Preden sem se lotil tega pisanja, sem nekaj dni tuhtal in klical v spomine svoja najstniška leta na Prvi. Dojel sem, da sem se s koncem šolanja pravzaprav poslovil tudi od rodnega Maribora, ne le od gimnazije. Morda za zmeraj. Nekateri Štajerci tega dejstva nikoli ne 'oprostijo' ali vsaj ne pozabijo. Meni pa se je zdelo imenitno, da sem prišel v Ljubljano in da nisem bil od tam, hkrati pa nisem več bil iz Maribora. Še zdaj se tako počutim. Malo tu, malo tam. Kadar koli se v Mariboru s kom srečam, se dobimo pred Prvo. To je ostalo moje srečevališče. Mnogi prijatelji in znanci že znajo na pamet naše prigode iz osemdesetih let, saj se redko izognem nostalgiji in času rosne mladosti, ko smo na veliko poslušali Tino Turner, Michaela Jacksona, Duran Duran, Whitney Houston in celo Madonno, skratka najboljšo glasbo, ki je bila kadar koli narejena.
Ne bom tajil, začetek šolanja mi ni ostal v najboljšem spominu. Bilo je tako zelo drugače kot v osnovni šoli, prva ocena pri obrambi in zaščiti (to je bil samo eden od eksotičnih predmetov tistega časa) je bila zame uničujoča. Skupaj s sošolko sva bila vprašana in dobil sem trojko, ki je nisem še nikoli v življenju videl in kmalu sem ugotovil, da te gimnazije najbrž ne bom zmogel. Tudi naš razrednik profesor Drobnjak nam je dal 'vetra' že prvi dan, do njega smo čutili strahospoštovanje, čustvo, ki sem se ga moral šele naučiti in ki je najbrž danes nekaj nepredstavljivega. Danes mu za vse, kar nam je dal, izrekam globok poklon. Mama, sestra in učiteljice iz osnovne šole, s katerimi sem imel stik, so me bodrile, da je vsak začetek pač težak in da bo kmalu bolje. In res je bilo. Čez kak mesec ali dva sem dojel, da to ni 'čisto navadna' šola, da je Prva gimnazija zame najboljša odločitev in življenjska priložnost. Kmalu sem se prepustil toku in pobiral sem vse dobro, kar se mi je ponudilo. Slabe reči sem sproti pozabljal. O njih sploh ne morem pisati, ker so pregloboko v mojem spominu, morda zgolj kot anekdote, ob katerih se zabavamo na obletnicah 'mature'. V razredu sem našel najboljšo prijateljico, še zdaj jo imam oz. se imava. Naučil sem se, da bom z veliko truda nagrajen, to je gradilo mojo samozavest. Sproščeno, včasih celo bohemsko vzdušje na šoli, me je na vso moč navdihovalo. Bil sem zagnan, po prvi trojki naslednje nisem več videl, vsaka štirica je bila zame poraz, morda se sliši noro, a to me je noro veselilo. Na šoli sem odkril radost ob ustvarjanju in nastopanju. Literarni večeri, dramski oder, kakšno odkritje. Da ne govorim o slovenščini. Iz majhne ljubezni, ki sem jo prinesel s seboj, je na urah profesorice Prosnik nastala trdna odločitev, da bo to moj poklic. In to željo sem si kasneje tudi uresničil. Junija 1988 smo ponosni končali šolanje in se na stopnicah Prve gimnazije poslovili od pomembnega dela svojega življenja. Takrat tega nismo vedeli, zdaj o tem ne dvomim. Bila je prelomnica kot redko katera. Fantje smo nekaj tednov po koncu šole namreč šli v vojsko. To ni bila šala, bila je leto dni dolga môra, med katero so se srednješolska leta zdela kot podoba raja. Pravzaprav sem prav v vojski imel čas premisliti vse, kar sem na Leninovem trgu (ja, takrat se mu je tako reklo) preživel v štirih letih. Svoje šolanje sem nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, zdela se mi je logična izbira, imela je podoben 'vajb' kot Prva. In nisem zgrešil. Neštetokrat sem moral povedati, od kod prihajam. Pravi odgovor ni bil Maribor, ampak Prva.