Do dobrega življenja vodita ljubezen in znanje - ljubezen ga navdihuje, znanje usmerja.

--- Bertrand Russell

Zgodovina prve

... 170-letna izobraževalna tradicija


Seznam za branje:

* Za prijetnejše branje pritisnite tipko F11, da omogočite celozaslonski način.

Nastanek nižje realke v Mariboru

Na pobudo mariborskega župnika Kliessa, ki je leta 1739 predlagal škofu krške škofije (Krka oz. Gurk na Koroškem) naj bi se v Mariboru nastanili jezuiti ter ustanovili gimnazijo, je leta 1758 na Glavnem trgu nastala jezuitska gimnazija (sedanje poslopje Pokrajinskega arhiva). Po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 je gimnazija sicer prenehala delovati, vendar je meščanom uspelo, da se je čez dve leti ponovno pojavila. Sprva je imela pet razredov, vendar je v teku prve polovice 19. stoletja število razredov raslo, tako da je leta 1850 po avstrijski šolski reformi obsegala osem razredov: štiri nižje ter štiri višje razrede, po končanem osmem razredu je sledila matura. Šolo so obiskovali pretežno slovenski dijaki in ker je število dijakov stalno raslo, je postala šolska stavba pretesna. Leta 1829 je bila šola preseljena v novo poslopje, v kateri je danes Pravna fakulteta (Mladinska ulica 9). Gimnazija je bila izrazito latinska šola, saj je v prvi polovici 19. stoletja v predmetniku gimnazij več kot polovico šolskih ur zavzemala latinščina, velik je bil tudi poudarek na verouku in zelo strogi disciplini. Nemščina se je tedaj uveljavljala v glavnem, le kot sredstvo za prevajanje v latinščino.

Razvoj sodobne meščanske družbe je zahteval čedalje bolj drugačen, bolj življenjski sistem izobraževanja s pridobitvijo bolj praktičnih “realnih” znanj, ne pa bolj utrudljivega memoriziranja ter vzgajanja dijakov za filozofe, pač pa za praktične, v življenju izobražene ljudi. Želeli so šolo, ki bi se bolj usmerila k naravoslovnim predmetom ter živim jezikom (nemščina, francoščina, angleščina). Šolska reforma (Bachov absolutizem) je leta 1849 privedla do nastanka realk, ki so bile sprva enorazredne, nato dvo- in trorazredne. Kasneje v 60-ih letih končno štirirazredne nižje, v 70-ih so nastale tudi višje šestrazredne. Ob koncu 19. stoletja, pa že sedemrazredne. Nižje realke so lahko ostajale kot samostojne šole, višje pa so lahko nastale le, če so obstajale nižje stopnje. Na osnovi dekreta ministrstva je štajerska deželna vlada 17. januarja 1850 izdala odlok, ki je določal, da se četrti razred glavne (osnovne) šole spremeni v prvi razred nižje realke. Oktobra, istega leta, je nastal prvi razred mariborske nižje realke v sklopu glavne šole z 72 učenci. Čez štiri leta je nastal še drugi razred. Vse do leta 1870 je šola ostala le dvorazredna ter še vedno v sklopu glavne šole. Ob nastanku, leta 1850, je nižja realka delovala v poslopju nasproti vhoda v Gledališko ulico poleg stolne cerkve. Od leta 1868 se je nahajala v poslopju sedanje Astorije, od leta 1870 pa v prostorih nekdanjega kresijskega urada na vogalu Koroške in Strossmajerjeve ceste (ob sedanji tržnici).

Višja realka do nastanka Kraljevine SHS

Po večletnih dogovarjanjih ter pogajanjih med avstrijskim državnim prosvetnim ministrstvom, mariborsko mestno občino ter štajersko deželno vlado, je 6. septembra 1870 izšel odlok prosvetnega ministra o ustanovitvi mariborske višje samostojne realke. Država je prevzela stroške učiteljskih plač, ki jih je pokrivala s sredstvi študijskega in verskega zaklada, mestna občina pa stroške vzdrževanja poslopja, nabavo učnih pripomočkov ter plačevanje šolskih slug. Dijaki so morali plačati šolnino, ki sta si jo razdelili država ter mestna občina. Še istega leta je mestni svet sklenil zgraditi novo samostojno poslopje za realko ter deško ljudsko šolo. Načrt stavbe je izdelal arhitekt Viljem Bűcher. Temeljni kamen zgradbe so vzidali 10. junija 1871. Zgradba je bila dokončana 2. oktobra 1873 in bila takoj predana svojemu namenu. Ta zgradba je sedanja Prva gimnazija Maribor na Trgu generala Maistra 1.

Tedanja mariborska realka je bila izrazito nemška šola, medtem ko je bila mariborska gimnazija pretežno slovenska. Število slovenskih dijakov je padalo zlasti v obdobju po letu 1880, ko se je pričel širiti germanizacijski pritisk, ki je naraščal vse do prve svetovne vojne. Slovenščina je bila v tem obdobju le neobvezen učni predmet in v vplivnih nemških krogih so se porajale težnje po njeni ukinitvi. Odstotek slovenskih dijakov se je v letih po ustanovitvi višje realke gibal med 15-20%, kasneje pa je padel na 9%, v letih pred vojno pa še nižje. Ob izbruhu vojne je bila šola skoraj izključno nemška, vendar je v naslednjih treh letih delež slovenskih dijakov zopet narasel. Maribor je bil v obdobju pred vojno izrazito mesto prevladujočega nemškega kapitala ter meščanstva. Na realki so se pretežno šolali dijaki iz nemških meščanskih krogov (sinovi uradnikov, trgovcev, obrtnikov). Število dijakov iz slovenskih kmečkih družin je bilo majhno, pa še to je upadlo. Predmetnik na tedanji realki je zajemal verouk, nemščino (glavni, obvezni jezik), slovenščino (pogojno–obvezen predmet), francoščino, angleščino, matematiko, opisno geometrijo, fiziko, prostoročno risanje, lepopis, kemijo, naravoslovje, zgodovino, geografijo, stenografijo, petje ter telovadbo.

Pouk slovenščine je bil v letih od 1870 do 1919 zelo omejen. Od šolskega leta 1870/71 do šolskega leta 1911/12 je obsegala dve uri tedensko v vseh štirih nižjih razredih, kot pogojno–obvezni predmet. Kdor je obiskoval pouk slovenščine v nižjih razredih, je bil v višjih razredih oproščen angleščine, ki je bila tudi pogojno–obvezni predmet. S šolskim letom 1911/12 so opustili slovenščino v prvem razredu, so pa zvišali število tedenskih ur v drugem in tretjem razredu z dveh na tri ure. V višjih razredih slovenščine ni bilo vse do leta 1918, ko je Narodna vlada države SHS izdala odlok o obveznem pouku slovenščine za dijake vseh razredov. V tej dobi so poučevali večinoma nemški profesorji, Slovencev je bilo malo. Slovenščino je v prvih letih obstoja višje realke poučeval, v Celju rojen, profesor Franc Fasching, ki je poučeval tudi zgodovino, zemljepis, stenografijo ter nemščino, od šolskega leta 1873/74 do šolskega leta 1902/03 je slovenščino poučeval profesor verouka Franc Brelih, od šolskega leta 1903/04 do šolskega leta 1907/08 je slovenščino poučeval poleg njega profesor Anton Jerovšek. V letih pred svetovno vojno so poučevali še profesor dr. Josip Šorn, profesor Matija Pirc (iz učiteljišča), ob koncu prve svetovne vojne pa še gimnazijski profesor Franc Voglar (1917/18).

Prvi ravnatelj mariborske višje realke je bil Jožef Essl (v letih 1870–1874), sicer profesor matematike. Do jeseni tega leta je bil začasni ravnatelj profesor matematike, naravoslovja ter geografije Josef Nawratil. Novembra 1874 je ravnatelj postal profesor Josef Frank (1874–1895), ki je poučeval tudi fiziko ter geografijo. Sledil je profesor matematike ter opisne geometrije Gustav Knobloch (1895–1907), v zadnjem obdobju pa je bil ravnatelj Robert Bittner (1907–1919).

Quadrivium

Po zgledu renesančnih zgradb se osrednji del pročelja Prve gimnazije zaključuje z balustrado (okrasnimi stebriči), ki je v sredini prekinjena z veliko uro. Nad balustrado se dvigujejo štiri ženske figure in tri dekorativne palmete (palmovemu listu podoben ornament). Štirje kipi so personifikacije štirih svobodnih umetnosti v šolstvu. Že v antiki so poznali sedem svobodnih umetnosti ali septem artes liberales, ki so jih delili v dve skupini. Prva skupina ali trivium predstavlja slovnico, dialektiko, retoriko. Druga ali quadrivium, ki je izbrana tudi v našem primeru za aritmetiko, geometrijo, glasbo in astronomijo. Personifikacije so postavljene v smeri od Gregorčičeve ulice proti Krekovi ulici. Prvi kip predstavlja aritmetiko z računalom, drugi predstavlja geometrijo s šestilom, tretji predstavlja glasbo z instrumenti, četrti predstavlja astronomijo z zvezdogledom.

Kipi in ograja so narejeni iz peščenca. Peščenec ali peščenjak je sedimentna kamnina različnih struktur in barve. Primer barvnega razlikovanja je prisoten prav v primeru Prve gimnazije, kjer se vidi, da je bil za izdelavo kipov uporabljen kamen v oker tonih, za ograjo pa kamen v zelenkasto-sivem tonu. Zato je pri restavriranju peščenca potrebno največ pozornosti posvetiti tonu, saj bi v primeru neustreznih dodelav originalni ton kamna lahko spremenili.

