INTELEKTUALCI PRVE GIMNAZIJE

Spominjam se, s koliko ponosa sem prvič vstopila v zgradbo Prve gimnazije. Vsakič, ko sem odgovorila na vprašanje, na katero šolo hodim, sem zrasla dva centimetra v višino: “Na Prvo!” 

Vse je bilo tako novo in po šoli sem korakala s strahospoštovanjem. Med poukom sem srkala novo znanje kot goba. Dobro se spominjam prve ure matematike pri profesorici Mažgonovi. Kako rada sem imela matematiko! Koliko smo se smejali zgodovinskim anekdotam profesorja Mirnika. Imena si je zapomnil s pomočjo asociacij in tako je marsikaterega dijaka preprosto preimenoval. Nina je bila Biserka, Štruc je bil Štuhec, jaz pa Fideliti. Pri športni vzgoji je profesor Pečnik le verbalno obvladoval naše ‘pubece’. „Kocbek, idi na drevo!“. Kadar je profesor Bosnič zapisal kak nov pojem na tablo, smo se samo spogledali, ker prav nihče ni znal prebrati napisanih hieroglifov. Zelo hitro se je prelevila ura književnosti pri profesorici Mojci Redjko v moj najljubši predmet. Nikjer drugje nisem imela tako doslednih in natančnih zapiskov. Zaradi ljubezni do tega predmeta je bila pot do Prvega odra seveda še krajša. Politika takrat ni zanimala nikogar, a profesorju Hajdinjaku je uspelo vzbuditi zanimanje tudi za to.

Veliko smo se naučili, ne samo v šolskih klopeh, tudi kadar smo kako uro ‘prešpricali’. Po pouku se je v Udarniku igral ročni nogomet in v Astoriji pila kava. Kot razred smo se zbližali na izletu v Riminiju. Na modrih žametnih stolih Prvega odra sem prvič razumela, da je znanje obširnejše in ni samo to, kar je napisano v šolskih knjigah. A bistvo izoblikovanja dijaka Prve gimnazije, kako biti intelektualec na vseh nivojih, smo se naučili med poukom slovenščine. Takrat smo že kot 4. g sedeli v razredu v drugem nadstropju in fantje v zadnji vrsti so med odmorom, kot zmeraj, jedli slastni burek. Ko je profesorica Redjko prišla v razred, je nejevoljno pogledala v zadnjo vrsto. “Prosim, kaj lahko to jeste zunaj? Cel razred smrdi po burku.” “Burku?” smo se čudno spogledali, “mi Štajerci rečemo bureku”, smo ugovarjali. In tako smo se naučili pravilno slovensko sklanjati besedo »burek«: “Burek, burka, burku, burek, o burku, z burkom.” Kako se nam je zdelo to kul! Pravi intelektualci Prve gimnazije.

Ko zaprem oči in pomislim na našo Prvo, v nosu začutim vonj, tako specifičen, tako edinstven, da ga ni mogoče zamenjati. Morda bi ga lahko opisala kot ‘mineralen’. Skoraj istočasno začutim pod nogami zlizan kamen glavnega stopnišča, ki je bil strmoglavo spolzek. V ušesih slišim brbranje dijakov, ki uporniško drsijo z nogami po tem starem kamnu na poti do razreda. Tu in tam je slišati odločen korak, ki se bistveno razlikuje od dijaških. Ko zadoni po hodnikih zvonec, je odmev tako globok, da ga začutim v želodcu. Drsenje dijakov se spremeni v doneč tek in treskajoča vrata, med vsem tem živžavom pa je zaznati še zmeraj nespremenjen in umirjen korak profesorjev. Nato se zvok prelevi v tišino. Čeprav so stropovi visoki in stopnišča prostrana, so prostori polni teh majhnih zgodb dijaških intelektualcev, ki v meni vzbudijo pripadnost in toplino. Ko spet odprem oči, pa še nekaj časa ostane prisoten vonj po Prvi …