17. 10. 2020

PRVA V MOJI GLAVI

Avtor objave: Mateja Pucko / Dijakinja do leta: 1997

Prejšnja Naslednja

1993. Moje prvo leto na Prvi. Ha, to je zdaj že prejšnje stoletje. Tudi občutek je takšen, čeprav je v moji glavi prejšnje stoletje še vedno povezano z letnico 1800 in nekaj. Neverjetno, kako se ti lahko dogodki iz svojega življenja zdijo, kot da so bili še včeraj in hkrati milijone let oddaljeni. Kot da niso tvoji in hkrati neločljivo povezani s tabo in s tem, kar si in kakšen si v tem trenutku.

Torej 1993. Informativni dan. Z mamo odpirava ta velika magična lesena vrata. Srce mi razbija in sprašujem se, ali sem dovolj pametna za takšno šolo. Pred mano ogromno in bleščeče stopnišče, na sveže belo prepleskani zidovi. To je bilo to. Odločitev je padla.

Potem pa … uf … nekdo je preklopil moje življenje na pospešeno predvajanje in mi ukradel daljinec. Učenje, učenje, učenje, ne razumem nič, kako se sploh učiti, vprašaj Aleša, on zna na vse odgovoriti, ne, nismo igrali odbojke, mi smo igrali košarko in rokomet, zakaj potrebujem a^2+b^2=c^2, kako naj to stlačim v svojo glavo, aaaaaaa, še dobro, da imam nemščino, to je edino, kar še razumem. Ne spis, esej. Obožujem knjige, ampak kdaj bom vse to prebrala, kaj pri bogu sem razmišljala, ko sem se odločila za francoščino. Tri Mateje v razredu, zato profesorju Pajku zmanjkuje verzij vzdevkov za nas in nikoli ne vem, kdaj sem na vrsti, dokler mi ne začne s kredo risati po nosu. 

Najbolj elegantna ženska, ki sem jo kdaj videla v svojem življenju, je moja razredničarka, in tako fina se mi zdi, meni podeželski buči, da si je ne upam nič vprašati, ampak literaturo pa super razlaga. 

