MOJA, NAŠA … GLEDALIŠKA ŠOLA PRVE

Po mojem trdnem prepričanju je, ali bi vsaj naj bilo, gimnazijsko obdobje čas raziskovanja, preizkušanja, spoznavanja in iskanja. Predvsem pa čas mnogoterih napak in naključnih genialnosti. Šola se ne godi samo v učilnicah. Pr(a)va šola se tega zaveda in iščočim mladostnikom omogoča razvoj tudi (ali predvsem), ko se pouk konča. Moja šola je bila Gledališka šola Prve gimnazije Maribor. 

Po spominu brskam za anekdoto, ki bi zaobjela moj odnos do Prvega odra. Nepregledna množica doživetij, situacij, spoznanj, čudaških fiksacij in neskončnih sanjarij. Vse skupaj pa se zliva v smeh, krohot, v eno samo blesavo režanje. In kaj, dragi bralci, bi imeli od blesavega režanja? Bore malo. Nam pa je to pomenilo vse. V bistvu nam še zmeraj. Pišem v množini, ker vem, da ne govorim samo v svojem imenu. 

Kako si pa lahko tako prepričana, boste pomislili. Vsi vendar vemo, da je spomin strahotno selektiven, poleg tega človeka ob okroglih jubilejih popade nostalgija in sentiment! Odgovarjam vam: zaradi dejanj, dragi bralci, zaradi premnogih primerov dejanj, ko so bivši slušatelji Gledališke šole Prve, vključno z mano, brez pomisleka ali kančka obotavljanja vstopili kjerkoli in kakorkoli so bili potrebovani. Naj samo navedem najbolj svež primer. Dvajseta obletnica Gledališke šole Prve. 

Tjaša K. me pokliče po telefonu: 

»Rabimo ekipo. Si za?«

»Sem.« 

Jaz kličem po telefonu: »Rabijo ekipo. Si za?«

»Sem.«

»Sem.«

»Sem.«

In tako smo se kaj kmalu na neki terasi smejali, na vajah krohotali in po dogodku blesavo režali. Banalnost blesavega režanja v sebi nosi neko čudno svobodo, drznem si reči celo mistiko.

Prva nas je zaznamovala, nas naredila malo boljše in malo bolj svobodne.