Prva faza restavratorskega posega je bila odstranjevanje nečistoč s površine, za kar smo uporabili vodo pod visokim pritiskom. Sledilo je utrjevanje celotne površine, saj je peščenec zelo drobljiv in porozen. Na delih, ki so bili močno poškodovani smo utrjevali lokalno z injektiranjem utrjevalca v razpoke. Sledila je faza zapolnitve razpok, lukenj in modeliranje manjkajočih delov z uporabo malte na osnovi apna, ki omogoča »dihanje« kamna. Pri tej fazi je potrebno paziti na strukturo površine, ki jo ima original. V zaključku smo celotno površino zaščitili s premazom, ki preprečuje nalaganje nečistoč na površino, kar je pomembno predvsem v mestnih okoljih, kjer je onesnaženost zraka večja.

Lepotica na Maistrovem trgu

Stavba Prve gimnazije krasi Maistrov trg in s svojo podobo pritegne mnoge poglede. Zgrajena je bila po načrtih graškega arhitekta Vilhelma Bücherja, med letoma 1871 in 1873. Čas nastanka pa sovpada z evropskim slogom historicizma, ki je šoli namenil strog klasicističen izgled. Impozantno pročelje krasijo simetrično razporejeni arhitekturni členi značilni za sloge, katerim je v zgodovini predstavljala zgled grška in rimska antika.

Triportalni vhod v šolo je oblikovan po zgledu rimskega slavoloka. Nad portali ter levo in desno od njih se stopnjujejo v enojni, dvojni in trojni členitvi polkrožno zaključena okna (monofora, bifora, trifora). Polstebri in pilastri se izmenjujejo v vseh klasičnih variantah zasnove podpornika, od toskanskega, jonskega do korintskega stebrnega reda. Manierističen zgled se v fasadi kaže v uporabi Paladijevih okenskih preklad in v monumentalnih pilastrih, ki povezujejo prvo in drugo nadstropje.

Zaključek fasade je poudarjen z balustrado, uro, palmetami in štirimi kipi ženskih figur, ki personificirajo svobodne umetnosti ali artes liberales. V našem primeru so izbrane štiri izmed sedmih svobodnih umetnosti v šolstvu aritmetika, geometrija, glasba in astronomija (izpuščene so slovnica, dialektika in retorika). Postavljene so v smeri od Gregorčičeve ulice proti Krekovi ulici. Prvi kip – aritmetika, je prikazan z atributom zraka, ki prši iz glave; drugi – geometrija, drži v roki kompas; tretji – glasba, ki ga moramo razumeti, kot umetnost, je prikazan z različnimi instrumenti in četrti – astronomija, drži v roki predhodnika daljnogleda.

Šola ima tri nadstropja. Členitev na nadstropja je poudarjena z mejnimi zidci, ki imajo poleg dekorativne vloge tudi praktično vlogo odkapnih zidcev. Fasada kletnega dela je grajen iz velikih kamnitih blokov, ki dajejo rustikalen izgled. Med velikimi kamni so tudi okenske odprtine, skozi katere prihaja naravna svetloba v kletne prostore. Kot dekorativni zaključek zadnjega, tretjega nadstropja, izstopa venčni zidec.

Arhitekturna zasnova Prve gimnazije ima klasično obliko črke U, kar omogoča oblikovanje lastnega notranjega dvorišča, podobnega atrijskim dvoriščem renesančnih palač. Zaradi take oblike, se pročelje širi še na Krekovo in Gregorčičevo ulico. In ponovno lahko opozorimo na Palladijev oziroma manierističen zgled, ko so se pročelja širila in dvigovala z izmenjavanjem ali ponavljanjem istih arhitekturnih členov, kar s tujko imenujemo das raumflucht ali beg v prostor.

Osrednji del pročelja, nakazan s štirimi pilastri, je rahlo konveksno oblikovan. Na tem mestu pa lahko omenimo še zgledovanje po baročni grajski arhitekturi, ko so v težnji po razgibanosti in povezovanju človeške gradbene stvaritve z naravo, pročelja dobesedno valovila. Prvotni stavbi je bil leta 1928 dodan še prizidek, kjer se danes nahajata šolska telovadnica in Prvi oder.

Prva gimnazija Maribor, Trg generala Maistra 1, 2000 Maribor
Davčna številka: 41623878, Matična številka: 5085535000

Sistemski piškotki / Nadzorna plošča

Telefon (tajništvo): +386 (0)2 22 85 300
FAX: +386 (0)2 22 85 311


Programska oprema Tronlab, © 2018 - 2019 PRVA GIMNAZIJA MARIBOR / Stil spletne strani Tronlab, vodja projekta BiroNET