4. 11. 2020

SILVIRA TOMASINI / Karel Destovnik – Kajuh

Avtor objave: Roman Mirnik /

Prejšnja Naslednja

SILVIRA TOMASINI

Silvira Tomasini se je rodila 2. decembra 1913 v Trstu. Kot mnogo Primorcev se je tudi njena družina po prvi svetovni vojni zatekla v Maribor. Po končani ljudski šoli se je vpisala na tedanjo Državno realno gimnazijo, predhodnico naše šole. Bila je dobra učenka, cenjena s strani sošolcev zaradi njenega tovarištva in pripravljenosti pomagati. Pogosto se je sprla s profesorji, saj je odločno nasprotovala njihovim pogosto nepravilnim in krivičnim trditvam. Za to ni bila nikoli kaznovana. Že takrat je imela zelo jasne nazore in poglede na svet. Svoje trditve je podprla s številnimi argumenti. Zanimala se je za zgodovino delavskega gibanja, še posebej pariške komune. Že takrat so v Mariboru bili prvi znanilci komunizma; Bratko Kreft z romanom Človek mrtvih lobanj. Te ideje so sčasoma prišle tudi do dijaštva in do Silvire.

Po končani gimnaziji se je vpisala na študij nemščine v Ljubljani. Zaradi svojih političnih prepričanj po končanem šolanju dolgo ni dobila službe. Pripravljena je bila iti kamorkoli. Oktobra 1940 je končno dobila dekret o namestitvi. Njen novi položaj je bil v Kosovski Mitrovici, ki jo je Silvira poznala le po bližnjem rudniku Trepča z izrazito komunistično tradicijo. Takoj po prihodu se je Silvira vključila v politično življenje mesta. Prebivalci so jo prijazno sprejeli, tudi sama je bila zadovoljna s svojim novim poklicem, saj je imela priložnost pridobivati tako otroke kot njihove starše. Marca je postala sekretarka komunistične celice v Mitrovici. 

Kapitulacija je v narodno mešani Mitrovici povzročila veliko zmedo. Šiptarji, kakor so imenovali kosovske Albance, ki so bili do tedaj brezpravni, so zapadli nemški propagandi in obljubam priključitve Albaniji. Pod vodstvom begov so nemškega okupatorja pričakali z zastavami. Četniki, belogardisti in poveljniki jugoslovanske vojske so na to odgovorili s pokoli. Nemci so oblast prepustili nekaterim kvislingom in sovraštvo med skupinami dodatno razpihali. Tako je bila Mitrovica z Vučitrnom in okolico prve mesece okupacije posebno območje. Predstavljala je vmesno področje med Nedičevo Srbijo in delom Kosova, ki je bil pod italijansko oblastjo. V tem času se je Silvira znašla v težkem položaju. Skupaj s Kreftom, znanim komunistom, sta uspela osvoboditi nekatere vojne ujetnike. Kmalu so prispeli ukazi iz Beograda, da naj ustanovijo diverzantske skupine in partizanski odred. Sestanki so potekali v Silvirinem stanovanju, kjer so zbirali zaloge in razmnoževali letake. Julija in avgusta so organizirali Kopaoniški partizanski odred, ki je pozneje štel 600 borcev. Julija so organizirali prvo večjo akcijo, nato pa nadaljevali z manjšimi sabotažami. Jeseni je Silvira postala članica prvega narodnoosvobodilnega odbora.

Februarja 1942 so v Mitrovici ustanovili gestapovsko postojanko. Med odpornike so poslali ovaduha, ki je izdal 13 oseb, med njimi tudi Silviro. Zanjo je gestapo že vedel, saj je bilo njeno delovanje pred vojno javno. V zaporu so ji dali najslabšo celico. Najprej so z njo poskusili zlepa, a ko jim ni uspelo, so stražarjem naročili, naj z njo ravnajo na najhujši možni način. A Silvira je vedela, da bo umrla, tudi če jim izda sodelavce. Zato se kljub mučenju ni zlomila. Vse je prevzela nase in vztrajala, da ni sodeloval nihče drug. 

13. avgusta 1942 so njo in nekaj drugih jetnikov odpeljali na postajo, da bi jih poslali v Beograd. Od tej priložnosti se je zbralo mnogo ljudi, tudi od daleč. Silvira jim je hotela še zadnjič vliti poguma. Dvignila je pest in vzkliknila: »Partiji, Sovjetski zvezi, borbi in svobodi!« 

Isto noč so stražarji Silviro gnali na dvorišče. Preostali jetniki prizora niso mogli videti, a slišali so Silvirin glas in strele. Tudi v zadnjih trenutkih je vzklikala.




Karel Destovnik – Kajuh 

Destovnikova družina izhaja iz kraja Skorno, nedaleč od Šoštanja. Karli, tudi Karel, se je rodil 13. decembra 1922 očetu Jožetu in materi Mariji kot nezakonski otrok. Za nekaj časa so se preselili v Maribor, kasneje pa so se vrnili v Šoštanj. 

Karel je že pri dveh letih in pol hodil v vrtec. Nekaj mesecev po dopolnjenem petem letu starosti ga je vzgojiteljica v letu 1928/29 vpisala v osnovno šolo. Bil je zelo prizadeven, kar kažejo opombe v šolskem matičnem listu: “… je odkritosrčen, zelo vesten in skrben za šolo …” Vseh pet razredov, ki jih je obiskoval v Šoštanju, je opravil s prav dobrim uspehom. Leta 1933 je nadaljeval šolanje na tedanji Državni realni gimnaziji v Celju, sedanji I. gimnaziji. Prvi in četrti razred je zaključil s prav dobrim uspehom, drugega in tretjega pa z dobrim. Peti razred je zaradi težav pri matematiki ponavljal, vendar ga je v šolskem letu 1938/39 opravil s prav dobro oceno. 

Bil je aktiven član gledališke skupine v Šoštanju. Svoje politične poglede je objavljal v reviji Slovenska mladina in že kot dijak se je začel navduševati nad komunizmom – od leta 1934 je bil aktiven član komunistične mladinske organizacije SKOJ in šoštanjskega Sokola. Njegovi azredniki so ga v glasilih označevali kot povprečno marljivega in nadarjenega, vestnega, prikupljivega in nežnega, njegovo vedenje pa kot prav lepo, še dovolj dostojno, vendar eksplozivno. 

Šesti razred je začel v Celju, končati pa ga je moral v Mariboru. Celjski policisti so pri njem med vožnjo z vlakom našli podtaknjeno pismo z ilegalno vsebino, razlog za izključitev pa je bilo »sodelovanje pri širjenju komunističnih idej«. Nato se je vpisal na tedanjo Prvo realno gimnazijo v Mariboru, sedanjo Prvo gimnazijo, in sicer v 6. A-razred ter ga opravil s prav dobrim uspehom. V šolskem letu 1940/41 se je vpisal v sedmi razred, nato pa je nastopilo usodno leto 1941. Nemški okupator je vse slovenske šole ukinil in ustanovil nemške. 

Januarja 1941 je bil Karel zaradi »širjenja komunističnih idej« za dva tedna poslan v taborišče v Medjurećju, nato pa se je vrnil v Šoštanj. Aprila so ga gestapovci odvedli v zapore v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, kjer so ga zasliševali in mučili. Ko so ga po nekaj tednih izpustili, se je v Ljubljani pridružil varnostnoobveščevalni službi. V tem obdobju je nastala njegova najboljša poezija, ki so jo že takrat širili po okupiranih ozemljih in z njo spodbujali boj proti okupatorju. S psevdonimom Kajuhov Tonč, ki naj bi izhajal iz domačega imena rodne kmetije – Kajuh, se je prvič podpisal konec leta 1942.

Leta 1943 se je pridružil partizanom na Dolenjskem, kjer je postal vodja kulturniške skupine XIV. divizije, ki je pripravljala številna zborovanja na osvobojenem ozemlju. Kljub temu da je v tem času napisal le tri pesmi, je v teh letih izšla njegova prva pesniška zbirka 27 pesmi, izšla pa je v nakladi 38 izvodov.

Januarja leta 1944 je bila XIV. divizija poslana v boj na Štajersko, ki je bil v ostri zimi izjemno težak. Utrujeni partizani so se 22. 2. nastanili na Žlebnikovi domačiji v Zavodnju. Hišo je napadla skupina Nemcev in pod streli je v tej usodni noči padel tudi Kajuh.

Julija 1953 je bil razglašen za narodnega heroja. Ker je bil dijak predhodnice sedanje Prve gimnazije Maribor, je njegovo ime tudi na spominski plošči padlim dijakom in profesorjem naše šole v narodnoosvobodilnem boju. Na njej je tudi nekaj verzov iz njegove pesmi Materi padlega partizana. 

»Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, 

toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!«


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice