RUSI PRIHAJAJO *

l. 1962 se nas je vpisalo na Prvo toliko dijakov, da smo imeli pouk v več paralelkah, dopoldne in popoldne. To leto je bilo posebno, saj smo se pojavili Rusi, dijaki, ki so nam namenili učenje ruščine kot drugega tujega jezika. V našem D-razredu, kamor so uvrstili tudi semeniščnike in vozače, smo bili med dijaki razen Mariborčanov še učenci iz okoliških krajev pa tudi bolj oddaljenega Prekmurja, Prlekije, Koroške in Savinjske doline. Sošolke in sošolci s teh koncev so kot osnovni tuji jezik imeli nemščino, drugi, močna večina, angleščino. Skupaj pa smo se učili ruščine, jezika, ki si ga, odkrito rečeno, nihče ni sam izbral. Bili smo prva generacija, po ne vem kolikem času, ki nas je doletela ruščina. Ta ob francoščini in latinščini v drugih razredih tedaj ni imela kake veljave. Ko si komu omenil, da se učimo ruščino, so se ljudje začudili ali pa nas pomilovali. Le kaj vam bo ruščina! Bili smo razred brez stalnega razrednika, pa tudi profesorji ruščine so si neprestano podajali kljuko, saj jih ni bilo na pretek. A vsi po vrsti so bili zanimive osebe. Šele kasneje smo izvedeli, kakšno srečo smo imeli, saj so bili večinoma literati in z zanimivimi življenjskimi zgodbami. Kot prvo smo imeli blago profesorico Alenko Glazer, pesnico, ki nam je vtepala v glavo posebnosti ruske abecede. Za njo je prišel v razred profesor Ignac Kamenik, že na pogled pesniška pojava. V resnici je bil pisatelj, dramatik. Nasledila ga je mlada profesorica, ki nas je zaradi nosečnosti hitro predala v druge roke. Najbolj smo si jo zapomnili, ko nam je doživeto pripovedovala, kako so jo v Moskvi nevarno stisnila vrata metroja. No, zgodba se je srečno končala zanjo pa tudi za nas. Prevzela nas je simpatična Zlata Vokač. Še sanjalo se nam ni, da imamo med nami pisateljico, avtorico romana Marpurgi. Topla oseba, kot je bila, nas je zasula z ruskimi pomanjševalnicami in ljubkovalnimi izrazi. Vsi po vrsti smo bili njeni golobčki. V zadnjem letniku nas je poučeval Franček Majcen, ki je z resnim, malce zagrenjenim obrazom prenašal na nas ljubezen do Tolstoja, do »njegovega Vojna in mir«. Vsa leta pa smo se mučili s sklanjatvijo. Derevnja, derevnji (po naše vas) mi zazveni v ušesih ob spominu na rusko slovnico. 

Naš učbenik je bil zasnovan za tisti čas zelo moderno. Ruski u 100 lekcija v srbohrvaščini je obsegal prizore iz vsakdanjega življenja, opise ruskih mest z avenijami, kot je kijevski Hreščatik, in veliko dovtipov, ki so odražali duhovitost ruskega človeka. Če dobro premislim, ni v poučevanje zašlo niti malo socialističnih stereotipov. Imeli smo tudi preprosto varianto avdiovizualne metode. Postopoma smo osvajali ruski besednjak. Nekatere besede so bile podobne slovenskim, spet druge so imele v ruščini povsem drug pomen kot v slovenščini. Tako je ruska beseda škaf zvenela sicer domače, pomenila pa je omaro. Ali pa familija, kar je po slovensko priimek. Čez čas smo napredovali in si v zadnjem letniku pridobili zaupanje profesorja biologije, ki je pripravljal doktorat. Med dijake je razdelil ruske knjige, da smo mu pomagali prevajati gradivo. Spomnim se naslova knjige, ki je doletela mene. Dihanje rastlin. Sodeč po sebi, je profesor z mojim prevodom kar tvegal, a konec koncev je doktoriral in se uveljavil kot velik strokovnjak, ki je za biologijo navdušil mnoge dijake. Sama pa danes ne vem več natanko, kako dihajo rastline.

Po maturi se je za večino dijakov končalo tudi druženje z ruščino. Izjeme so tisti, ki so se vpisali na slavistiko. Nekateri pa so se za ruščino spet navdušili v krožku Univerze za tretje življenjsko obdobje. Ljubezen do ruskega jezika jih je zadela pač malo kasneje. Sama sem se preizkusila, koliko sem odnesla od šolske ruščine, na potovanju od Moskve do Jalte. Ugotovila sem, da vsakodnevne fraze delajo čudeže, omehčajo še tako namrgodene obraze nerazpoloženih prodajalcev in natakarjev. Sčasoma pa sem tudi napredovala. Sopotniki iz turistične skupine so me nagovarjali, da sem jim izprosila dodatno čašo osvežujočega kefirja in podobne malenkosti. Šele čez desetletja sem zaznala, kako se ruščina uveljavlja v slovenskih hotelih, zdraviliščih in restavracijah. A to je povezano že z drugačno generacijo Rusov, kot smo jo spoznavali še kot gimnazijci, iz učbenika in ruskih romanov. Pa tudi mi že dolgo nismo več tisti »Rusi«, plahi in sprijaznjeni z usodo ob vstopu v srednjo šolo. Navkljub sprva marginalni vlogi na gimnaziji, tudi zaradi ruščine, smo se v življenju kar dobro odrezali in to na različnih področjih. Morda tudi zato, ker nihče ni kdovekaj pričakoval od nas. Brez pritiska okolja, prepuščeni v veliki meri sami sebi, smo se morali motivirati kar sami.

*Ameriška filmska politična satira, slučajno iz 60. let, večkrat nagrajena in nominirana za oskarja za najboljši film. Režiser Norman Jewison je sicer ustvaril vrsto filmskih uspešnic.