost šolskega sistema (gimnazija : realka) je učence usmerjala v to, da so se morali že po četrtem oziroma po tretjem razredu osnovne šole odločiti o nadaljnjem šolanju.

Učenci, ki so vstopali v realko, so morali v prvem četrtletju tekočega leta dopolniti 10 let. Kandidati so morali ob vpisu predložiti zdravniško spričevalo, krstni (rojstni) list, potrdilo o cepljenju in priporočilo osnovne šole. Z zadnjim spričevalom te šole so morali učenci dokazati svoje predznanje, ki je bilo pogoj za vpis. Ta pa je bil možen šele po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu, ki je bil jeseni, ko so učenci opravljali tudi popravne in diferencialne izpite, torej neposredno pred začetkom novega šolskega leta.

Pouk na nižji realki

Pogoje za vpis in datum začetka pouka je uprava šole vsako leto javno razglašala v nemškem časniku (Marburger Zeitung). šolsko leto ni imelo vedno istega začetka. Sčasoma se je ustalilo na prve dni v oktobru.

Učenci so bili v začetku po večini sinovi mariborskih uradnikov, trgovcev in obrtnikov, večinoma nemške narodnosti, ki jih je vsakdanje praktično življenje sililo k stvarnemu, ne »filozofsko« usmerjenemu izobraževanju in memoriziranju. Pri Slovencih je bilo za realko sprva malo zanimanja, ker se naše maloštevilno meščanstvo še ni zavedalo potreb izobraževanja mladine za tehniško-gospodarsko in upravno usmeritev. Socialni in narodni strukturi šole lahko vsaj približno sledimo od leta 1860, ko so ohranjene vpisnice nižje realke.

Odkar je postala mariborska realka dvorazredna (dva letnika), to je v njenem petem letu obstoja (v šol. letu 1854/1855), se je število učencev dokaj ustalilo. V povprečju je vsako šolsko leto do 1869/1870 obiskovalo v povprečju čez 80 dijakov.

Delokrog mariborske realke se je vse bolj širil tudi zunaj Maribora. Učenci so prihajali z Notranjske, iz Vidma, Benetk, Pulja, ki je bil takrat sedež avstrijske mornarice (Maribor je bil znan kot rojstno mesto admirala Wilhelma von Tegetthoffa, zmagovalca v bitki pri Visu leta 1866). Nekaj je bilo tudi Čehov, sinov inženirjev v delavnici južne železnice, kasneje tudi iz Bosne in Hercegovine … Pritok učencev iz slovenske kmečke okolice Maribora pa je bil bolj naravnan na Klasično gimnazijo, ki je odpirala vrata za študij bogoslovja, medicine in filozofije, medtem ko je realka usmerjala učence »samo v študij tehnike«. Nezanemarljivo je dejstvo, da so mariborski gimnazijci lahko srednjo šolo končali doma, realčni pa so morali v višje razrede kam drugam. Mariborčani in okoličani, ki so imeli šolarje, so hoteli imeti otroke čim bližje domu, da bi bilo šolanje cenejše.

Na realki je bil poudarek na matematično-naravoslovnih in drugih življenjsko pomembnih predmetih ter živih jezikih (npr. angleščina, francoščina). Nekateri predmeti so bili obvezni: npr. verouk, nemščina kot glavni jezik, matematika, tuji jezik (angleščina ali francoščina), zgodovina, geografija, opisna geometrija, fizika, kemija, naravoslovje, prostoročno risanje, lepopis, telesna vzgoja. Nekaj je bilo neobveznih predmetov, ki jih je lahko šola uvedla sama po potrebi, vendar z dovoljenjem deželnega šolskega sveta. Učni jezik na mariborski nižji realki je bila nemščina. Slovenščine niso poučevali. V nižjih razredih so bile vsebine lažje, kasneje vedno bolj zahtevne. Učenci so imeli tudi praktične vaje. šola je učence pripravljala za različne praktične poklice. Kdor se je hotel šolati naprej in je končal mariborsko dvorazredno realko, je moral naprej v Gradec ali kam drugam v višje razrede realke. Tam je bil sprejet tretji razred realke, če je uspešno opravil izpit, v katerem je dokazal osvojeno znanje drugega letnika, v nasprotnem primeru ga je moral ponavljati ali oditi. Po končani višji realki jim je bil omogočen vpis na tehniške visoke šole.

šolsko leto se je vsako leto začelo s svečano mašo v stolnici in je trajalo nekje do sredine oziroma do konca julija. Razdeljeno je bilo na dva semestra. Vmes so bile božične in velikonočne počitnice, semestralne in pustne »ferije« (počitnice) ter eno- ali večdnevni prosti dnevi za državne in cerkvene praznike (npr. cesarjev god 4. oktobra, cesaričin god 19. novembra, dan vseh svetnikov 2. novembra idr.). Glavne počitnice so imeli učenci nižje realke v različnih časih različno dolgo. Trajale so od meseca in pol pa tudi do dveh mesecev, in sicer od sredine julija do sredine septembra oz. od začetka avgusta do sredine septembra oz. začetka oktobra.

Sčasoma je lokalni mariborski časnik Marburger Zeitung začel objavljati in javnost seznanjati tudi s statističnim stanjem in uspehom učencev na glavni šoli in realki.

Primer za šolsko leto 1868/1869 za dveletno nižjo realko:

število vpisanih učencev na realki

85

število učencev, ki so zaključili letnik

65

odlično

5

prav dobro

32

dobro

15

zadostno

13

Vlogo nadzora realk, kakor tudi drugih šol, si je leta 1855 prisvojila Cerkev. Do leta 1859 je šole nadzirala sekovska (graška) škofija, pod katero je spadal Maribor do prenosa sedeža lavantinske škofije iz Sv. Andraža na Koroškem v Maribor. Polnih deset let je nižjo realko nadzorovala lavantinsko-mariborska škofija.

15. maja 1869 pa je izšel novi državni šolski zakonik, s katerim je država sama prevzela šolsko nadzorstvo.

Učitelji in ravnatelji na nižji realki

Učitelji so bili do leta 1870 samo moški, ki so že poučevali na glavni šoli in so imeli daljšo šolsko prakso, tudi učitelji, ki so končali normalko v Gradcu ali kje drugje, pa tudi kateheti in že kakšen profesor. Leta 1866 so dobili izprašani in potrjeni stalni učitelji na gimnazijah in realkah naziv profesor. Učiteljstvo je na nižji realki bilo narodnostno mešano in v tem začetnem obdobju strpno.

Sredi 60. let 19. stoletja so učitelji, ki so poučevali na realki, imeli plačo od 400 do 600 goldinarjev, šolski sluga 250 gld., ravnatelj okoli 900 gld. Ravnatelja je imenovala država. Ravnatelji glavne šole v Mariboru so bili hkrati tudi vodje mariborske nižje realke v času njenega obstoja.

Ravnatelj glavne šole je bil od leta 1850 do upokojitve v sredini aprila leta 1864 Gasper Wiederhofer; s tem je bil posledično »prvi ravnatelj« mariborske nižje realke. Prvi razrednik je postal Josef Rottenbacher, ki je prišel iz glavne šole, leta 1853 so ga prvič označili kot učitelja nižje realke v Mariboru.

Da je mariborska nižja realka potomka glavne šole, priča že samo dejstvo, da se od nje še dvajset let po nastanku ni mogla odcepiti in da so tudi njeni prvi učitelji in ravnatelji prihajali iz glavne šole.

Na glavni šoli so vzgajali tudi učitelje za trivialke. Tako se je iz te šole razvilo v letih 1869/1870 tudi štiriletno učiteljišče.

Viri in literatura:

  • Izvestje Državne realke v Mariboru (1920), letnik 49/50, Digitalna knjižnica Slovenije.
  • Curk, Jože, Premzl, P., Mariborske vedute, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor, 2004.
  • Friš, Darko ..., Snovalci sodobnega mesta ob Dravi; mariborski župani: 1850–1941, Maribor, 2018.
  • Marburger Zeitung, od leta 1862 do 1870, Digitalna knjižnica Slovenije.
  • Mlakar, Ladislav, Ob stoletnici nižje in osemdesetletnici višje realke, sedanje Prve gimnazije v Mariboru, Maribor, 1950.
  • Pozdrav iz Maribora, Mesto na razglednicah 1892 do 1945, Pomurska založba, Umetniški kabinet Primož Premzl, 1992.
  • Puff, Rudolf Gustav (prevedel Franc Vogelnik; spremno študijo in dopolnitve napisal Jože Curk), Maribor: njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor: Obzorja, 1999.
  • Radovanovič, Sašo, Mariborske mestne ulice nekoč in danes, Miklavž na Dravskem polju, Založba Roman, 2015.
  • Vpisnice nižje realke od 1860 …, Katalog der Unterrealscule, Pokrajinski arhiv Maribor, Fond Prva gimnazija Maribor, TE1.
  • Zbornik Prve gimnazije Maribor, ob 140-letnici, Maribor, 1990.
  • Zbornik Prve gimnazije Maribor, ob 150-letnici, Ljubljana, 2000.

Ustanovitev Višje državne realke in nova stavba
(70. in 80. leta 19. stoletja)

Ustanovitev višje realke

Po večletnih dogovarjanjih ter pogajanjih med avstrijskim šolskim ministrstvom, mariborsko mestno občino ter štajersko deželno vlado je 6. septembra 1870 izšel odlok šolskega ministra o ustanovitvi samostojne Višje državne realke v Mariboru.

Država je prevzela stroške učiteljskih plač, ki jih je pokrivala s sredstvi študijskega in verskega sklada, mestna občina pa stroške za poslopje, nabavo učnih pripomočkov ter plačevanje šolskih slug. Dijaki so morali plačati šolnino, ki sta si jo razdelili država ter mestna občina.

Z ministrskim odlokom z dne 15. oktobra1870 je dobila realka začasnega ravnatelja Josefa Essla, dotedanjega gimnazijskega profesorja, ki je novembra 1871 postal prvi stalni ravnatelj realke v Mariboru. Prišlo je tudi nekaj novih učiteljev.

Slavnostna otvoritev višje realke

Slovesna otvoritev višje realke je bila 3. novembra 1870, naslednji dan pa se je začel pouk. V prvi razred – letnik (z dopolnjenimi desetimi leti) je stopilo 63, v drugega 44 in v tretjega 19 učencev, v celoti torej 126 dečkov. 

Višja realka je imela od ustanovitve v šolskem letu 1870/1871 prostore v nekdanjem okrožnem uradu na vogalu Koroške ceste in Strossmayerjeve ulice (ob sedanji tržnici).

Prvo šolsko leto višje realke 1870/1871 je zavod počastil ob koncu šolskega leta s prvo izdajo izvestja Višje državne realke v Mariboru.                    

Velike zasluge za samostojno mariborsko višjo realko in poslopje nove šole so imeli župan dr. Matthäus Reiser (1870–1883), takratni deželni šolski nadzornik dr. Matej Vrečko in prvi ravnatelj Josef Essl. Zavzemali so stališče, da bo šola služila duhovnim in industrijskim interesom Spodnje štajerske.

Lokacija in načrtovanje gradnje novega šolskega poslopja

Na seji 17. septembra  1870 je občinski svet sprejel sklep o gradnji nove šole za potrebe višje realke in deške ljudske šole.

Nekateri so bili za posnemanje načrta ljubljanske realke, drugi pa za kaj bolj samostojnega, drugačnega. Želja je bila, da bi načrtovalci nove realke vnesli v projekt tudi telovadnico, a se kasneje finančno ni izšlo. Občinski možje so pooblastili župana dr. Reiserja, da je stopil v stik s priznanim nadinženirjem Wilhelmom Bücherjem v Gradcu (med drugim arhitekt samostanske cerkve v Admontu), kar je bilo dejstvo, da si je Maribor resnično želel reprezentančno stavbo.

Začeli so iskati primerno lokacijo. Po več predlaganih lokacijah za novo gradnjo (npr. prostor za kazinsko zgradbo – današnji SNG ali v bližini Koroškega kolodvora je bilo izbrano že pred časom odkupljeno zemljišče na zahodnem obrobju mesta (njive, travniki) grofa Brandisa, lastnika mariborskega mestnega dvorca, danes je v njem Pokrajinski muzej Maribor.

Arhitekt  Bücher je prišel v Maribor in na seji občinskega sveta 2. januarja 1871 razložil svoj projekt in predlog realizacije.

Na izredni seji občinskega odbora 1. februarja 1871 so pregledali načrte, ki jih je predložil nadinženir Bücher. Odločil se je za izrazito klasicistično podobo šole. Gradbeni odbor je nato predal vso dokumentacijo v podrobnejšo analizo, da bi se pripravil predračun stroškov, in pooblastil Bücherja, da nadzoruje delo in vnese v načrt dogovorjene spremembe do konca aprila 1871.

Stroški zidave so bili preračunani na okoli 180.000 goldinarjev.

Na seji občinskega sveta 4. maja 1871 so sklenili, da naj občina najame kredit pri Mestni hranilnici v Mariboru. Kredit je bil odobren.  

Temeljni kamen

Temeljni kamen so slovesno vzidali 10. junija 1871.

Občinski odbor in povabljeni gostje (med njimi deželni šolski nadzornik dr. Vrečko, nadinženirja Bücher in Wilhelm Lindauer) so se zbrali v rotovški dvorani. Slovesnost je pospremila godba iz železniških delavnic. Sprevod, ki so se mu pridružili tudi dijaki realke, je nato krenil do bodočega gradbišča (tu danes stoji Prva gimnazija), kjer je bilo vse v zelenju in cvetju, državnih (avstro-ogrskih) in deželnih (štajerskih) zastavah.