Prva zabava v telovadnici, pa ne vem, kako naj doma vprašam, ali lahko grem, zato ne grem, sranje, pa tako sem čakala na to, da bom lahko končno razširila svoje socialno življenje in obzorje. Kdo je v koga in f-razred je najbolj zanimiv, ker je tam največ fantov, nič ne razumem, zato raje gledam v tla in jem svoj sendvič iz najbolj bizarne menze, kjer strežejo med drugimi sendviči tudi sendvič s francosko solato. Mislim, da sem ga enkrat ali dvakrat jedla. O bog. Razgledana gimnazijka mora poznati tudi kulturo, super, imam gledališki abonma, to bo nekaj, kar mi bo približno jasno, in na razstave za umetnostno zgodovino tudi hodim, slikarje poznam že od prej, to me nekoliko pomirja. Gimnazijada. To pa vem, kaj je, se spomnim, da so na Periskopu poročali o tem, bi sodelovala, se prijavim. Z nekaj dekleti iz c- in g-razreda sedimo in čakamo na prvi sestanek. Po eni uri obupamo. Iz Gimnazijade ni nič. Nekaj bi se angažirala, ker so izobraženi ljudje tudi družbeno angažirani ljudje, postanem razredna blagajničarka ali nekaj. Bi morala vprašati Andrejo, ona je bila predsednica razreda. Juhu, moja prva predstava v gledališču. Mama mi predava, da se moraš za v gledališče urediti. Meni ni, ne samo zato, ker se od groze pred vsem samo še redim, ampak ker od četrtega razreda dalje najraje nosim hlače. Hamlet. Shakespeare je moj dramatik, sem originale brala že v osnovni šoli. Na predstavi mi je zastal dih, česa tako magičnega nisem nikoli videla, razen na televiziji. To bi pa jaz tudi počela. Ali pa kaj drugega, da bi spremenila svet. Z morsko biologinjo ne bo nič, ker sem preneumna za kemijo, razen ko delamo poskuse. Lahko bi pa bila novinarka in bi poročala s kriznih območij tako kot Diane Sawyer. Ja, to bi bilo kul. Kul, kakšna beseda je to. Pač tako se reče. O, hvala, bog, za grunge in rock in punk in bularje in hvala, ati, da si shranil svoje kariraste flanel srajce, in hvala, mami, za tiste moje črne bularje, ki sem jih neutrudno nosila ob vsaki vremenski priliki in v vsakem letnem času. Pogrešam konje in jahanje. Ne moreš, šola je prva. Ja, vem, ja. A lahko grem na zabavo v telovadnici, se konča ob 12.00? Res?! Ne, ne bom pila, tako ali tako ne strežejo alkohola. Vau, igra šolski bend in vsi stresamo glave in opletamo z lasmi. O, to je življenje. Ne pridem k sebi. Učenje, učenje, učenje. Pri fiziki sem dobila cvek za kontrolko o tlaku, ker nisem znala rešiti naloge, ki sem jo znala rešiti, ko smo jemali snov. Mrak. Moji možgani me puščajo na cedilu, pa tako sem bila ponosna na njih. Nič, vztrajaj. Ni druge. Prepisati se ne pride v poštev, ne bom vrgla puške v koruzo. Jutri bo bolje. Kaj je narobe z mano?! Nič ne dela, tako kot bi naj, pa še puberteta mi gre v kontra smer, vedno bolj sem sramežljiva, ne razumem te preklete pubertetniške socializacije. Pogrešam konje in jahanje. Ne morem zaradi šole, šola je na prvem mestu. Kdo mi je to nakopal?! Še dobro, da imam Aleša, Majo in Mihelo. Komaj čakam, da grem lahko delat izpit za avto. Se bom lahko sama vozila na Štuk v petek in v soboto. Štuk je zakon. Poskusim jagodno vodko z jagodnim sokom in bambus. Ni ravno pitno, jackcola pa še kar. Počasi nekako shajam. Počasi pa mi gre na bolje. Hvala, geografija in sociologija. Moje novinarske sanje so dobile zagon. Zgodil se je Mrhovinar. Pišem. Nič prodornega, pač oddaj članek. Vse manj romantiziram ‘odrasli’ svet. A se lahko preselim v kakšno knjigo, prosim. Ne vem, mogoče v Vojno in mir. V Zločin in kazen raje ne bi, ker je preveč temačno. Trpljenje mladega Wertherja bi bilo mogoče trenutku najbolj primerno. Odbojka mi pa gre že bolje. Cooperjev test pa mi gre na jetra, kdo si je to izmislil. Dvakrat na mesec kino z Majo. Zakon. Ameriški psiho, Morilci, tatovi in dve nabriti šibrovki …, nova filmska govorica, to mi delaj. Na šoli je gledališki krožek, samo za punce iz g-razreda, se govori. Vesna iz c-razreda mi pove, da je gledališka šola na Glasbeni matici. Takoj sem za. Ooo, to pa mi nekako gre. Končno nekaj poleg nemščine. Jaz bi to res počela. Ma, ne sanjaj. Najprej bo treba narediti maturo. Bog mi pomagaj s to matematiko. In glej, uslišal me je, kombinatorika mi pa gre. Čeprav sem trenutno bolj v eksistencializmu, ker smo odkrili Sartra in sta resnica in božanskost v tem trenutku na njegovi strani. O ja, debate o smislu življenja in eksistenci in povezanosti z zgodovino in preizpraševati sebe in svet in družino in vrstnike in in in in in … truditi se postati intelektualec je naporno. Ne sanjaj, kakšen intelektualec neki, v filozofijo še niti prav prsta nisi namočila. Gremo na Lent na koncert. Na kateri pa? Ma, na vse po vrsti in potem na ‘after’ v Minorite, če pridemo noter. Joj, ta socializacija me še vedno bega. Bliža se poletje