Spomini na valeto 1951

Naš razred – 8.b – je konec junija 1951 raztegnil valeto od osmih zjutraj do jutra naslednjega dne v Domu zveze borcev v Ribniškem Selu, ki je takrat štelo le nekaj hiš. ZB nam je za vino posodila »neopleten« 50-litrski stekleni flaškon, ugnezden v mehki, iz slame spleteni, košari. Na potrdilu prevzema sem navedel svoje podatke. Ko je bil proti jutru končno prazen, je napočil čas za odhod. Bil sem v pripravljalnem odboru in zadolžen, da po končani zabavi vse pospravimo in vrnemo flaškon na ZB. Zabava mi je ostala le megleno v spominu; naš razrednik in povabljeni profesorji so zgodaj odšli, slikali se nismo, saj nihče ni imel fotoaparata. Zjutraj se je okajena druščina odpravila domov. Z Miranom P. sva pospravila prostor, zaključila vsa opravila in naložila flaškon na izposojen »lojtrski« voziček. Časi so bili težki, tudi obleko za slavje, skupinsko slikanje pred šolo ter povorko po mestu, mi je posodil za ped višji prijatelj, šola pa mi je še leto prej dala nakaznico za par nizkih čevljev. Vse stvari smo takrat nosili peš, obešali ali tovorili na kolesu, kdor ga je imel, ali pa na takem vozičku. Avtomobili, po domače »fički«, so prišli šele deset let kasneje. Priročen »lojtrski« voziček se je uporabljal za prevažanje drv ali premoga v vreči, kovčkov na postajo in za vsakovrstne selitve. Lesena kolesa so bila okovana s kovinskim obročem. 

Odrinila sva torej proti srednjemu ribniku. Pot je bila neutrjena in speljana nad travnikom. Voziček je drdral po stezi, midva pa sva vsak s svoje strani držala ročaj in klepetala o zabavi. Nenadoma je voziček s kolesom zadel ob nekaj in se zvrnil s poti, flaškon pa je oživel in jo urno ubral navzdol po pobočju. Preden sva sploh dojela, kaj se dogaja, je že poskakoval sredi travnika. Naključje je hotelo, da je prav tam v travi ležal kamen in nanj se je nameril flaškon. Po srečanju s kamnom se je sesul v kup črepinj, midva pa v kup nesreče. V hipu sva se streznila. Kako zdaj naprej? Kaj naj rečemo na ZB, kamor sva bila namenjena? Koliko nam bodo zaračunali? Kako se bomo sploh izvlekli iz zadeve? Kopica vprašanj. Velik flaškon je bil v tistih časih vreden premoženje, saj smo še po mleko v mlekarno hodili vedno z isto steklenico od »radenske«, ki je držala liter in četrt. S praznim vozičkom sva zdaj hitreje napredovala in jo mahnila vsak na svoj dom.

Na sedežu ZB se nisva oglasila niti tega dne niti v naslednjih dneh. Čez čas sem domov prejel poziv ZB, da se naj prve dni julija zjutraj zglasim v sobi 19 na zaslišanje. Upravnik doma ZB je nato v začetku avgusta o tem obvestil tajništvo gimnazije, nakar so me poklicali še v šolo. Skušal sem priti v stik s sošolci, toda v času počitnic so bili vsi doma izven Maribora. Letovanja na morju takrat še ni bilo. Večina iz našega razreda je pripadala vozačem iz okoliških krajev, njihovih domačih naslovov nisem imel in sem tako ostal sam. Takrat še ni bilo mobilnikov ali drugih možnosti komunikacije. Medtem je prispelo na dom vabilo za razpravo na sodišču, saj je Zveza borcev vložila tožbo proti dijakom našega razreda. Razprava je bila določena za 23. avgust ob 8. uri. S profesorjem Š. za kemijo, ki je zastopal gimnazijo, sva sedela v sobi in sledila obtožnici. V zahtevku bi maturanti morali poravnati določen znesek, ki pa ga ni bilo možno izterjati. Zadeva je postajala že skoraj smešna – mogočna organizacija borcev proti peščici dijakov. Razprava je trajala dve uri. Nazadnje je prevladal razum, saj se je ZB odpovedala terjatvi – po načelu: kjer ni kaj vzeti – tudi Jud ne vzame!