Slovesnost je z nagovorom odprl župan dr. Reiser, nato sta govor imela še direktor (ravnatelj)  Essl in dr. Vrečko, vsi v nemškem jeziku, le občinski odbornik Michael Marco je, ko je nagovoril delavce, govoril slovensko, spodbudil delavce k marljivosti in poudaril, da naj bodoča zgradba postane vzgojni zavod za Nemce in Slovence. Na osnovi tega lahko sklepamo, da so bili delavci pretežno Slovenci.

Marburger Zeitung z 11. julija 1871 je med drugim zapisal: »Po govorih so vložili spominsko listino v stekleno posodo, priložili avstrijske in tuje novce, sliko župana dr. Reiserja, Bücherjev načrt stavbe in po en primer Tagesposta in Marburger Zeitunga, torej časnikov, ki sta redno poročala o mariborskih novicah. 

To posodo so shranili v pločevinasto škatlo skupaj z zapečateno steklenico pekrskega vina vinogradnika Edvarda Rauscherja. škatlo pa položili v vdolbino temeljnega kamna. Nato je župan dr. Reiser simbolično s kladivom udaril na temeljni kamen, kar so storili tudi drugi navzoči ugledni gostje, ter zaželel delavcem srečo, da se jim pri gradnji ne bi zgodila kakšna nesreča.

Svečana otvoritev nove stavbe

»Ta lepi dom znanosti in omike stoji,« so bile besede napitnice župana M. Reiserja na slavnostnem banketu v Kazinski dvorani.  

Zgradba je bila dokončana 2. oktobra 1873 in slovesno predana svojemu namenu. Začel se je pouk. Ta zgradba je sedanja Prva gimnazija Maribor na Trgu generala Maistra 1. Zdi se, da je hotel arhitekt prilagoditi slog nove stavbe poznorenesančni južni fasadi bližnjega gradu.

Novogradnja je bila svečano odeta v cvetje in zastave. Program ob otvoritvi je imel 12 točk:                       

  1. Slavnostna maša v stolnici
  2. Slavnostni sprevod od stolnice do realke
  3. Petje
  4. Županov nagovor (dr. M. Reiser)
  5. Cesarska pesem
  6. Nagovor vladnega zastopnika
  7. Pozdrav realčnega ravnatelja
  8. Polaganje sklepnika s spomenico
  9. Petje realčanov
  10. Ogled učilnic in učil
  11. Slavnostni banket v Kazinski dvorani
  12. Družabni večer v Kazinu

Slovesnost pred realko je začel zbor z Beethovnovo Die Ehre Gottes (Slava Bogu).

Župan dr. Reiser je v slavnostnem govoru ob otvoritvi nove šole, 2. oktobra 1873, med drugim povedal: »Zgradba stoji zdaj tu dokončana, je okras mestu, deželi in državi za sedanjost in prihodnost …« Tako je zaključil in v imenu občine predal stavbo učiteljstvu z željo, da bi bila ta »hiša mesto znanja in vzgoje«, da bi iz nje prihajali mladi ljudje, predani znanosti.

Od šolskega ministra je za zasluge v povezavi z realko prejel viteški križec Francjožefovega reda.

Zgovoren je bil tudi deželni šolski nadzornik dr. Vrečko. V svojem govoru je med drugim poudaril : »V svoji arhitektonski zgradbi bo ta hiša (realka) harmonirala s pomenom in namenom, ki ga zavod upravlja. šola bo v stanju plemenititi te in še naslednje generacije in jih voditi k napredku. Ta zavod bo vodil k resnični humanosti, bo vzgojna ustanova višje stopnje …« Skoraj preroško je zaključil: »Prihodnje stoletje bo temu potrdilo, da ta hiša ni le sijajna po obliki in obsegu, ampak po svojem dejanju, da bo znanost v soglasju z notranjostjo.«

Ravnatelj Essel je obujal spomine na začetek gradnje, zdaj ko stavba stoji, je poudaril, je to hiša harmonije, za učence, ki odhajajo v življenje, pa mora biti hram, v katerem se dobro združuje s koristnim.

Govori so bili v nemščini.

Novi izdatki

Občina si je pri gradnji tako osušila blagajno, da je postal po tem že vsak najmanjši izdatek za realko problematičen. Na primer za uro, ki krasi pročelje, so zbirali prostovoljne prispevke, da so jo potem šele čez dve leti s težavo namestili.

Pri urejanju okolice realke, ko je šlo za njen pločnik, je občina oglušela, za kanalizacijo pa komaj odobrila manjšo donacijo.

Skrbi so na ravnatelja Essla tako vplivale, da je začel bolehati in 13. aprila 1874 umrl.

Razvoj višje realke in pouk

V šolskem letu 1871/1872 je nastal še četrti razred realke, v naslednjem letu peti, 1873/1874 šesti in do 1874/1875 zadnji, sedmi razred. V šolskem letu 1874/1875 so prvi sedmošolci (bilo jih je deset) na mariborski realki opravljali zrelostni izpit.

Že v prvem letu (1870/1871) je bilo v treh razredih vpisanih 126 učencev. število vpisanih dijakov je potem do sredine 80. let 19. stoletja počasi naraslo do 200 in več.

Tedanja mariborska višja realka je bila izrazito nemška šola, medtem ko je bila mariborska Klasična gimnazija pretežno slovenska.

Odstotek slovenskih dijakov se je v letih po ustanovitvi višje realke gibal med 15–20 %, v šolskem letu 1886/1887 je padel zgolj na 9 %.

Maribor je bil v tem obdobju mesto prevladujočega nemškega kapitala ter meščanstva. Na realki so se pretežno šolali dijaki iz nemških meščanskih krogov (sinovi uradnikov, trgovcev, obrtnikov). število dijakov iz slovenskih kmečkih družin je bilo majhno, pa še to je upadlo.

Predmetnik na tedanji realki je zajemal verouk, nemščino (glavni, obvezni jezik), slovenščino (pogojno obvezni predmet), francoščino, angleščino, matematiko, opisno geometrijo, fiziko, prostoročno risanje, lepopis, kemijo, naravoslovje, zgodovino, geografijo, stenografijo, petje in telovadbo.

Pouk slovenščine je bil v letih od 1870 do 1919 zelo omejen. Od šolskega leta 1870/1871 do šolskega leta 1911/1912 je obsegala dve uri tedensko v vseh štirih nižjih razredih kot pogojno obvezni predmet. Kdor je obiskoval pouk slovenščine v nižjih razredih, je bil v višjih razredih oproščen angleščine, ki je bila tudi pogojno obvezni predmet. Prva tri leta od 1870/1871 do 1872/1873 je slovenščino poučeval prof. Franc Fasching, ki je poučeval tudi zgodovino, geografijo, nemščino in stenografijo, nato pa do leta 1903 učitelj verouka prof. Franc Brelich.                     

Ravnatelji višje realke do Kraljevine SHS

Prvi ravnatelj mariborske višje realke je bil v letih 1870–1874 Josef Essl sicer profesor matematike.

Po njegovi smrti aprila 1874 je začasni ravnatelj (do jeseni tega leta) postal profesor matematike, naravoslovja, fizike in geografije Josef Nawratil, ki je med drugim načrtoval tudi naravoslovni muzej na realki. Novembra 1874 je ravnatelj postal profesor Josef Frank (1874–1895), ki je poučeval fiziko in geografijo. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bil ravnatelj profesor matematike ter opisne geometrije Gustav Knobloch (1895–1907), v zadnjem obdobju (do nastanka Kraljevine SHS) pa Robert Bittner (1907–1919).

Vsi ravnatelji so bili nemškega rodu.

Trg pred šolo

Leta 1876 je park (trg) ob šoli dobil ime. Občinske oblasti so ga poimenovale po nekdanjem mariborskem županu Tappeiner Platz in na njem so leta 1883 postavili spomenik avstrijsko-cesarskemu in avstro-ogrskemu mornariškemu častniku in viceadmiralu Wilhelmu von Tegetthoffu, rojenemu v Mariboru in znanemu po zmagi v bitki pri Visu leta 1866. Pri odkritju spomenika je bil navzoč takratni avstrijski cesar in ogrski kralj Franc Jožef I. Trg (park) je bil leta 1884 po načrtih graškega vrtnarja Franza Marauschka parkovno preurejen.

Mestna telovadnica

Neorenesančno poslopje mestne telovadnice (Krekova ulica 3) je bilo zgrajeno leta 1888 in so ga leta 1900, po načrtih Alfreda Baltzerja, zaradi šolskih potreb, stavbno povezali s sosednjo višjo realko in I. deško šolo. Dodan je bil prizidek, kjer je danes Prvi oder.

Višja realka na prehodu iz 19. v 20. stoletje

Višja realka je bila na prehodu iz 19. v 20. stoletje v javnosti vse bolj opazna, tako po učiteljih, ki so se uveljavljali pedagoško, da so postajali ravnatelji uglednih srednjih šol v večjih mestih, šolski nadzorniki in pedagoški pisci, kakor po učencih, ko so v nadaljnjem študiju in praksi dosegali rezultate, na katere je lahko bila šola ponosna.

Viri in literatura:

  • Izvestje Državne realke v Mariboru (1920), letnik 49/50, Digitalna knjižnica Slovenije.
  • Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Marburg od 1872 do 1890 (šolska izvestja), Digitalna knjižnica Slovenije.
  • Curk, Jože, Premzl, P., Mariborske vedute, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor, 2004.
  • Friš, Darko ..., Snovalci sodobnega mesta ob Dravi; mariborski župani: 1850–1941, Maribor, 2018.
  • Marburger Zeitung, od leta 1862 do 1870, Digitalna knjižnica Slovenije.
  • Mlakar, Ladislav, Ob stoletnici nižje in osemdesetletnici višje realke, sedanje Prve gimnazije v Mariboru, Maribor, 1950.
  • Pozdrav iz Maribora, Mesto na razglednicah 1892 do 1945, Pomurska založba, Umetniški kabinet Primož Premzl, 1992.
  • Puff, Rudolf Gustav (prevedel Franc Vogelnik; spremno študijo in dopolnitve napisal Jože Curk), Maribor: njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor: Obzorja, 1999.
  • Radovanovič, Sašo, Mariborske mestne ulice nekoč in danes, Miklavž na Dravskem polju, Založba Roman, 2015.
  • Vpisnice nižje realke od 1860 …, Katalog der Unterrealscule, Pokrajinski arhiv Maribor, Fond Prva gimnazija Maribor, TE1.
  • Zbornik Prve gimnazije Maribor, ob 140-letnici, Maribor, 1990.
  • Zbornik Prve gimnazije Maribor, ob 150-letnici, Ljubljana, 2000.

Višja državna realka na prehodu stoletja do prve slovenske mature
(1890–1924)

Pomen realk

Avstrijske realke so ustanavljali, da bi širile tehniško izobrazbo, pospeševale znanja trgovinskih strok in tako prispevale h gospodarskemu napredku. Bile so nižje (2- ali 3-razredne) in višje (štirirazredne). Kasneje, ob nastanku višje realke, so prvi štirje razredi sestavljali nižjo, naslednji trije pa višjo realko. Učni načrt je določal med 29 in 34 ur pouka na teden. Dijaki so se po opravljeni maturi večinoma vpisovali na visoke tehniške šole, vojaške, likovne akademije, visoke kmetijsko usmerjene šole. Dijaki realke so bili večinoma iz Maribora in okolice, po maternem jeziku v veliki večini Nemci ali ponemčeni, izvirali pa so v glavnem iz trgovskih, podjetniških in obrtnih družin. Do konca prve svetovne vojne je veljala realka na takratnem Tegetthoff trgu (do leta 1899 se trg imenuje po županu Tappeinerju) za eminenten nemški zavod. Slovenskega meščanskega razreda je bilo manj, s podeželja pa so dijake predvsem pod mentorstvom duhovščine raje pošiljali na Klasično gimnazijo, ki je tako veljala za slovensko šolo.

Delovanje realke do prve svetovne vojne

šola je imela vse do šolskega leta 1907/1908 sedem oddelkov, od takrat naprej osem, od leta 1917/1918 deset, od 1922/1923 pa že trinajst oddelkov. Na izrazito nizko število Slovencev med učenci do prve svetovne vojne je vplivalo tudi to, da so v nižjih razredih v vpisnicah navedeni kot Slovenci, nato pa kot Nemci. Zadnje šolsko leto z večino nemških učencev je bilo 1918/1919 in je hkrati prvo leto, ko je bila uvedena slovenska vzporednica v 1. razredu. Že naslednje leto je bilo razmerje skoraj enako. Razlog je bilo pospešeno izseljevanje Nemcev in hkrati priseljevanje Slovencev, predvsem s Primorske.

Od šolskega leta 1889/1890 je pouk v slovenščini lahko potekal le v prvih štirih razredih pri verouku, materinščini in latinščini. Do leta 1912 je slovenščina kot pogojno obvezni predmet bila le dve uri na teden v štirih nižjih razredih, od naslednjega šolskega leta pa tri ure tedensko, a le še v 2. in 3. razredu. V višjih razredih se pouk slovenščine ni izvajal. Do leta 1903 jo je učil veroučitelj Franc Brelich, nato do 1908 Anton Jerovšek, do 1910 Josip šorn in nato še Ludvik Pivko. Pouk nemščine je potekal v vseh razredih od tri do pet ur na teden, angleščina pa je bila le na višji realki. Med neobvezne predmete so spadali petje, stenografija, zgodovina štajerske, modeliranje, naravoslovne vaje, latinščina. Najem telovadnice, ki je bila zgrajena 1880, je šola plačevala telovadni zvezi Turnverein, ki je bila njen lastnik do leta 1918.