in fantje mečejo punce v fontano pred šolo. Kriki se razlegajo do Gosposke. Jaz se skrivam v razredu, ker pod nobenim pogojem nočem v fontano. In ker lahko na skrivaj opazujem svojo simpatijo skozi okno. Sploh ne ve, da obstajam. Genialno. Strah mi preprečuje, da bi kaj naredila proti temu. Ja, Werther je moje srednje ime. Prekleti predniki in hrepenenje in romantika in osladni pop komadi iz osemdesetih in La Boum s Sophie Marceau na čelu … Saj bo bolje, ko bom študirala. Kaj, a že?! Smo že tu?! Ja, že zbiramo destinacijo za maturantski izlet in se spopadamo z maturitetnimi katalogi in s predmeti in bog mi pomagaj, da preživim matematiko. Potrebujem pavzo. Gremo plesat na Štuk, prosim. Dobro razmislite, kam se boste vpisali. Kaj, kdaj, kam? Pojma nimam. V gledališkem krožku se počutim najbolj doma, ampak to je nemogoče. Take debele hruške z očali že ne sprejmejo na AGRFT. Poleg tega so vse igralke v filmih lepe tako kot Ksenija Mišič in Milena Zupančič. FDV, to je bolj za tebe, mednarodni odnosi ali pa novinarstvo. Pa dobro, kot pravnik bi se tudi lahko borila proti krivici. Ati navija za jezike, mami nič kaj ne komentira, oma navija, da ostanem v Mariboru. Mene vleče v Ljubljano. Aaaaaaaaaaaaaaa. Kriza. Najprej naredi maturo. Bog mi pomagaj pri matematiki, prosim, vse ostalo bom zmogla sama. Zdaj vem, kaj je esej, in sociologija mi je pisana na kožo, samo dobro se moram z Alešem "nadudlati" učbenik. Ampak, kaj pa, če bi vseeno poskusila … drznem si omeniti pedagoginji, da bi šla na AGRFT. Nič kaj optimističnega odgovora ne dobim. Imam občutek, da ji gredo, ob pogledu name, skozi glavo podobni pomisleki, kot jih imam sama. Čeprav mi pove, da je veliko dijakov Prve bilo sprejetih tja, tudi nekaj zelo uspešnih mladih režiserjev je hodilo na našo šolo. Doma nič ne govorim o tem. V bistvu sploh ne govorim z nikomer o tem. Nehaj, misli zdaj: matura, matura, matura. Ne, no, maturantski ples, res?! Samo to mi še manjka. Z mojimi socializacijskimi spretnostmi, res?! Okej, bom se jaz bavila z organizacijskimi zadevami, na plesne pa naj hodijo ostali. Dobro, to je rešeno. Kje sem že ostala, aja. Matura, matura, matura. Pri slovenščini je na vrsti dramatika. Obožujem dramatiko. Noro, te tekste lahko nekaj izbranih govori pred stotinami ljudi na odru, pa filmske adaptacije tudi obstajajo … nehaj sanjariti. Matura, matura, matura. Bog mi pomagaj pri matematiki, saj se trudim. Končno maturantski izlet, Grčija. Super. Epidauros. Zberem ves pogum, z Majino pomočjo, in se postavim na tisto akustično točko in … ne vem več, kaj sem povedala, a občutek je bil … ni besed za to, a bilo je kot dom. Sranje. Spet sanjarim. Matura, matura, matura. Ples, ples je še pred nami. Groza, omisliti si moram obleko in čevlje s peto. Ples v Narodnem domu. Preživela. Se celo lepo imela, kdo bi si mislil. Matura, matura … vpisna pola. Tokrat gre zares. Prvič po štirih letih se je čas ustavil. Buljim v vpisno polo in zdi se mi, da sploh ne diham več. To, kar bom zdaj zapisala, bo zapečatilo moje življenje. Izpolnim svoje podatke in potem pridejo črte, prvo, drugo in tretje mesto. In jaz sem mislila, da je matura iz matematike najhujše, kar se mi lahko zadnje leto gimnazije zgodi. Sploh ne vem več, koliko časa imamo, da izpolnimo to polo. Ne, eni so že oddali, jaz pa še kar buljim v prazne črte in ne diham. Kaj naj? Pa kaj razmišljaš, če ne boš sprejeta, imaš še zmeraj dve rezervi. Če že ne bo vse zasedeno. Kaj pa, če potem ne boš mogla nikamor?! Bom že. Ja, me prav zanima, kako boš to doma pojasnila. Aaaaaaaaaaaaaaaaaa. Pa ti nisi normalna, roka se ti trese. Daj zdaj, preštej do tri in napiši. Ne bodi mevža. Boš pač eno leto pavzirala, saj ne boš edina. Roka se kar noče premakniti. In potem se po prostoru razleže žametni glas naše še zmeraj elegantne razredničarke Silve, ki reče: "Še pet minut." Mislim, da mi je iz ust ušel tihi, obupani: "Ne še." In potem sem zapisala, kar sem zapisala, in si zapečatila, tako se mi je vsaj takrat zdelo, svojo usodo in svoje življenje. Tresla sem se. Ravnokar sem se vrgla v mrzlo vodo in kdo ve, če bom živa priplavala na obalo. Naenkrat se mi ni več zdelo nemogoče, da bom naredila maturo iz matematike. In sem jo. Komaj, a sem jo. Vse ostalo je zgodovina. Moja zgodovina. 

Torej, hvala, draga Prva gimnazija, da si me dosledno naučila, kaj pomeni tvoj moto ‘Per aspera ad astra’, brez tega verjetno ne bi tako dobro razumela in cenila zvezd, ki jih ugledaš, ko se prebiješ skozi trnje. Hvala za znanje, sposobnost misliti in dojemati svet široko kot vesolje in globoko kot oceane ter za zavest, da je vredno, trnjevi poti navkljub, vztrajati na poti, ki ti jo narekuje srce.      


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice