Časa ni, je zdaj, vedno je zdaj, takrat in sedaj.
Gorazd Šifrer
Počutim se, kot bi stal za težko odrsko zaveso iz rdečega žameta. Z nosom dovolj blizu, da zaznam vse vonje, ki se jih je odrski zastor navzel skozi leta, čakajoč na trenutek, ko bom moral stopiti na oder pred s temo zastrto občinstvo in povedati v dveh, treh stavkih privlačno in zanimivo zgodbo. Zgodbo o naši generaciji, ki je živela in soustvarjala burne čase okrog leta 1980. Leta, ki ga je zaznamovala smrt zadnjega Habsburžana, kot so moji stari starši rekli jugoslovanskemu samodržcu.
Čas tiste pomladi leta 1980, ko je Tito umiral, nekoliko spominja na čas letošnje pomladi, le da takrat strahu in množične psihoze ni spremljalo nošenje mask. Celo naš takratni pustni žur, ki ga je v svojem eseju v Sobotni prilogi Dela opisal naš sošolec Samo Resnik, je bil brez mask.
Za obe pomladi, tisto leta 1980 in to leta 2020, lahko rečem, da ju povezuje nenavaden pojav, ki sem ga poimenoval 'stoječi čas'. Spomladi 1980 je čas obstal in vsi smo čakali, kaj bo novega sporočil zdravniški konzilij, spomladi 2020 pa je čas spet obstal in smo vsi čakali, kaj spet bo prepovedano zaradi nove kužne tegobe.
A še preden je Titova smrt zavila sivo deželo v črnino, smo mi dobili priložnost za razcvet svobode barv. Kot gimnazijca me je takratni ravnatelj šole Jurij Lučovnik povabil (najbrž zato, ker sem pred tem uredil mladinski klub v kleti z lepimi močnimi barvami), naj izberem barve za hodnike za celo takratno Prvo gimnazijo. To je bilo sredi leta 1979 in zagotovo ni naključje, da je ta isti ravnatelj prenehal uveljavljati obvezno sezuvanje in smo lahko začeli hoditi po gimnaziji obuti. Toda šlo je le za hipec svobode. Novi ravnatelj je kmalu spet vzpostavil 'stari dobri red' in dal prebarvati vso notranjost nazaj na belo. No, istočasno je uvedel tudi obvezno sezuvanje.
Ko so se gimnazijci jeseni leta 1979 vrnili k pouku, so vstopili v drug čas. Z barvami smo oznanili prihajajoča osemdeseta leta, ki so zrušila totalitarizem v Evropi ter vse njegove zidove in železne zavese. Osemdeseta, ki so bila kronana z osamosvojitvijo Slovenije.
In kljub temu, da smo ohranili stotine fotografij iz naših gimnazijskih let, ki smo jih v zadnjih mesecih objavljali v skupini »Prva gimnazija 1980«, med njimi ni bilo niti ene same, ki bi pokazala barvne hodnike.
Profesorica Dragica Krajnc je ohranila edini (doslej najden) dokaz o prebarvanih hodnikih naše gimnazije. Gre za članek, ki je izšel leta 1990 v Delu, ob katerem je fotografija hodnikov z rdeče-vijoličastimi polstebri (pilastri) in nežno zelenimi stenami v črno-beli tehniki.
Prav njen prihod na gimnazijo v letu 1978 je sprožil množično fermentacijo in mehčanje dotlej okostenelega in prestrogega vzdušja na Prvi. Sošolka Alenka Kovačič Borec z vzdevkom Lena Kramp je lepo opisala pomen njenega prihoda: »Ko je Dragica prišla na šolo in postala naša razredničarka, so njeni kolegi nehali nositi suknjiče in se začeli oblačiti v športne polo majice, ali pa vsaj v srajco brez kravate, z odpetim prvim gumbom. To je bila prava revolucija!«
Fotografija hodnika v članku iz leta 1990 pa ni iz leta 1980, ampak je kasnejša, zato na njej ni več vseh podrobnosti. Med počitnicami leta 1979 niso bili le hodniki prepleskani v barvah, ampak smo v okenske niše pritrdili trojne kino stole, ki nam jih je poklonil direktor Mariborskih kinematografov Niko Pisansky (poznala sva se zaradi Filmske scene) in med okna smo postavili velike podstavke za rože, narejene iz prebarvanih betonskih cevi. V podstavkih so bile posajene tudi okrasne rastline.
Sicer je težko presoditi, ali je bil naš čas na Prvi gimnaziji res nekaj posebnega, a za nas obstaja vsaj en dokaz. Prvič v zgodovini so bili vsi hodniki prepleskani v barvah. Barvasta gimnazija pa je bila v svinčenih časih popoln presežek.
Takrat se nihče od nas ni mogel zavedati pomena dogodkov. Pomembno je bilo, da smo se odzvali priložnosti, ki nam je bila ponujena. Imeli smo pogum, a dobili smo tudi priložnost.
Koliko je bilo v življenju moči, pa ni bilo priložnosti, in koliko zamujenih priložnosti, ko ni bilo moči in poguma.
Resničnih razsežnosti našega takratnega trenutka pa sem se v celoti zavedel šele letos, ko sem našel na spletu pojasnilo o prelomu, ki ga prinaša leto 2020 in katerega dvajsetletno poskusno obdobje se je začelo leta 1980.
Imeli smo čast, da smo lahko odigrali drobceno vlogo v velikih premikih v času. Za trenutek smo pognali nihalo velikanskega časovnega stroja, ki se skriva na šolskem podstrešju.
Mehanizma iz 1873. leta, ki je preživel dve svetovni vojni in tri diktature (šestojanuarsko Karadžordževičevo, devetoaprilsko Hitlerjevo in devetomajsko Titovo diktaturo). A pognali smo ga le za trenutek. Ura je zares začela teči šele letos, spomladi 2020, ko je ravnatelj Herman Pušnik pri urarju Ivanu Zernku iz Lenarta naročil temeljito obnovo in posodobitev navijanja.
Po stoletju diktat-ur, ki ga je prespala, mehanična lepotica, ki je letos napolnila 147 let, zdaj s kazalci spet boža številčnico. Najbrž je raje obmolknila, ko so čas odmerjale druge 'ure' (diktat-ure). Ura s podstrešja Prve gimnazije, ki je videla vse, kar se je zgodilo v poldrugem stoletju, pa je z nami povezana s še eno zgodbo.
Leta 1950, ob praznovanju 100. obletnice šole, je bila obnovljena takrat že popolnoma rjasta številčnica ure. Nič čudnega, da je bila povsem propadla, saj v času prevratov med 1918 in 1945 za nego in vzdrževanje prefinjenih podrobnosti, kamor se uvršča, ni bilo ne časa ne volje. Srbska kraljeva oblast je bila obsedena z gradnjo pravoslavne cerkve na trgu pred Prvo gimnazijo, nemška okupacijska oblast pa najprej s podiranjem srbske pravoslavne cerkve, potem pa s protiletalsko obrambo, ki je bila vkopana po celem trgu pred Prvo gimnazijo.
A številčnica leta 1950 ni dobila svoje prvotne podobe z elegantnimi rimskimi številkami, ampak je v skladu s horukarskimi časi dobila drugačen videz. Črte, ki so namesto rimskih številk označevale ure, so bile bikaste, kot da bi ura ne bila vgrajena na stari palači realke z vsemi čudovitimi stavbnimi detajli in okraski, ampak na modernistični železniški postaji. Med obnovo fasade leta 1969 so ji bikaste oznake za ure vestno obnovili, najbrž zmotno misleč, da je bila številčnica takšna od nekdaj.
Okorna grafika številčnice me je kot gimnazijca tako bodla v oči, da sem jo poleti 1979, ko smo med počitnicami ob koncu našega tretjega letnika barvali in urejali gimnazijske hodnike, popravil. Ob pomoči dveh prijateljev, ki nista bila z naše gimnazije, a sta se veliko družila z nami, sem preplezal ograjo ob uri in privezan z vrvjo v smrtnem strahu začel popravljati grafično podobo številčnice. En prijatelj me je držal za vrv, drugi mi je podajal zdaj bel, zdaj črn lak. V nekaj urah sem zožal črte, ki označujejo ure, in številčnico vsaj malo likovno uskladil s siceršnjim arhitekturnim okrasjem stavbe. Kaj več od tega v tistih pogojih nisem zmogel.
Po končanem popravilu urnih označb na številčnici sem na uro dodal majhen napis LOMBERGAR & VOKAČ '79, ki se ga lepo vidi na posnetku, objavljenem na gimnazijski spletni strani. Tako popravljena številčnica je zdržala 20 let, potem pa so med obnovo strehe in pročelja leta 2000 številčnico znova pobarvali in narisali preširoke označbe za ure, najbrž spet zmotno misleč, da je bila to njena prvotna podoba.
In ko sem o tem pisal v skupini 'Prva gimnazija 1980', je ena od sošolk, mlajša sestra profesorice Dragice Krajnc Mika, pripomnila, da sluti, da me spet srbijo prsti. Prijatelj in sošolec, notar Gorazd Šifrer je zadrego presekal s pozivom: »NAREDIMO TO URO ... Greva do ravnatelja ... Bom jaz plačal stroške ...«
In tako smo se lotili ponovnega popravila številčnice, le da tokrat nismo več sedemnajstletni nadobudneži, ampak izmojstreni zreli gospodje. Primož Premzl, ki je zakladnica mariborskega zgodovinskega gradiva, nas je opozoril na fotografski posnetek iz časa dokončanja stavbe leta 1873, ki ga hrani Pokrajinski arhiv in na katerem se vidi uro s številčnico z rimskimi številkami, a še brez kazalcev, ki so bili vgrajeni hkrati z mehanizmom malo kasneje.
Z Gorazdom Šifrerjem sva naš načrt predstavila ravnatelju, gospodu Hermanu Pušniku, ki je bil navdušen, saj bo restavrirana številčnica kronala obnovo urnega mehanizma, ki se ga je s toliko ljubezni lotil.
Zbral sem zgodovinske slike Prve gimnazije iz Pokrajinskega arhiva v Mariboru, Deželnega arhiva v Gradcu, Univerzitetne knjižnice v Mariboru, najboljše pa sem dobil iz domoznanske zbirke Primoža Premzla. Iz analize teh slik smo lahko zelo natančno rekonstruirali prvotno poslikavo številčnice.
Prav v teh dneh tik pred letošnjimi vsemi sveti(mi) smo novo emajlirano številčnico z rimskimi številkami vgradili in jo že lahko občudujete.
Ura na Prvi gimnaziji ima podobno zgodbo kot Trnuljčica, njeno otroštvo je bilo živahno, potem pa se je v nekem trenutku ustavila in po dolgem mirovanju je zdaj spet oživela.