V profesorskem zboru je bilo v obdobju od 1870 do 1918 134 profesorjev in suplentov (pripravnik, pomožni profesor), a od tega le 10 Slovencev. Leta 1900 je učilo na šoli 13 rednih profesorjev in trije pomožni, leta 1910 16 rednih in 8 pomožnih ter leta 1918 11 rednih in 8 pomožnih profesorjev. Ravnatelji v tem obdobju so bili: Josip Frank od 1874 do 1895, Gustav Knobloch od 1895 do 1907 in Robert Bittner od 1907 do 1919.

šolske spremembe po vojni

Po vojni se je pouk na realki pričel še pod starim, nemškim vodstvom 18. septembra, prvi slovenski realni razred z 48 učenci pa je pričel s poukom 6. decembra na Klasični gimnaziji. Slovenščina postane učni in obvezni predmet, poučevali so jo na treh stopnjah – začetniki, Nemci, ki znajo slovensko, in Slovenci.

Realko so po dogodkih 27. 1. 1919, ko so nekateri dijaki šole sodelovali na protestih proti Slovencem, zaprli, nemške profesorje odpustili, pouk pa se je nadaljeval 1. aprila. Do šolskega leta 1924/1925 so bili ohranjeni nemški oddelki od 2. do 7. razreda, v katere so sprejemali nemške učence tudi z ljubljanske realke. Iz mariborske gimnazije, realke in učiteljišča so odstavili skupno 37 profesorjev ter vse člane mestnega šolskega sveta.

Tegetthoffov spomenik so leta 1919 odstranili, njegov podstavek pa šele leta 1934. Trg so preimenovali v Jugoslovanski trg.

29. septembra 1919 je realko prevzel prvi slovenski ravnatelj Jakob Zupančič, ki je dotlej vodil goriško realko, a se je od tam moral umakniti. Leta 1920 je šola obeleževala dvoje – 50 let ustanovitve višje in 70 let ustanovitve nižje realke. Ob tej priložnosti je šolo obiskal regent Aleksander. Celotna 20. leta je bilo na šoli še vedno več nemških profesorjev, saj je primanjkovalo domačih. Nekaj jih je realki odstopila Klasična gimnazija. Pouk je bil v prvih letih po vojni moten, ker je bilo na šoli eno od žarišč gibanja za priključitev Maribora k Avstriji. Dijaki so celo imeli skrivno, nacionalistično usmerjeno organizacijo Germania, ki je ostala aktivna še nekaj časa po dogodkih leta 1919.

Zaradi večanja števila dijakov je bilo nekdanje ravnateljevo stanovanje spremenjeno v učilnice ter v profesorsko in dijaško knjižnico. Nemška dijaška knjižnica je morala izločiti dela in vsebine, ki so bile nemško usmerjene in so povzdigovale Avstrijo, prvič pa se je oblikovala slovenska dijaška knjižnica. Kljub temu so morali dijaki obiskovati druge knjižnice v Mariboru, saj je bilo manj tistih, ki so knjige šoli podarili, finančni viri zavoda so bili manj urejeni kot nekoč, skromnejše so bile tudi razne donacije. Leta 1934 se je tedanji ravnatelj dr. Matko Heric ponovno vselil v šolo, a je kljub temu v sklopu njegovega stanovanja ostala profesorska knjižnica. Kam so zato preselili dijaško knjižnico, ni znano.

Leta 1923 je bila preklicana omejitev števila deklet. Do 1919 jih je namreč na šoli lahko bilo le do 10 %, do leta 1922 pa do 20 %.

Maribor na prehodu stoletja

Maribor je bil na prehodu iz 19. v 20. stoletje manjše avstrijsko mesto z močnim podeželskim značajem, saj je mnogo meščanov živelo neposredno od kmetijstva, neredki so bili lastniki kmetijskih zemljišč v okolici, ob hišah v mestu so še vedno pogosti hlevi, shrambe, vinske kleti, vrtovi … Ob tem je bilo mesto z močnim nemškim elementom, saj so imeli Nemci kot prevladujoča narodnostna skupina vse ključne vloge v politiki, kulturi in gospodarstvu. Izrazito očitno se je to kazalo v jeziku, saj je nemščina prevladovala v vseh aspektih javnega in družbenega življenja v Mariboru.

Leta 1900 je imel Maribor 24.601 prebivalca, od tega 19.298 nemško govorečih in 4062 slovensko govorečih (16,5 %). Leta 1910 je število prebivalcev naraslo na 27.994, od katerih je bilo 22.653 nemško in 3820 slovensko govorečih (13,6 %). Ob teh podatkih je treba poudariti, da so pri popisih upoštevali poglavitni jezik sporazumevanja, kar pomeni, da je veliko Slovencev štetih v statistiko nemško govoreče skupine.

Naraščajoči nemški nacionalizem

Kljub temu da so Nemci obvladovali politiko in gospodarstvo v mestu, se je v tem času krepil nemški nacionalizem. V Mariboru sta temu sledili dve ustanovljeni nemški društvi, Deutscher Schulverein in Südmark. Prvo se je zavzemalo za ustanavljanje nemških šol v okolici mesta, saj so verjeli, da postaja Maribor vse očitnejši nemški jezikovni otok sredi slovenskega podeželja. Ustanovijo jih v Krčevini, Razvanju, Radvanju, Kamnici, na Pobrežju, Teznem in Studencih. Slednje pa je bilo osredotočeno na nemško kolonizacijo obmejnega pasu v Slovenskih goricah in Dravski dolini.

Leta 1906 je bil ustanovljen Nemški narodni svet za Spodnjo štajersko, ki je politično usklajeval Nemce na Spodnjem štajerskem, nudil jim je gospodarsko pomoč, nastavljal nemške uradnike, izvajal popis, ustanavljal društva … Nemška nacionalna politika je še dodatno spreminjala imena ulic, trgov, postavljala »ustreznejše« spomenike, vse z namenom, da se je zoževal prostor za druga, predvsem slovenska besedila. Podporo takšnemu narodnemu razmejevanju daje tudi Nemška ljudska stranka, ki je bila takrat najmočnejša v Mariboru.

Leta 1908 je zaostrovanje odnosov pripeljalo do septembrskih dogodkov, ko so Nemci napadli leta 1899 dokončan Narodni dom, razbijali table s slovenskimi napisi, škodo pa so povzročili še na župnišču in semenišču.

Maribor v času prve svetovne vojne

V času prve svetovne vojne je bilo razglašeno izredno stanje, onemogočena je bila vsa kritika na račun politike Avstro-Ogrske, zaostrovala se je cenzura, vzpostavljena je bila vojaška diktatura, saj je imelo obrambno ministrstvo vso upravno oblast. Že do novembra 1914 je oblast zaprla 951 Slovencev, od tega kar 18 duhovnikov. Med vojno so Nemci podpirali idejo, da bi ta del Spodnje štajerske spremenili v nemško Avstrijo. Hkrati so nasprotovali majniški deklaraciji in jo obravnavali kot izdajalsko politiko Slovencev. 30. 10. 1918, dan po razglasitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, je mariborski mestni svet sklenil, da bo Maribor z okolico na osnovi pravice o samoodločbi narodov sestavni del nove, nemško-avstrijske države (kasnejše republike Avstrije). 1. 11. 1918 je Narodni svet za štajersko s Karlom Verstovškom na čelu podelil naziv general Rudolfu Maistru, ki je še isti dan razglasil Maribor za jugoslovansko last in v imenu vlade prevzel poveljstvo nad mestom in Spodnjo štajersko. 23. novembra je razorožil nemško varnostno stražo, vojsko nemškega mestnega sveta, ki je bil še pred koncem leta razpuščen. 1. 12. 1918 je nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Politični prevrat po vojni

27. novembra 1918 je Narodna vlada v Ljubljani odločila, da mora biti v vseh ljudskih in meščanskih šolah uradni in učni jezik slovenščina, ki postane obvezni predmet. Prva šola v Mariboru s slovenskim učnim jezikom je bila gimnazija, kjer je bilo največ dijakov in profesorjev Slovencev. Popolna osemrazredna gimnazija s slovenskim učnim jezikom je pričela delovati 1. decembra 1918. Nemščina ostaja učni jezik le na povsem nemških šolah oziroma v povsem nemških razredih z minimalno 40 učenci. Na celotnem Spodnjem štajerskem je bilo ukinjenih 19 dvojezičnih šol ter vse nemške zasebne šole in vrtci.

28. januarja 1919 so bile v mestu organizirane demonstracije in izgredi proti Slovencem, ko je bila tu vojaška delegacija ZDA, ki je preverjala etnično sestavo prebivalstva Maribora. Glavni protest je potekal na Glavnem trgu, kjer je Maistrova vojska proti izgrednikom uporabila orožje. Med udeleženci je bilo mnogo dijakov realke. Posledično so tem dijakom prepovedali nošenje enotnih čepic, vršila pa se je preiskava dijaškega društva Germania, ki je organiziralo udeležbo na protestu.

Avstrijci so tako kot na Koroškem zahtevali plebiscit tudi za Maribor, Dravsko dolino in severni del Slovenskih goric. Pri vprašanju tega plebiscita so jugoslovanski delegaciji najbolj pomagali Francozi, ki so najbrž zaslužni, da se je mejno vprašanje rešilo brez plebiscita. Nemško prebivalstvo Maribora je po tej odločitvi postalo tarča represivne politike. Junija 1919 sta bili razpuščeni društvi Deutsche Schulverein in Südmark, ki pa sta se že 1924. združili kot predstavnika nemške manjšine. Nemški politiki, uradniki in javni uslužbenci so zapuščali državo, saj so povečini ostali brez zaposlitve. Izseljevanje se je še povečalo po sklenjeni mirovni pogodbi in po plebiscitu na Koroškem. Po vojni so se vrstile sekvestracije in razlastitve nemških podjetij, a kljub temu Nemci ohranijo večinski delež na področju trgovine, industrije, lastništva nepremičnin in vinogradov okrog mesta.

Leta 1920 je predsednik Muzejskega društva postal dr. Franc Kovačič, muzealije pa postanejo del zbirk Pokrajinskega muzeja, ki nastane z združitvijo škofijskega in narodnega muzeja. Leto kasneje je bila na Slomškovem trgu ustanovljena študijska knjižnica, mesto pa je dobilo še prostore Banovinskega arhiva.

Zanimivi mejniki/dogodki v Sloveniji in Mariboru na prehodu v 20. stoletje in v času Kraljevine

  • 1894 V škofji Loki, na Selški Sori, je bila odprta prva javna hidroelektrarna v Sloveniji.
  • 1895 Potres v Ljubljani.
  • 1895 Gimnazijska kriza v Celju, s katero se uvede slovensko-nemške paralelke na nižji gimnaziji.
  • 1902 V času župana Alexandra Nagyja je Maribor dobil vodovod.
  • 1903 Muzejsko društvo je 6. decembra odprlo prvi javni muzej v Mariboru.
  • 1905 Zasebni škofijski učni zavod svetega Stanislava v šentvidu je ustanovil prvo slovensko gimnazijo.
  • 1907 Uvedba splošne volilne pravice za moške.
  • 1913 V Gorici je bila ustanovljena (takrat) edina slovenska državna gimnazija.
  • 1913 23. avgusta je bil v navzočnosti nadvojvode Friderika svečano odprt novi Državni most v Mariboru.
  • 1914 V času župana Johanna Schmidererja je bila izvedena prva faza elektrifikacije v Mariboru.
  • 1918 Na Fali prične delovati prva hidroelektrarna na reki Dravi.
  • 1919 17. julija je bila ustanovljena univerza v Ljubljani.
  • 1919 Podpisana je bila mirovna pogodba z Avstrijo (10. septembra).
  • 1920 Italijanski nacionalisti so 13. julija požgali Narodni dom v Trstu.
  • 1920 Potekal je plebiscit na Koroškem (10. oktobra).
  • 1921 Sprejeta je bila vidovdanska ustava (28. junija).
  • 1924 Na Olimpijskih igrah v Parizu in 1928 v Amsterdamu je Leon štukelj prejel tri zlate medalje.
  • 1925 V Trbovljah prične delovati prva termoelektrarna v Sloveniji.
  • 1930 Odpre se letno kopališče Mariborski otok in v prvem letu zabeleži 70.000 kopalcev.
  • 1932 Odpre se prvi Mariborski teden, sejemska prireditev o gospodarskih dosežkih mesta z okolico.

Viri:

  • Curk, Jože, Premzl, P., Mariborske vedute, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor, 2004.
  • Nemci in Maribor, Stoletje preobratov: 1846–1946, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor, 2012.
  • Novi Maribor, mesto v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor, 2017.
  • Ilustrirana zgodovina Slovencev, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2000.
  • Mirnik, Roman, Prva gimnazija v Mariboru med vojnama, Zbornik Prve gimnazije Maribor, 150 let, Maribor, 2000.
  • Vrbnjak, Viktor, Prva gimnazija v Mariboru od ustanovitve do lastne stavbe, Zbornik Prve gimnazije Maribor, 150 let, Maribor, 2000.
  • Hartman, Bruno, Knjižnica mariborske realke (realne gimnazije) 1870–1941, Časopis za zgodovino in narodopisje Maribor, 1985.
  • Mlakar, Ladislav, Ob stoletnici nižje in osemdesetletnici višje realke, sedanje Prve gimnazije v Mariboru, Maribor, 1950.

Nastanek Državne realne gimnazije in čas okupacije 
(1924–1945)

Uvedba osemrazredne realne gimnazije

S šolskim letom 1924/1925 se je šola poimenovala Državna realna gimnazija in pričel se je pouk z novim učnim programom osemrazredne realne gimnazije. Ob koncu tega šolskega leta se je opravljala zadnja nemška in hkrati prva slovenska matura. Ta se imenuje zrelostni izpit in poteka kot nižji tečajni izpit po 4. razredu in višji tečajni izpit po 8. razredu. Slednji je vključeval tri pisne izpite (jezik, matematika, opisna geometrija) in štiri ustne (zemljepis, zgodovina, fizika, kemija). Uspešnost se je označevala na tri načine – zrel z odliko, soglasno zrel in zrel. V šolskem letu 1919/1920 je bila uspešnost le 60 %, leta 1924/1925 in 1928/1929 pa 100 %. Od tega obdobja je naraščalo število slovenskih profesorjev, število nemških pa je upadalo. Njihova učna obveza je bila 18 ur, po dvajsetih letih dela pa 16. Poudarek je bil na frontalnem pouku, a niso smeli narekovati. Ob nastopu z delom so imeli svečano prisego pred ravnateljem, ki je imel pet ur učne obveze.

Od šolskega leta 1925/1926 je bila Državna realna gimnazija popolnoma poslovenjena in delo je potekalo po učnem načrtu realnih gimnazij. V šolskem letu 1929/1930 je po 80 letih delovanja prenehala delovati sedemletna realka. S šolskim letom 1931/1932, po osmi generaciji učencev realne gimnazije, se je oblikovala popolna osemletna realna gimnazija. Večino učencev se v tem času opredeljuje kot Jugoslovane, njihov materni jezik pa s pojmom narodni jezik. Delež nemških dijakov se je v dvajsetih letih gibal okoli 10 %, v tridesetih pa okoli 7 %. Predvideno število oddelkov naj bi bilo 16, a jih je bilo že leta 1930 22, leta 1936 pa celo 31 oddelkov. Ker je bilo na voljo le 14 učilnic, je pouk potekal dvoizmensko. V začetku šolskega leta 1937/1938 je bilo na šoli največ učencev – 1346, od tega 566 deklet. Takrat je bila mariborska Državna realna gimnazija največji srednješolski zavod Dravske banovine. Zato je 29. novembra 1937 del dijakov prevzela enota mešane, nepopolne realne gimnazije na takratnem Zrinjskem trgu. Teh dijakov, ki so jih razdelili v 10 oddelkov, je bilo 497, od tega kar 395 deklet.

Ravnatelji v tem obdobju so bili: Ivan Bogovič kot vršilec dolžnosti leta 1919, Jakob Zupančič od 1919 do 1932, Luka Brolih kot vršilec dolžnosti leta 1932 in nato Matko Heric od 1932 do 1941.

Presek šolskega leta Državne realne gimnazije

Pouk se je vsako leto začel 11. septembra z otvoritveno mašo v stolnici, nato pa so razredniki v razredih dijakom prebrali hišni red, predstavili šolska pravila in urnik.

24. septembra, na obletnico smrti, so se s predavanji o njegovem delu vsako leto spomnili na Antona Martina Slomška. 28. oktober je bil dan češkoslovaško-jugoslovanske vzajemnosti. Učitelji zgodovine so predavali o bratskem češkoslovaškem narodu. 3. november je bil t. i. jadranski dan, ko so na šoli potekala predavanja o pomembnosti Jadranskega morja. 11. novembra se je obeleževal dan miru, ki so ga namenili debatam o Društvu narodov in o pomenu vzdrževanja svetovnega miru. 1. december je bil državni praznik narodnega zedinjenja. Na ta dan je šola organizirala mašo v stolnici in proslavo. Med pomembnejšimi prazniki je bil 17. december, rojstni dan kralja, ki ga je šola obeležila z vsakoletno mašo in proslavo, s čimer pa prenehajo po njegovi smrti leta 1934. Takrat je na šoli potekala spominska svečanost. 8. februarja so se spominjali obletnice Prešernove smrti, leta 1938 pa so dijaki celo zbirali prispevke za odkup njegove rojstne hiše.

Pouk se je zaključil v prvem tednu junija, že sredi meseca pa so sledili nižji in višji tečajni izpiti. šolsko leto se je končalo 29. junija, dan po prazniku svetega Vida, ko je potekala šolska maša, proslava in delitev spričeval.

V tem obdobju je na šoli delovalo mnogo dijaških društev, ki pa v etnično in versko pestri državi niso smela temeljiti na verski ali narodnostni osnovi. Največ članov je imel podmladek Jadranske straže, ki je imel v šolskem letu 1935/1936 preko tisoč članov. Organizirali so razna predavanja,  izlete po Sloveniji in na Jadran. Med odmevnejšimi so bila predavanja profesorja Viktorja Gruntarja, ki je med leti 1922 in 1962 poučeval zemljepis in zgodovino. Njegovo delo na šoli je prekinila le vojna, ko je kot izgnanec poučeval na gimnaziji v Smederevu. Dijake je navduševal predvsem s svojimi nenavadnimi turami s kolesi. Leta 1936 se je s kolesom podal v Prago, leto kasneje pa do Genove in nato preko Dolomitov do izvira reke Drave.

Leta 1929 je iz krožka nastala Zveza trezne mladine, ki je imela leta 1932 215 članov. Organizirali so lutkovne predstave, izlete, igrali šah, se ukvarjali s filatelijo in opozarjali na nevarnosti ob uživanju alkohola. Strelski odsek je na šoli vodil učitelj telovadbe, ki je ob tem imel dovoljenje in podporo vojaških oblasti. Dvakrat tedensko po tri ure so se ga lahko udeleževali le dijaki višjih letnikov. Na šoli je delovalo še Podporno društvo za revne učence, ki jim je urejalo šolske potrebščine, oblačila, brezplačna kosila v šolski kuhinji, obroke v gostilnah ali pri družinah. Društvo šola in dom je bilo namenjeno vzdrževanju stikov med domom in šolo. Starše se je informiralo o vzgojnih in izobraževalnih tematikah ter spodbujalo k obiskom na roditeljskih sestankih.

Z ustavo leta 1921 je bila na šoli ukinjena šolnina, a je moral vsak dijak od leta 1928 plačevati zdravstveno takso. šola je namreč imela stalnega zdravnika, ki je bil hkrati še učitelj higiene. Telovadnica, ki je bila sicer last Prve deške meščanske šole, je leta 1928 dobila prizidek, prvič pa je bil v njej položen parket.

Tegetthoffova gimnazija med vojno

V nemški okupacijski coni je šolstvo dobilo germanizacijsko vlogo, tako so bile ukinjene vse slovenske šole, a na novo aktivirane kot nemške. Samo na štajersko se je priselilo več kot 1000 nemških učiteljev.

Prostore realne gimnazije je nekaj časa koristil Siegfried Uiberreither, šef civilne uprave, dijaki in profesorji pa so bili izključeni. Pouk združene Realne in Klasične gimnazije se je pričel 1. oktobra 1941 in je večkrat prekinjeno potekal do 1. aprila 1945, ko se je v šolo za kratek čas vselila nemška policija. Pouk je bil namreč večkrat moten zaradi zavezniških bombnih napadov, pogosta pa je bila tudi daljša odsotnost učiteljev. šola v bombardiranju ni utrpela poškodb, je pa pet bomb padlo na vzhodni del takrat ponovno imenovanega Tegetthoffovega trga, ki je bil tudi zaradi protiletalskih zaščitnih jarkov precej uničen. šola je dobila novo ime – Oberschule für Jungen am Tegetthoff Gymnasium in Marburg a. d. Drau. Večina Slovencev ni imela dovoljenja za vpis, slovenski jezik so označevali kot vindišarski jezik in vpisanim slovenskim dijakom so pripisali oznako windisch, njihove priimke pa so ponemčili. Večina dijakov je bila nemške narodnosti, mnogi med njimi so bili že pred vojno člani Kulturbunda, ki so ob okupaciji tudi s prijavami gestapu nastopili proti slovenskim sošolcem in profesorjem. V tem obdobju sta na šoli poučevala le dva profesorja, ki nista bila Nemca. Slovenec, Franc Skok, ki je poučeval latinščino, in Hrvat, dr. Leopold Ljubanovič, ki je poučeval fiziko in matematiko. Med predmeti je bilo veliko telovadbe, tudi boksa, saj je bil poudarek na telesnih vrlinah in športnem duhu. število vpisanih dijakov se je med vojno gibalo med 300 in 432, ko jih je bilo v šolskem letu 1942/1943 največ. V severnem kraku šole, ob današnji Krekovi ulici, je delovala Prva deška glavna šola ali Knabenhauptschule. Po vojni je bila v tem delu šole ustanovljena Osnovna šola bratov Polančičev.

Maribor s spremenjenim značajem po prvi svetovni vojni

Z jugoslovanskim tržiščem so se za Maribor odprli dobri pogoji za tuje naložbe, saj je imelo mesto ugodno lego, poceni delovno silo, urejen transport in dovolj električne energije. Okrepila se je industrija, sploh tekstilna, tako je v 20. in 30. letih tukaj delovalo 15 večjih tekstilnih tovarn s preko 7000 zaposlenimi. Z vse bolj industrijsko podobo je Maribor dobil vzdevek jugoslovanski Manchester. Zaradi migracij so nastajale delavske kolonije (v magdalenskem predmestju, na Pobrežju), na žalost pa tudi veliko barakarskih naselij, saj je število priseljencev, ki so bili večinoma s Primorske, presegalo namestitvene zmožnosti v mestu. Podeželski značaj so počasi izgubljala še mariborska predmestja. 

Po popisu prebivalstva leta 1921 je imel Maribor 30.739 prebivalcev, od tega 6455 Nemcev (21 %) in 20.371 Slovencev (66 %). Deset let kasneje je bilo prebivalcev 33.921, od tega le še 2696 Nemcev (8,3 %) in 27.533 Slovencev (81 %). Pri štetju se je poleg jezika tokrat upoštevalo še poreklo in priimek.

Kljub upadu števila in deleža Nemcev so julija 1931 ustanovili švabsko nemško kulturno zvezo, krajše Kulturbund. Leta 1935 jo je oblast prepovedala, 1939. pa je bila obnovljena in takrat je že ustanavljala polvojaške formacije »deutsche mannschaft«, nemško prebivalstvo pa so v glavnem informirali z dogodki, povezanimi z Nemčijo. Leta 1940 so člani Kulturbunda prisegli Hitlerju in že takrat ponekod izobešali nacistične zastave ter širili nacistične ideje.

Leta 1922 je Ljudska univerza v času župana Viktorja Grčarja ustanovila pedagoško-didaktični odsek, ki ga je vodil Gustav šilih. 1927 se je preimenoval v pedagoško centralo. Julija 1931 je v Narodnem domu potekal 12. kongres jugoslovanskega profesorskega združenja.

Po letu 1939 je v mestu že primanjkovalo živil, surovin in energentov, gradijo pa se javna zaklonišča.

Leta 1940 je bila pred Realno gimnazijo na Jugoslovanskem trgu dokončana gradnja pravoslavne cerkve. V obdobju od nastanka Kraljevine se je namreč v mestu povečala srbska pravoslavna skupnost, kar je bilo vidno na raznih napisih, izvedbi praznikov ipd. Zaposleni so bili predvsem v državnih službah in v vojski. Preden je bila dokončana notranjost cerkve, so jo leta 1941 na ukaz Nemcev porušili meščani in katoliški duhovniki, ki so bili zaprti v meljski kasarni.

Maribor v času nemške okupacije med drugo svetovno vojna

7. aprila 1941, dan po napadu na Kraljevino Jugoslavijo, so oblast v Mariboru prevzeli člani Kulturbunda, ki jih je vodil protestantski pastor Johann Baron. Razorožili so jugoslovanske vojake in zavzeli magistrat. Dan kasneje je v mesto že prišla nemška vojska, 11. aprila pa je bila zasedena vsa Slovenija. 26. aprila je mesto obiskal Adolf Hitler, ki so ga člani Kulturbunda sprejeli v gradu in za to prejeli njegovo javno zahvalo. 10. maja je bila ustanovljena štajerska domovinska zveza kot edina dovoljena politična organizacija. Vanjo so se vključili vsi člani Kulturbunda in večji del preostalih mariborskih Nemcev.

Od 7. januarja 1944 do 12. aprila 1945 je bilo mesto 29-krat napadeno iz zraka. Skupno 1518 zavezniških letal je na mesto odvrglo 15.795 bomb. V teh napadih je izgubilo življenje 483 ljudi, od tega 60 otrok, ranjenih je bilo 352 ljudi. Porušenih ali poškodovanih je bilo 47 % mestnih zgradb.

Viri:

  • Nemci in Maribor, Stoletje preobratov: 1846–1946, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor, 2012.
  • Novi Maribor, mesto v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor, 2017.
  • Ilustrirana zgodovina Slovencev, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2000.
  • Mirnik, Roman, Prva gimnazija v Mariboru med vojnama, Zbornik Prve gimnazije Maribor, 150 let, Maribor, 2000.
  • Vrbnjak, Viktor, Prva gimnazija v Mariboru od ustanovitve do lastne stavbe, Zbornik Prve gimnazije Maribor, 150 let, Maribor, 2000.
  • Hartman, Bruno, Knjižnica mariborske realke (realne gimnazije) 1870–1941, Časopis za zgodovino in narodopisje Maribor, 1985.
  • Mlakar, Ladislav, Ob stoletnici nižje in osemdesetletnici višje realke, sedanje Prve gimnazije v Mariboru, Maribor, 1950.
  • Žnidarič, Marjan, Cilj Maribor, ob 60-letnici bombnih napadov na Maribor, Muzej narodne osvoboditve, 2004
  • Izvestja Državne realne gimnazije.

Od Državne mešane gimnazije do I./Prve gimnazije 
1945 …

Tik pred koncem okupacije

Spomladi leta 1945 se je vojna na naših tleh bližala koncu. Glede na situacijo je 1. aprila 1945 v poslopju današnje Prve gimnazije Maribor prenehala delovati nemška šola, imenovana Oberschule für Jungen am Tegetthoff Gymnasium. Zadnji nemški ravnatelj je bil dr. Wilhelm Möschl. V  prostore šole se je za kratek čas preselila nemška policija.

Po vojni in 40. leta

Po 9. maju 1945 je orožje utihnilo. Razdejanje je bilo povsod. Zgradba šole je bila še nekaj časa zasedena. Vanjo se je vselila partizanska III. brigada KNOJ-a.

Trg pred šolo, med okupacijo imenovan Tegetthoff Platz, so takoj po osvoboditvi preimenovali v Jugoslovanski trg, leta 1947 pa v Leninov trg, ki je dobil drugačno zasnovo (po načrtih arhitekta Milana Černigoja). Na njem je bil postavljen kamniti vodnjak istega arhitekta, ki današnji Trg generala Maistra krasi še danes.

Po vojni je Jugoslavija postala socialistična država oziroma država t. i. ljudske demokracije (FLRJ), v kateri se je do konca 40. let uveljavljal administrativni socializem po vzoru Sovjetske zveze in z močno vlogo komunistične partije. Upravljanje na področju družbe in gospodarstva je prevzel državni aparat. Idejnost državnega režima pa je narekovala šolsko politiko in vizijo, da je socialistična šola velik in enoten kolektiv učiteljev in učencev, ki vzgaja socialistične kadre za upravljanje države in gospodarstva, ki vzgaja bodoče znanstvene in kulturne delavce. Od učitelja se je pričakovalo, da bo nosilec in pobudnik novih idej in »prvi udarnik« v šolski skupnosti, skupnost pa se je poudarjala kot najmočnejši vzgojni element za socialističnega človeka (mladinca).

Meščanske šole so bile ukinjene in namesto njih uvedene nižje gimnazije s predmetnim poukom, ki naj bi omogočale nadaljevanje šolanja na višjih gimnazijah oziroma prestop v strokovne šole.

Dne 12. junija 1945 je bil imenovan za delegata državne realne gimnazije v Mariboru profesor Ivan Mravljak. Ker se je v njenem poslopju še vedno nahajala vojska, je v prostorih Klasične gimnazije organiziral različne tečaje za učence realne gimnazije, ki so zaradi okupacije kot Slovenci izgubili možnost šolanja, da bi lahko nadoknadili zamujeno, oz. za učence, ki so morali nostrificirati šolska leta, ki so jih dokončali v času okupacije.

Nadaljnje delovanje šole je določal razglas z 12. septembra 1945, ki je naročal, da se v Mariboru obnovita Klasična gimnazija (v prostorih današnje Pravne fakultete, Mladinska ulica 9) in Mešana realna gimnazija (v prostorih današnje Prve gimnazije). Realne gimnazije so po drugi svetovni vojni postale model, iz katerega se je razvil tip splošne gimnazije.

V kroniki šole zasledimo, da je bil z odlokom vlade za Slovenijo 18. oktobra 1945 imenovan za vršilca dolžnosti direktorja Klasične gimnazije tovariš (po tedanjem socialističnem nazivu) prof. Ivan Mravljak, 14. novembra istega leta pa za vršilca dolžnosti direktorja državne realne gimnazije tovariš prof. Ivan Lovše, profesor biologije.

Ko je vojska izpraznila poslopje državne realne gimnazije in so bila izvršena najnujnejša popravila, se je 20. novembra 1945 začel pouk.

Tako so se slovenski mladini ponovno odprla vrata nekdanje realke, a žal ne vsem, ker so mnogi med vojno izgubili svoja življenja. Učencem in profesorjem, ki so padli v NOB, so na proslavi 9. maja 1947, ki je obeleževala dan zmage, na stopnišču v drugo nadstropje odkrili spomenik, leta 1951 pa je bila odkrita nova spominska plošča.

V prvem šolskem letu po vojni je bilo vpisanih 130 učencev in 241 učenk, po končanem tečaju pa še 170 učencev in 126 učenk, izpisali so se 4 učenci in 8 učenk, torej je bilo ob koncu šolskega leta 296 učencev in 359 učenk, skupaj 665, razporejenih v 11 oddelkov. Že v naslednjem šolskem letu 1946/1947 je vpis močno narasel. Vpisanih je bilo 686 učencev in 351 učenk, skupaj 1037 dijakov oz. 27 oddelkov, do leta 1949/1950 pa je vpis nekoliko upadel na 960 učencev.

šola po vojni dobi ime Državna mešana gimnazija, v letu 1947 (šolsko leto 1947/1948) pa I. gimnazija.

Že v tem šolskem letu 1946/1947 je prišlo do združitve z nižjo moško gimnazijo v Krekovi ulici (bivša meščanska šola), začela je delovati tudi večerna delavska gimnazija, ustanovljena kot prva tovrstna šola v državi. V  šolskem letu 1949/1950 je šola gostila tudi t. i. Delavski tehnikum, katerega naloga je bila še posebej pomembna prav pri izvedbi petletnega gospodarskega plana za izpopolnjevanje tehničnih kadrov v takratni Jugoslaviji.

Izvajali so se številni tečaji … Pouk je potekal tudi v soboto, a je poslopje, ki je bilo grajeno za 400 učencev, dnevno obiskovalo včasih tudi do 1500 učencev.

Opazno je, da se je v šolskem letu 1948/1949 močno povečalo število otrok delavcev (130) in otrok staršev kmetovalcev (99 otrok), kar kaže na spremembo v strukturi prebivalstva samega mesta, pa tudi v politiki tistega časa, da višja izobrazba ni več privilegij bogatašev, ampak je dostopna vsem.

Pouk se je po navadi začenjal s svečano proslavo, največkrat v Unionski dvorani ali dvorani Telovadnega društva Polet, v prvih letih v začetku oktobra, kasneje ob koncu 40. let pa se je začetek pouka pomaknil v sredino septembra.

šolsko leto je bilo razdeljeno na dva semestra (polletji). Ocenjevalne konference so se prilagajale začetku šolskega leta. Ocenjevalna konferenca ob koncu prvega semestra je bila v prvem povojnem šolskem letu šele 2. marca, potem pa v začetku februarja ali konec januarja. Zaključek šolskega leta 1945/1946 je bil zaradi kasnejšega začetka šele 5. julija, v naslednjih letih tega obdobja pa je bil konec pouka okrog 26. junija. Zaključna konferenca je bila dan pred tem.

Popravni, dopolnilni izpiti so se izvajali do konca 40. let v začetku septembra.

Učenci so morali po uspešno opravljenem četrtem razredu opraviti nižji tečajni izpit in si s tem pridobiti pravico do nadaljevanja izobraževanja v višjih razredih srednjih šol. Po uspehu na nižjem tečajnem izpitu in po letnih ocenah četrtega razreda je izpitni odbor izdal spričevalo. Pri ocenjevanju je bilo v prvih povojnih letih v rabi izrazje iz predvojnega obdobja. Možne so bile ocene: odlično (4), prav dobro (3), dobro (2), slabo (1). Ocenjevalo se je tudi vedenje: odlično (4), prav dobro (3), dobro (2), neprimerno (1). V spričevalu so bili zapisani tako opravičeni kot neopravičeni izostanki. Glede učenja jezikov so se poleg slovenščine v nižjih razredih učili srbohrvaščino in ruščino, v višjih razredih še francoščino na primer namesto srbohrvaščine ali pa angleščino, v osmem razredu tudi latinščino. V sedmem in osmem razredu so imeli predmet predvojaška vzgoja in v osmem razredu predmet Ustava FLRJ in filozofija, v petem razredu predmet mineralogija z geologijo namesto fizike in kemije, ki sta bili ponovno na predmetniku šestega razreda.

V šolskem letu 1947/1948 so se ocene spremenile v takšne, kot jih poznamo danes: odlično (5), prav dobro (4), dobro (3), zadostno (2), nezadostno (1). Vedenje se je ocenjevalo: odlično (5), prav dobro (4), dobro (3), zadovoljivo (2), nezadovoljivo (1).

Po končanem osmem razredu so opravljali pred komisijo višji tečajni izpit in s tem dobili potrdilo (spričevalo) o zrelosti in sposobnosti za študij na univerzah in drugih visokih šolah.

Višji tečajni izpiti so se začeli v začetku junija. Sestavljeni so bili iz pisnega in ustnega dela, ki se je opravljal pred komisijo. V prvih povojnih letih so dijaki opravljali pisni in ustni izpit iz  slovenščine, ruščine in matematike ter ustni izpit iz zgodovine, ki so ji v šolskem letu 1948/1949 priključili geografijo. Duh časa je razviden tudi v naslovih pisnih nalog pri izpitu iz slovenščine. Npr. v letu 1946/1947 se je naslov glasil »Delo, ki ga opravlja naša mladina Jugoslavije, odkar je počila prva partizanska puška, in naloge, ki jo še čakajo osebno v zvezi z izvedbo našega petletnega plana«, v naslednjih letih pa: »Kako se v naši literaturi odraža borba med naprednimi in reakcionarnimi tokovi«, »Kaj ovira in kaj podpira našo borbo za napredek« …

Duh časa zmeraj odraža tudi šolski koledar s prireditvami  in prazniki, takrat denimo v počastitev dneva republike 29. novembra, obletnice smrti Franceta Prešerna 8. februarja, proslava ob obletnici OF 27. aprila, prvomajske proslave, srednješolske akademije v čast mladinskim delovnim brigadam, Titova štafeta in proslava ob Titovem rojstnem dnevu 25. maja …

Dijaki so imeli tudi t. i. »majniške izlete« v bližnjo okolico šole.

Obnova domovine je bila ena glavnih državljanskih dolžnosti po vojni in mnogo učencev višjih letnikov (mladinci) se je prostovoljno med počitnicami udeleževalo raznih delovnih akcij doma in po celotni Jugoslaviji. Približno med 90 in 100 mladincev in mladink se je iz šole v povprečju po šolskih letih udeleževalo teh akcij. Npr. v 40. in 50. letih pri gradnji železniške proge šamac–Sarajevo, proge Brčko–Banovići, proge Doboj–Banja Luka, dela na cestah Maribora, pri gradnji avtoceste Paraćin–Niš, Zagreb–Beograd, delo na lokalnih otroški igriščih, na regulaciji Pesnice … Nekateri so se jih udeleževali tudi zaradi druženja, drugi pa v upanju, da bodo deležni obljubljene štipendije za študij in mesta v študentskem domu, kar pa se potem ni vedno uresničilo. Tudi profesorji so sodelovali v raznih akcijah in fizičnem delu pri obnovi šole … Kronika beleži, da so npr. v šolskem letu 1946/1947 morali »dati najmanj 20 ur prostovoljnega fizičnega dela (gramoz–pesek)«. Od 43 profesorjev jih je podpisalo 32, da bodo obvezo izpolnili.

Politično dogajanje konec 40. let je v državi imelo vpliv na reformna prizadevanja tudi v šolstvu. Jugoslavijo je močno zaznamoval spor z informbirojem leta 1948, ki je državo skoraj pripeljal na rob vojne s Sovjetsko zvezo in njenimi zvestimi državami. Po tem je Jugoslavija pričela ubirati svojo lastno pot v razvoju socializma.

50. leta

Ta čas je zaznamoval prehod v samoupravni socializem z razvojem delavskega samoupravljanja ter navidezno manjšo vlogo komunistov.

V šolskem letu 1950/1951 je šola imela 24 oddelkov, 11 nižjih in 13 višjih. Skupaj so šolo obiskovali 903 učenci. Ravnatelj Ivan Lovše je odšel v Ljubljano na novo delovno mesto, za novega ravnatelja je bil 1. oktobra 1950 imenovan profesor Ivan Rudolf, profesor klasičnih jezikov.

Leta 1950 je šola pripravila odmevno proslavo in prireditve ob 100. obletnici šole, ki se je razvila iz nižje realke (1850). Proslava se je dogajala hkrati s proslavo državnega praznika dneva republike 29. novembra in jo je prenašal Radio Maribor. Zelo dobro je bila obiskana tudi razstava raznih del takratnih in nekdanjih dijakov šole (od slikarskih, kiparskih, raziskovalnih del …).

V šolskem letu 1951/1952 se je I. gimnazija razdelila po zapisu v kroniki na nižjo in I. višjo gimnazijo. Oba zavoda sta dobila svojo strukturo in naloge. Nižja gimnazija je obsegala 10 oddelkov od prvega do tretjega razreda, prostore so imeli v pritličju in delu prvega nadstropja, ravnatelj je postal Albin Žižek. Višja gimnazija je obsegala razrede od četrtega do osmega, skupaj 12 oddelkov, ravnatelj je bil Ivan Rudolf. V višjo gimnazijo je bilo vpisanih 417 dijakov (246 m in 171 ž). Vsak razred je predstavljal aktiv, ki je imel voljenega sekretarja, ta pa je bil član šolskega komiteja, ki je imel 15 članov. Tudi šolski komite je imel svojega sekretarja.

22. oktobra 1951 so prvič na šoli obeležili dan OZN. Na novo je bil ustanovljen krožek Mladi marksisti, ki je obravnaval politične in filozofske teme. Na šoli je izhajalo glasilo Plamen.

Izpostaviti velja 22. december 1951, dan, ko je bila na stopnišču šole odkrita spominska plošča padlim dijakom in profesorjem šole med NOB ter umrlim v taboriščih po seznamu, ki ga je pripravil profesor zgodovine Ladislav Mlakar. Leta 1988 je bila plošča obnovljena, seznam pa dopolnjen. Med žrtvami najdemo več pomembnih osebnosti, kot so dijaki Karel Destovnik Kajuh, Zvonko Kerenčič, Maks Durjava …, ki so po vojni postali narodni heroji. Med profesorji pa npr. Franjo Crnek, ki se mu je šola oddolžila tako, da so po njem leta 1949 poimenovali Mladinsko kulturno društvo (MKUD) dr. Franjo Crnek, ki je bilo v šolskem letu 1951/1952 nagrajeno kot najboljše MKUD v Sloveniji.

Ob koncu šolskega leta 1951/1952, tik pred višjimi tečajnimi izpiti, ki so se tega leta začeli 12. junija, so dijaki 9. junija prvič pripravili slovesno predajo ključa na stopnicah pred šolo. Fantje in dekleta so bili svečano oblečeni, njihove gumbnice so krasili nageljčki. V svečanem sprevodu so najprej pospremili svoje razrednike in profesorje k stolom pred šolo. Sledili so šaljivi nagovori in »razredne kronike«, bodice na račun sedmošolcev, profesorjev ter na svoj račun. Predaja ključa je postala tradicija do današnjih dni.

V šolskem letu 1952/1953 so dijaki zaključnih razredov ob zaključku šolanja opravljali maturo.

Državna šolska reformna prizadevanja so se nadaljevala in leta 1955 so bili na šolah ustanovljeni šolski odbori, preko katerih se je začelo uveljavljati družbeno upravljanje oz. samoupravljanje kot na vseh drugih področjih družbenega življena. Eno tretjino teh odborov so sestavljali zastopniki učiteljskega zbora in staršev, dve tretjini članov pa je imenoval ustanovitelj, ljudski odbor.

Kronist se je v šolski kroniki zanimivo izrazil, da se je na I. gimnaziji v šolskem letu 1955/1956 začelo tudi »dijaško samoupravljanje«. Formirani so bili razredni kolektivi in izvoljeni razredni odbori (predsednik in dva ali trije člani). Razredni kolektivi so začeli na mesečnih sestankih skupaj z razredniki obravnavati uspehe, disciplino, izostanke, opravičevanje itd.

V tem šolskem letu je šolo obiskovalo 651 dijakov. Da ne bi bilo popoldanskega pouka, so zbornico predelili s steno in pridobili dodatno učilnico. Delo je bilo opravljeno z udarniško akcijo nekaterih članov profesorskega zbora.

       Najpomembnejša prelomnica v razvoju povojnega šolstva je bila šolska reforma iz leta 1958. Spremembo je prinesel Splošni zakon o šolstvu, ki je uzakonil osemletno osnovno šolo kot edino obliko obveznega osnovnega šolstva. Gimnazija je s tem postala štiriletna, omejena na nekdanje višje razrede. Nižje gimnazije so ukinili, kajti ugotovljeno je bilo, da so bile dejansko primerne le za učence, ki so šolanje nadaljevali na gimnazijah, ne pa tudi na poklicnih srednjih šolah. Odpravljene so bile tudi klasične gimnazije.

Zavod je tako v šolskem letu 1958/1959 v stavbi na Leninovem trgu obdržal stopnjo gimnazije, nižje razrede pa so preselili na osnovno šolo – osemletko v Miklošičevi ulici, en razred pa na osemletko v Krekovi ulici. Gimnazijci pa so bili razporejeni v štiri letnike in 17 oddelkov (pet oddelkov prvega letnika, pet drugega, štirje tretjega in trije četrtega letnika), skupaj 546 dijakov (220 m in 328 ž).

Uvedeno je bilo javno ocenjevanje. Predsedniki dijaške skupnosti so sodelovali na redovalnih konferencah in poročali o mnenjih in predlogih dijakov, na konference so začeli prihajati tudi predsedniki razredov. Dijaška skupnost je prevzela skrb za dežurstvo na šoli, športne dneve,   in obiske kina.

V Mariboru sta bili po reorganizaciji gimnazij na novo osnovani dve: prva v poslopju sedanje Prve gimnazije v občini Center (sodeč po zapisu v kroniki 1959/1960 je naziv z besedo zamenjal prejšnjega z rimsko številko – I. gimnazija, a se naziva v šolski dokumentaciji, spričevalih, žigih … nato še dobro desetletje ne uporabljata dosledno, tudi ne v razredni dokumentaciji, vpisnicah …) in Druga gimnazija v občini Tabor.

Že na seji Sveta za šolstvo okrajnega ljudskega odbora Maribor so 1. septembra 1859 sklenili, da se oddelki ukinjene Klasične gimnazije razdelijo med I. gimnazijo in II. gimnazijo. Prav tako je nekaj dijakov dotedanje I. gimnazije odšlo na II. gimnazijo, da bi imeli obe gimnaziji približno enako število dijakov. Vse, kar je bilo povezano s Klasično gimnazijo, naj bi se sporazumno in enakomerno delilo (od inventarja, knjižnice …). Prosvetna oblast je tedaj razporejala profesorje na delovna mesta. Posledično je bilo tudi nekaj profesorjev z dotedanje I. gimnazije in razpuščene Klasične gimnazije premeščenih na II. gimnazijo.

Za ravnatelja oziroma direktorja (uveljavi se kot nov naziv) Druge gimnazije je bil na začetku  šolskega leta 1959/1960 postavljen nekdanji ravnatelj I. gimnazije Ivan Rudolf, za direktorja »nove« Prve gimnazije pa profesor klasičnih jezikov Jože Košar.

šola je imela na razpolago 16 učilnic za 20 oddelkov in 593 dijakov (250 m in 343 ž). Zato se je začel dvoizmenski pouk. Pouk je potekal dopoldne z začetkom ob 8. uri in popoldne s pričetkom ob 13.10. Gimnazijsko poslopje so uporabljali tudi udeleženci neobveznih predmetov in prostih aktivnosti ter Mojstrska šola kovinske stroke, Večerna politična šola in šola za izobraževanje odraslih. Tako je bilo poslopje dnevno zasedeno pozno v noč.

60. leta

Ravnatelj Jože Košar je zapustil ravnateljsko mesto Prve gimnazije in prevzel vodstvo Založbe Obzorja, ravnateljsko oz. direktorsko mesto je v šolskem letu 1960/1961 ponovno prevzel Ivan Rudolf, ki je na tem položaju ostal do upokojitve leta 1972.

V šolskem letu 1961/1962 sta na šoli do junija gostovala tudi dva razreda Trgovske šole in do aprila Mojstrska šola kovinske stroke. Opozarjalo se je, da je zunanjost stavbe v zelo slabem stanju, ker je odpadal omet.

šolska kronika navaja, da je bilo v tem šolskem letu več tatvin. 29. marca 1962 se je na šoli zgodil vlom. Ukradeni so bili dnevniki, redovalnice in magnetofon, ki so jih naslednji dan našli v parku pod mostom. V naslednjih tatvinah je bilo ukradenih 60 knjig, denar iz torbic, iz zbornice, zavesa, nekajkrat so ukradli čevlje. Vse tatvine so ostale nepojasnjene.

Zaradi varčevanja in pomanjkanja so bili v šolskem letu 1962/1963 oddelki zelo polni. V povprečju je bilo 37 dijakov na oddelek (3. a je imel npr. 47 dijakov). šolo je obiskovalo skupaj 668 učencev (325 učencev in 343 učenk).

Na ravni države je bila leta 1963 sprejeta nova ustava, s katero se je država preimenovala iz FLRJ v SFRJ.

šola je organizirala predavanja o novi ustavi. Zgodile pa so se tudi spremembe v upravljanju. Gimnazija je odtlej lahko sama oblikovala in razporejala dohodke šole ter delila osebne dohodke. Začel se je uveljavljati način delitve osebnega dohodka po obsegu, uspehu in kvaliteti dela. Po zapisu v kroniki je zaznati, da je nejevoljo učiteljskega zbora vzbujal »birokratski balast v zvezi s samoupravljanjem« (izvajanje in beleženje inventure ter podobno).

šolski odbor je bil tisti, ki se je ukvarjal z organizacijskimi, personalnimi, učno-vzgojnimi, gospodarskimi, socialnimi in finančnimi vprašanji zavoda. Proučeval je problematiko programa reformiranja gimnazije in verifikacijo zavoda. Delil se je na štiri komisije: za pouk in vzgojo, za socialno skrbstvo in zdravstvo, za tehnično vzgojo in proizvodno delo. Za izvajanje tekočih nalog je skrbel delovni odbor.

Upravni odbor so sestavljali predstavniki učiteljev, ravnatelj in tajnica. Odbor je reševal naloge ekonomskega značaja in organizacijsko problematiko šole.

Idejnost pouka, ki jo navaja tudi šolska kronika, je nameravala oblikovati lik socialistične mladine s socialističnim svetovnim nazorom in pravilnim odnosom do dela in družbe.

Na šoli je bilo nekaj dijakov, ki so začeli prihajati »v konflikt z ideologijo sistema«. Nekateri so se celo znašli pod drobnogledom Uprave državne varnosti.

šolsko leto 1963/1964 se je pričelo s poukom v novih funkcionalnih učilnicah za biologijo, fiziko in kemijo ter v ustreznih laboratorijih.

Nekdanje interesne krožke so v šolskem letu 1964/1965, v tretjem letniku, zamenjala praktična znanja za angleški jezik, zgodovino, fiziko, kemijo in biologijo. V naslednjih letih se je nabor še razširil. Učenci so izbirali predmete praktičnih znanj po svojem zanimanju, še bolj pa po vidikih svojih visokošolskih nameravanih študijev.

V šolskem letu 1968/1969 je prenehal pouk v soboto. Občinska skupščina Maribor je namreč dala soglasje k sklepu kolektiva Prve gimnazije (izglasovan je bil 26. 8. 1968) za 5-dnevni delovni teden. Dijaki prvega letnika so imeli pouk popoldan.

V okviru šole so delovali: svet šole, upravni odbor, sindikat, šolska delovna (dijaška) skupnost in razredne skupnosti, ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije), Organizacija mladih članov Rdečega križa, Mladinsko kulturno društvo (MKUD) dr. Franjo Crnek, ki je imelo dramsko, literarno, recitatorsko, pevsko, glasbeno in folklorno sekcijo, šolsko športno društvo Olimpija, ki je obsegalo športe od košarke, rokometa, nogometa, atletike, smučanja, orodne telovadbe, gimnastike, namiznega tenisa in šaha, Planinska zveza …

Na republiškem tekmovanju Znanost mladini so dijaki dosegali pri različnih predmetih izjemne uspehe.

Izhajal je šolski časopis Mlada misel.

šola pa je ves čas zgledno sodelovala s šolsko okolico in starši.

Redni stiki s starši so potekali na skupščinah staršev, na razrednih roditeljskih sestankih in na individualiziranih govorilnih urah posameznih profesorjev. V ključnih primerih je lahko razrednik obiskal dijakov dom, da je spoznal domače okolje. V kroniki šole piše, da so huliganstvo zatirali v kali in ugotavljali, da je mnogo staršev prišlo v šolo šele, če je dijaku že grozil polom, nekateri pa niti takrat ne. Če je bilo treba prešolati dijake, so to naredili vedno sporazumno s starši.

Drugo polovico 60. let so močno zaznamovala še številna gradbena in sanacijska dela na šoli: nameščanje centralne kurjave, podiranje lončenih peči, novi dimnik, adaptacija prvega nadstropja, omare za oblačila pred učilnicami, nameščanje novih svetil … Pa tudi težko pričakovana obnova fasade, katere dela so se začela v poletnih počitnicah 12. julija 1969. Dela je izvajalo podjetje Stavbar. Na visoki stavbi je bilo 9, včasih celo do 11 etaž gradbenih odrov. Stolpna ura ni bila obnovljena. Dela na vzhodni strani so bila končana do druge polovice septembra, na južni strani do začetka oktobra. Dela na dvoriščni strani pa so se nadaljevala še v naslednje šolsko leto …

 Viri in literatura:

  • Gabrič, Aleš, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Ljubljana, 2009.
  • http://www.mariborart.si/osebnost/-/article-display/milan-cernigoj, 27. 8. 2020.
  • Mirnik, Roman, Zgodovina Prve gimnazije, ki je izhajala v časopisu Večer.
  • Pastar, Janez, Kronika-D razreda Prve gimnazije v Mariboru, 1963–1967.
  • šolska kronika, 1. knjiga; od 12. junija 1945 do 31. avgusta 1969.
  • Vpisnice za I. gimnazijo od 1947, Pokrajinski arhiv Maribor, Fond Prva gimnazija Maribor.
  • Zbornik Prve gimnazije Maribor, ob 140-letnici, Maribor, 1990.
  • Zbornik Prve gimnazije Maribor, ob 150-letnici, Ljubljana, 2000.

70. in 80. leta 20. stoletja

70. in 80. leta 20. stoletja so bila čas večjih sprememb v šolstvu, tudi spreminjanja vzgojno-izobraževalnega sistema – uvedbe srednjega usmerjenega izobraževanja. Spreminjali so se šolski programi, predmetniki, ocenjevanje znanja ... S tem so bili povezani prostorski problemi, ki so bili razrešeni šele leta 1986, ko se je izselila Osnovna šola Gustava šiliha in se je šola prostorsko razširila na celoten objekt. šoli so v tem obdobju svoj pečat dajali trije ravnatelji: Ivan Rudolf, Jurij Lučovnik in Rudi Moge. število oddelkov in dijakov je postopoma raslo: z 18 oddelkov s 527 dijaki v šolskem letu 1970/1971 na 34 oddelkov s 1016 dijaki v šolskem letu 1989/1990. Sorazmerno s številom dijakov je raslo tudi število profesorjev.

šolsko življenje

Predmetnik prvogimnazijca v 70. letih je obsegal slovenski jezik s književnostjo, zgodovino, uvod v sociologijo s temelji družbeno-politične ureditve SFRJ, temelje filozofije, psihologijo, osnove umetnostne vzgoje, tuji jezik – angleški jezik, latinski jezik, nekateri ruski jezik, geografijo, matematiko, fiziko z astronomijo, kemijo, biologijo z geologijo, telesno vzgojo, tehnično vzgojo z delom v proizvodnji, praktična znanja, obrambo in zaščito ter vedenje. Predmeti so se ocenjevali z ocenami od 1 do 5. Sredi 70. let so uvedene opisne ocene za telesno vzgojo (zelo uspešno, uspešno in manj uspešno) in vedenje (vzorno, primerno in manj primerno).         

šolsko leto je bilo razdeljeno na dve polletji, slednji pa še vsako na dve redovalni podobdobji – štiri redovalna obdobja in s tem štiri redovalne konference na šolsko leto!    

Zaključni izpit (matura) je v 70. letih obsegal štiri predmete: slovenski jezik in novejšo zgodovino narodov Jugoslavije ter samoupravljanje s temelji marksizma kot obvezna predmeta in dva izbirna predmeta.

Dijaki so bili aktivni tudi v številnih obšolskih dejavnostih: MKUD dr. Franja Crneka s številnimi sekcijami (literarna, dramska, plesna, glasbena, filmska), klub OZN, marksistični krožek, organizacija RK, ŠŠD Olimpija, gledališki abonma, foto-kino krožek, sekcija planinskega krožka, eksperimentalna baletna skupina, šolsko glasilo, počitniška zveza, računalništvo, krožki posameznih predmetov ... Izbrali so si lahko tudi neobvezne predmete: latinščino, nemščino ali italijanščino.

Na slovenski kulturni dan 1972 se je »rodilo« Mladinsko razstavišče Avla kot razstavni prostor mladih likovnikov Prve gimnazije, ki je že v prvem letu preraslo v stalno mariborsko razstavišče, vredno pozornosti širše javnosti še danes. 

šolsko življenje so zaznamovale številne slovesnosti in proslave. Na primer v šolskem letu 1975/1976 so obeležili: 1. november – dan spomina na mrtve (komemoracija v šoli), 7. november – obletnica oktobrske revolucije, 29. november – dan republike, 10. december – dan človekovih pravic (proslava), 22. december – dan JLA (dijaki obiskali vojaške enote in pripravili centralno proslavo za mariborsko območje v domu JLA), 31. december – novoletna jelka, 8. februar – Prešernov dan (Prešernove nagrade), 8. marec – dan žena, 22. marec – dan boja proti rasni diskriminaciji (proslava), 7. april – dan zdravja, 27. april – dan OF (proslava), 1. maj – praznik dela (proslava), 9. maj – dan zmage, 25. maj – dan mladosti (izleti in športne igre).

Prostorska stiska

Prostore naše lepotice na današnjem Maistrovem trgu si je Prva gimnazija (od 1981 Srednja družboslovna šola) delila z Osnovno šolo bratov Polančičev Maribor do leta 1983. Po njeni izselitvi se je v del zgradbe vselila Osnovna šola Gustava šiliha. Ko se je ta poleti 1986 izselila, je zgradba do septembra, tudi s pomočjo prostovoljnega dela učiteljev, bila nared za vselitev gimnazijcev. V zvezi s tem šolski kronist za šolsko leto 1971/1972 poroča: »še vedno šola nima telovadnice, za pouk telovadbe se še vedno uporablja telovadnica Oš bratov Polančičev. Ni še lastnega igrišča. Tudi lastne dvorane nimamo in plačujemo visoke najemnine za dvorane in športna igrišča. Za pouk telesne vzgoje – plavanje smo sklenili pogodbo s podjetjem Fontana za uporabo zimskega plavalnega bazena ... štirje oddelki prvega letnika imajo pouk izmenično dopoldan in popoldan, menjaje se ob polletju.« V naslednjih letih je problematiko poglobila še finančna kriza. Kronist aprila 1976 zapiše nove sklepe: »Telesna vzgoja se naj uresničuje in vrši odslej v naravi. šolske proslave naj bodo v šolskih prostorih zaradi visokih najemnin.« V šolskem letu 1979/1980 zasledimo, da je šola ponovno najemala dvorane za prireditve, tokrat zaradi nižje cene na Pedagoški fakulteti in v kinodvoranah.

V šolskem letu 1974/1975 je šola začela uporabljati pomembno pridobitev – fonolaboratorij za poučevanje tujih jezikov. Učitelj je predvajal tujejezične govorne posnetke z magnetofonom, dijaki so posnetke poslušali preko slušalk, učitelj je lahko s »komandno ploščo« individualno komuniciral s posameznim dijakom. V šolskem letu 1980/1981 je pouk obrambe in zaščite potekal v novo opremljeni namenski učilnici. Mimogrede, v sklopu tega predmeta so dijaki tudi streljali s puško M48 (za oceno!) na strelišču za Tremi ribniki. V istem šolskem letu so se lahko dijaki prvič okrepčali v šolskem dijaškem bifeju (s toplimi in hladnimi sendviči, brezalkoholnimi pijačami, mlekom, jogurtom ...).

Usmerjeno izobraževanje – Srednja družboslovna šola

Vso šolsko leto 1979/1980 je učiteljski zbor razpravljal o prehodu na usmerjeno izobraževanje, katerega cilj je bil istočasno izobraževanje dijakov za trg dela in študij na visokih šolah. Ker je prehod bil preveč neoblikovan in nejasen, so ga preložili za eno leto. Usmerjeno izobraževanje je tako bilo uvedeno v šolskem letu 1981/1982, šola pa preimenovana v Srednjo družboslovno šolo. Odslej ni bilo programa gimnazije, ampak družboslovno-jezikovni in upravno-administrativni program. »S tem šolskim letom se je začelo odmiranje gimnazije,« je uvodoma slikovito zapisal kronist. V predmetniku družboslovno-jezikovne smeri (nadaljevanje »odmirajoče gimnazije«) so se pojavili novi predmeti: OTP (osnove tehnične proizvodnje), informatika, arhivistika, bibliotekarstvo in strojepisje, ki se je izvajalo na Srednji ekonomski šoli (ti predmeti so »izginili« s šolskim letom 1987/1988), za njihove dijake pa so se na naši šoli izvajali naravoslovni predmeti. Poleg rednega pouka so dijaki imeli športne, naravoslovne, kulturne in obrambni dan ter 14 dni dela v proizvodnji.

V šolskem letu 1982/1983 se je na šoli začelo tudi izobraževanje odraslih.

V šolskem letu 1987/1988 je šola prvo leto gostila tudi dislocirani oddelek Srednje tekstilne in obutvene šole Kranj, smer obutveni tehnolog.

Vzgojnost šole se je kazala tudi s solidarnostnimi akcijami učiteljev: avgusta 1978 so se 3 % mesečnega dohodka vseh delavcev namenili po toči prizadetim, naslednje šolsko leto so podobno pomagali pri odpravi posledic potresa v Črni gori. Dijaki so v šolskem letu 1979/1980 z veseljem sodelovali pri pleskanju hodnikov in nekaj učilnic, leta 1988 pri selitvi knjig v nove prostore Univerzitetne knjižnice Maribor v obliki žive verige. Skupščina staršev dijakov Prve gimnazije je novembra 1973 sprejela sklep o uvedbi samoprispevka za dopolnilno financiranje interesnih dejavnosti.

»Duh časa« v obravnavanem obdobju (beri: totalitarni komunistični režim) na Prvi ni bil  intenziven in je nihal, saj je ravnatelj proti sredini 70. let opominjal: »Učitelj v naši družbi mora biti namreč poleg strokovne podkovanosti tudi idejnopolitično pravilno usmerjen, prežet z marksizmom, in imeti napreden svetovni nazor ... Na razpolago smo dobili več tem za poglabljanje v marksistično literaturo.« Svobodomiselnost in Maistrov duh na Prvi sta bila premočna!

Viri in literatura:

  • šolska kronika I. gimnazije v Mariboru, II. knjiga, arhiv Prve gimnazije.
  • šolska kronika 1. gimnazije v Mariboru, III. knjiga, arhiv Prve gimnazije.
  • Zbornik ob 150-letnici Prve gimnazije v Mariboru (1850–2000), Prva gimnazija, 2000.
  • Zbornik ob 140. obletnici Prve gimnazije v Mariboru, Maribor, 1990.

Prva gimnazija Maribor 
1990–2020

Republika Slovenija

Prvi dve leti v 90. sta bili za Slovence v mnogo pogledih prelomni. 14. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, ki je potekal v Beogradu med 20. in 22. januarjem, je slovenska delegacija zapustila predčasno, saj so zahtevali upoštevanje pravice do odcepitve in ekonomske neodvisnosti. Slovenija je iz Zveze izstopila in se začela pripravljati na prve večstrankarske demokratične volitve v svoji zgodovini, ki so bile 22. aprila 1990. Nova slovenska oblast, ki je Beograd ni priznal, je 23. decembra izvedla plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovencev. Na osnovi plebiscitnega rezultata je bila v Ljubljani 25. junija 1991 svečana razglasitev Republike Slovenije.

Per aspera ad astra in nasprotovanje zaključnim izpitom

Spremembe so se pričele zrcaliti tudi v šolstvu. Leta 1990 se je Srednja družboslovna šola Maribor preimenovala v Prvo gimnazijo Maribor. S šolskim letom 1989/1990 se je namreč zaključilo obdobje t. i. usmerjenega izobraževanja, s šolskim letom 1990/1991 pa se je pričel izvajati program gimnazija. S spremembo imena je šola dobila novo tablo, a so se zaradi občutljivega časa izognili upodobitvi državnega grba. Namesto tega sta bila nad imenom šole upodobljena svet in sova, ki simbolizirata univerzalnost in modrost. Temu je bil dodan napis »Per aspera ad astra«, ki je od takrat slogan šole. To je bilo tudi leto, ko je Prva gimnazija Maribor praznovala 140 let obstoja. Poleg prireditev, ki so potekale decembra, je šola izdala do takrat najobsežnejši zbornik.

Maja 1991 so po Sloveniji potekali protesti dijakov proti zaključnim izpitom. Proteste so organizirali dijaki zaključnega letnika, priključili so se jim dijaki 3. letnika. Pri vpisu v srednje šole leta 1987 in 1988 namreč ni bil omenjen zaključek šolanja z zaključnimi izpiti, kar pa se je spremenilo leta 1990 s spremembo izobraževalnega programa. Dijake je skrbelo, da naj bi imele šole in oni premalo časa za pripravo in da se zaključni izpiti ne upoštevajo kot sprejemni izpiti na fakultetah. V Mariboru se je prvi shod dijakov, med katerimi sta bila tudi 4. in 3. letnik Prve gimnazije, pričel 14. maja na Trgu svobode. Dijaki so z govori in kulturnim programom tudi pred 3000-glavo množico vztrajali kar nekaj dni. Uspelo jim je, da so bili zaključni izpiti 1991 izpeljani le za dva predmeta. Že naslednje leto so zaključni izpiti potekali iz štirih predmetov: pisni in ustni del iz slovenščine in matematike ali prvega tujega jezika ter le ustni del iz dveh izbirnih predmetov.

Gimnazijski program in matura

V prvem šolskem letu v samostojni Sloveniji je bilo na Prvi gimnaziji Maribor v 35 oddelkih 1019 dijakov. 3. in 4. letnik sta imela še družboslovno-kulturni program, prva dva pa že gimnazijski program. V 1. letnik se je prenehalo vpisovati dijake administrativnega programa, ki so bili na šoli prisotni le še tri leta. V tem letu je šola dobila prenovljeno zunanje stopnišče. Dela je izvajal in nadziral Zavod za varstvo kulturne dediščine.

V šolskem letu 1992/1993 je šola imela ravnateljico in dva ravnatelja. Cveto Babič je za kratek čas zamenjal Rudi Moge, njega pa Srečko Zorko, ki je šolo vodil do leta 2010. S tem je imel v celotni zgodovini šole drugi najdaljši mandat.

Leta 1993 se je trg pred šolo preimenoval v Trg generala Maistra.

Med 21. majem in 3. junijem 1994 je poskusno potekala matura, ki jo je pisalo 16 dijakov 4. d-razreda. Devet jih je opravilo s prav dobrim uspehom, trije z dobrim, štirje pa so morali rezultat mature popravljati z zaključnimi izpiti, ki so takrat potekali zadnjič. Pri tem poskusu je sodelovalo še 30 dijakov Druge gimnazije Maribor in 41 dijakov Srednje kovinarske, strojne in metalurške šole Maribor.

V šolskem letu 1994/1995 se je na šoli izvajal le še gimnazijski program, 16. junija pa se je pričela matura za vseh 196 dijakov.

Tabela: število dijakov in oddelkov na Prvi gimnaziji Maribor od leta 1991

šolsko leto

število dijakov

število oddelkov

1991/1992

1019

35

1992/1993

939

33

1993/1994

880

30

1994/1995

878

29

1995/1996

928

30

1996/1997

934

30

1997/1998

928

30

1998/1999

889

29

1999/2000

891

30

2000/2001

925

30

2001/2002

896

30

2002/2003

932

30

2003/2004

909

29

2004/2005

896

29

2005/2006

902

29

2006/2007

906

29

2007/2008

911

29

2008/2009

901

29

2009/2010

890

29

2010/2011

889

29

2011/2012

870

29

2012/2013

869

29

2013/2014

849

29

2014/2015

852

29

2015/2016

833

29

2016/2017

801

29

2017/2018

776

29

2018/2019

807

29

2019/2020

816

29

Leta 1995 je šola po dolgoletnih prizadevanjih dobila novo, plinsko ogrevanje, malo kasneje pa še dostop do interneta.

S šolskim letom 1996/1997 se hkrati s Poljansko gimnazijo v Ljubljani prične uvajati program klasične gimnazije. Od programa splošne gimnazije se razlikuje po nekoliko višji stopnji zahtevnosti, k čemur pripomoreta latinščina kot obvezni predmet in stara grščina kot izbirni predmet. Klasična gimnazija v izobraževalno osredje postavlja zanimanje za antiko in njeno usmerjenost v človeka kot odločujočo vrednoto, ki je udejanjena v vsakem posamezniku, ter zavzetost za svobodo misli.  

Mladinsko kulturno-umetniško društvo Prve gimnazije Maribor

Mladinsko kulturno-umetniško društvo Prva gimnazija Maribor, znotraj katerega deluje Gledališka šola Prve gimnazije Maribor, je bilo ustanovljeno leta 1997 z namenom postopnega gledališkega opismenjevanja srednješolcev, ki jih gledališče zanima. Gledališka šola je s pomočjo Prve gimnazije Maribor in sklada staršev leta 1998 dobila svoj matični gledališki prostor, ki se imenuje Prvi oder. Skozi kreativen proces odraščajoča mladina tako spoznava vse segmente gledališkega dela: gledališko igro, scenografijo, oblikovanje svetlobe in zvoka ter osnove režije in dramaturgije. Prvi oder je opazno pomemben dejavnik mariborskega kulturnega življenja in s svojo kakovostno ponudbo privablja vsako leto širok krog gledalcev. V 23 letih je Gledališka šola Prve gimnazije ustvarila 95 premiernih uprizoritev in izvedla 248 gostovanj, od tega 91 na tujem.

Del MKUD sta še Mladinsko razstavišče Avla in Mladinski pevski zbor. Avla je predvsem prostor, namenjen dijakom Prve gimnazije. Prostor, ki jim ponuja možnost spoznavati sodobne tokove likovne umetnosti; prostor, v katerem se počutijo tako sproščeno, da z veliko mero entuziazma izražajo svojo naklonjenost razstavljenim delom in njihovim ustvarjalcem ter hkrati sooblikujejo razstavo. V zboru in manjših zasedbah lahko dijaki izražajo svojo kreativnost in ljubezen do glasbe, seznanijo se z zborovsko umetnostjo ter s slovensko in tujo zborovsko dediščino, naučijo se timskega dela, kjer je za končni uspeh pomemben vsak posameznik, ter razvijajo suveren in samozavesten nastop. Veliko pevcev je hkrati odličnih instrumentalistov, ki lahko svoje znanje pokažejo na nastopih kot solisti ali člani ansambla. Zbor se udeležuje tudi pevskih tekmovanj in festivalov, kjer dosega dobre rezultate.

Prva gimnazija v novem tisočletju

Med 3. in 10. novembrom 2000 se je z osrednjim gledališkim festivalom »Vedno se bom spominjal Prve«, s svečano akademijo v Narodnem domu in Plesom generacij v Univerzitetnem športnem centru praznovala 150-letnica šole. Na dan slavnostne akademije je šolo obiskal predsednik države Milan Kučan, ki je pred šolo nagovoril dijake, na Trgu generala Maistra pa posadil drevo. Ob obletnici je šolsko pročelje dobilo novo tablo. 

S šolskim letom 2004/2005 se je pričel izvajati program evropskega oddelka s poudarkom na jezikih. Pri prvem tujem jeziku se je pri pouku uvajala prisotnost naravnega govorca, uvedla sta se predmeta evropske študije in Slovenija v svetu. Program je deloval do leta 2011, ko ga nadomesti t. i. e-oddelek.

Leta 2006 je bila šola deležna verjetno največje obnove v svoji dolgi zgodovini. V celoti sta bili prenovljeni fasada in telovadnica, ob tem pa so zamenjali vseh 365 oken. Fasadno barvo je izbral Zavod za varstvo kulturne dediščine. Ob koncu prenove je 13. decembra v telovadnici potekala svečana proslava.

Leta 2010 je Slovenijo obiskal Nobelov nagrajenec za mir, 14. dalajlama, in v sklopu tega prihoda je obiskal Prvo gimnazijo v Mariboru. V svojem govoru je dijakom, profesorjem in preostalim zbranim poudaril pomen etičnih vrednot v procesu vzgoje in izobraževanja. Dejal je, da znanje služi človeku tedaj, ko je oplemeniteno s spoštovanjem do sveta in ko služi človeštvu za rast in napredek. Po zaključenem govoru si je dalajlama v spremstvu dijakov ogledal razstavo v avli Prve gimnazije.

Med 17. in 20. novembrom 2010 je šola pod vodstvom novega ravnatelja, Hermana Pušnika, praznovala 160-letnico delovanja. Otvoritvena svečanost je potekala na Trgu generala Maistra, praznovanje pa je vključevalo predstave na Prvem odru, učne ure nekdanjih dijakov različnih generacij, pogovore z gosti, med katerimi je izstopal Boris Pahor, razstave ter druge dogodke. Praznovanje se je zaključilo s slavnostno akademijo na Velikem odru SNG Maribor.

Poleti 2014 se je na šoli izvedla popolna prenova šolske knjižnice, ki je končno dobila še prostorno čitalnico. Zaposleni so pred začetkom pouka z živo verigo preselili vsa gradiva na svoje novo mesto.

V pestri zgodovini je šola večkrat za nekaj časa zaprla svoja vrata. Nazadnje se je to zgodilo 16. marca zaradi razglasitve epidemije.

Kljub dolgi zgodovini obstoja šola ohranja izvirni namen in odlično kondicijo svojega poslanstva, ki ga opravlja od leta 1850. Izobražuje in išče nove poti za generacije gimnazijcev, ki vstopajo v našo šolsko palačo na Trgu generala Maistra in odhajajo obogateni z znanjem, izkušnjami, s široko odprtimi obzorji. Kljub selitvam, preživetim vojnim časom in mnogo menjavam oblasti pročelje mariborske lepotice ohranja pokončen pogled proti vzhodu, ki simbolizira začetek vsakega dne in vsakoletnega prihoda nove generacije dijakov.

Viri:

  • šolske kronike od 1991/1992 do 1917/1918.
  • Ilustrirana zgodovina Slovencev, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2000.
  • Zbornik Prve gimnazije Maribor, 150 let, Maribor, 2000.
  • Zbornik ob 140. obletnici Prve gimnazije v Mariboru, Maribor, 1990.
  • Izvestje Prve gimnazije v Mariboru za šolsko leto 1991/1992.
  • Programske knjižice ob 150- in 160-letnici Prve gimnazije Maribor.

Arhitekturni oris stavbe

  • Prva gimnazija Maribor (nekdaj Višja realka)
  • Lokacija: Trg generala Maistra 1 (v neposredni bližini mariborskega gradu)
  • Arhitekta: Wilhelm Bücher (glavno šolsko poslopje) in Adolf Baltzer (telovadnica in povezava s šolo)
  • Čas nastanka: 1871–1873 (šola), 1888 (telovadnica), 1900 (povezava šole in telovadnice)
  • Slog: neorenesančni stavbi, grajeni v času historicističnih (neoklasicističnih) slogov

Opis šolskega pročelja: stavba je dvonadstropna, kletni del ima majhna okna, ki so vzidana v rustikalni talni zidec. Pritličje je od prvega in drugega nadstropja ločeno s poudarjenimi fugami med navideznimi zidaki, medtem ko so stene v nadstropjih gladke. V osrednji osi stavbe se nahajajo trije vhodi, ki tvorijo rahlo konveksno izbočen, veličasten portal v šolsko poslopje, do katerega vodijo stopnice. Nad vhodom in v dveh navpičnih predelkih levo in desno od vhoda so najprej enojna polkrožno zaključena okna, nato se podvojijo (bifore) in potrojijo (trifore). Fasada je vertikalno členjena s kolosalnimi korintskimi pilastri in z manjšimi toskanskimi in korintskimi pilastri, zaključena pa je z arhitravom, nad katerim je bogato profiliran venčni zidec. Nad osrednjim rizalitom s tremi kamnitimi okrasnimi palmetami je mehanska ura, ki jo na obeh straneh obdaja balustradna ograja, na kateri stojijo štirje kipi ženskih figur iz peščenca z videzom antičnih postav. V rokah držijo priprave, značilne za različna področja človekovega delovanja in ustvarjanja, kakršne se za ponazarjanje snovi od nekdaj uporabljajo tudi kot učila. Njihove oblike verjetno povzemajo videz že nekdanjih in v tistem času še uporabljenih ter takrat najmodernejših pripomočkov. Ker ima večina postav v rokah po dva, lahko sklepamo, da gre za alegorije, ki poosebljajo predmete iz tedanjega učnega načrta, morda matematike, fizike, naravoslovja, kemije, geometrije, glasbe itd. Figure so štiri zato, ker nadaljujejo izročilo ponazoritev štirih svobodnih umetnosti znanja, kot jih je določal antični kvadrivij. Strokovnjake po zasnovi spominjajo na plastiki personifikacij Trgovine in Tehnike od vhodu v ljubljansko višjo realko (sedaj Elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija). Ta je bila zagrajena med letoma 1871–1874, kipa pa je v okviru Dunajske kiparske zadruge izdelal avstrijski umetnik Franz Mitterlechner.

Opis pročelja telovadnice: telovadnica je zasnovana kubično, a členjena z bogato ulično fasado z biforami, kolosalnimi korintskimi pilastri in trikotnim zatrepom.

Zgodovinski zgledi: bogata okrašena zunanjščina celote šole je oblikovana pod vplivom florentinskih renesančnih palač. V času, ko so jo zgradili, je vzbujala vtis želenega ideala meščanstva – razkošja in blaginje.

Literatura:


Slovar pojmov:

  • Alegorija: prikazovanje abstraktnega v konkretni obliki, prispodoba.
  • Balustrada: ograja iz modeliranih stebričkov.
  • Bifora: okenska odprtina, razdeljena s stebričkom na dva dela.
  • Fuga: presledek med dvema gradbenima elementoma, reža.
  • Historicizem ali historizem: v 19. stoletju razširjen nazor, ki je poskušal vse tvorbe in pojave kulturnega življenja razumeti iz njihovih zgodovinskih danosti. Poudarjali so pomen in estetske vrednote slogov, kot so antika, gotika, barok, renesansa.
  • Klasicizem in neoklasicizem: v splošnem pomenu besede zgledovanje po oblikovnih vzorih klasične antike.
  • Kolosalno: nenavadno veliko, velikansko.
  • Korintski (npr. steber, kapitel): arhitekturni slog v antični Grčiji, imenovan po mestu Korint; steber se zaključi z dekorativno oblikovanim glavičem (kapitelom), ki posnema listje in cvetove mediteranskega grma akant.
  • Kvadrivij (quadrivium): v pozni antiki uvedena označba za štiri vede oz. umetnosti, povezane z znanjem o številih: aritmetiko, geometrijo, astronomijo in glasbo; skupaj s trivijem, tremi govornimi vedami, gramatiko, retoriko in dialektiko, tvori sedem svobodnih umetnosti (septem artes liberales).
  • Palmeta: palmovemu listu podoben ornament.
  • Personifikacija: poosebljen prikaz živali, stvari, pojavov s človeškimi lastnostmi.
  • Pilaster: iz stene nekoliko izstopajoč navpično usmerjen pas z bazo in kapitelom.
  • Portal: arhitektonsko poudarjen vhod v stavbo.
  • Rizalit: po vsej višini naprej pomaknjeni del zunanje stene stavbe.
  • Rustika: zid iz grobo obdelanih kamnitih kvadrov.
  • Talni zidec: močno profiliran zidec ob vznožju stavbe.
  • Toskanski (npr. steber): imenovan tudi rimski, je steber z bazo in preprostim (dorskim) glavičem.
  • Trifora: okenska odprtina, razdeljena z dvema stebričkoma na tri dele.
  • Zatrep: trikoten vrh stene pod streho na ožji strani stavbe.