Pisarna z najlepšim razgledom

Ko bom velika, bom postala učiteljica, sem govorila v otroštvu. Žal sem ostala bolj nizke rasti in se mi je želja le delno uresničila. Postala sem tajnica, kar pa ne nazadnje niti ni tako slabo, pravzaprav uživam v svojem poklicu in v izjemnem delovnem okolju. Kljub temu da nisem učiteljica, sem obkrožena z dijaki, o katerih z različnih strani prejemamo same pohvale in smo nanje res ponosni. V kolektivu so zdravi, sproščeni odnosi, pogled iz moje pisarne pa je izjemen. Velikokrat pomislim: če bi na ministrstvu vedeli, kakšen razgled se mi ponuja za računalniškim zaslonom, bi mi to odbili pri plači.

Na šoli sem zaposlena 36 let. V tem času so se menjali trije ravnatelji in ravnateljica. Vsi, brez izjeme, ravnatelji z veliko začetnico. Svojega dela niso jemali le kot službo, ampak so se zanj razdajali tudi zunaj delovnega časa in delovnega mesta. Sedaj, ko hodim proti koncu svoje poklicne poti, z veseljem poskušam držati korak s sedanjim, mlajšim ravnateljem, ki je poln idej in zamisli, kako še izboljšati učni proces, delovno okolje in počutje dijakov in zaposlenih. 

Ko sem razmišljala, o čem naj napišem sestavek, me je prešinilo, da bi bilo zanimivo opisati, kako se je v tem pravzaprav kratkem obdobju spremenila tehnologija v administraciji na naši šoli. 

Ob nastopu službe sem tipkala na mehanski pisalni stroj, teste so učitelji pisali na matrice in jih nato razmnoževali. Kmalu po mojem prihodu smo zaposlili novo računovodkinjo, ki je bila dovzetna za vse novosti, prav tako ravnatelj Rudi Moge, in v računovodstvu smo kupili računalnik za knjiženje Ascoto, v velikosti pianina, ki je deloval na kartični sistem. Tudi v tajništvu nismo zaostajali in kupili smo električni pisalni stroj. Amerika! Ko si se zmotil, napačno natipkanega besedila ni bilo treba barvati z belilom, elegantno si uporabil tipko za nazaj in popravil, kar je bilo treba. V času ravnateljice Cvete Babič smo dobili prvi osebni računalnik Comodore 64. Ta je na primer obračunaval amortizacijo osnovnih sredstev celih 24 ur! Zdajšnji računalnik jo obračuna v sekundi. In ker smo že imeli računalnik, kar je bila takrat še redkost po šolah, sem se smela udeležiti tečaja uporabe programa Lotus 1-2-3 (gre za predhodnika excella). Polna novega znanja sem takoj pripravila formule za izračun plač, saj smo do takrat plače obračunavali še ročno. Izjemno sem bila ponosna na to izboljšavo. No, videz plačilnega listka pa je bil nekoliko čuden – dolg, ozek trak. 

Sedaj smo opremljeni z modernimi, visoko zmogljivimi računalniki, z velikimi, tankimi zasloni, programsko orodje je izjemno. Delovni pogoji so se v vseh teh letih zelo izboljšali. Zanimivo pa je nekaj drugega. Pred 30 in nekaj leti sem prihajala v službo umirjeno ob pol osmih in odhajala domov ob pol treh. Med počitnicami skrajšan delovni čas. Ob tako rekoč nič tehnologije. Sedaj je vse modernizirano, ne moreš si več zamisliti še kake izboljšave, vsak dan pa oddelam dobrih osem ur, skrajšanega delovnega časa med poletjem pa že nekaj časa ni več. Nam je tehnologija res olajšala delo?

A nič zato. Delam v najlepši zgradbi v Mariboru. Kadar koli se sprehodim mimo, se ne morem načuditi njeni veličastnosti in lepoti. Ponosna sem, da sem del te izjemne zgodbe. Srečno, Prva!