NAMESTO ZVEZKOV IN KNJIG V TORBI ČRNI KRUH

Oblečena sem bila v črno, dan je bil svetel in prelestno sončen, bila sem nenavadno vznemirjena: prvi september 1990, prvi šolski dan. Slutila sem, da se zame začenja neko novo, drugačno obdobje. Gimnazijske dni tudi zelo dobro pomnim, spomin na sošolce in profesorje pa ostaja živ in prijeten. In če mi v kasnejšem obdobju, ko sem na mariborski fakulteti študirala pravo, spomin ne sega onkraj številnih knjig in zakonov, ki sem jih morala preštudirati, me na Prvo gimnazijo vežejo lepi spomini. Z nekaterimi sošolci smo ostali dobri prijatelji.

Ve se, da smo kot dijaki tudi marsikatero ušpičili! S sošolko Jolando sva pred vsako uro telovadbe trpeli zaradi menstrualnih bolečin, samo da ne bi bilo treba igrati odbojke, ki sva jo tako zelo sovražili. Profesor Pečnik bi se danes gotovo čudil, če bi vedel, da sem v kasnejših letih postala maratonka in pretekla na desetine malih in velikih maratonov. S sošolkama Sandro in Karino smo se zelo zabavale ob umetniških stvaritvah sošolca Boštjana, ki je imel poseben talent za risanje aktov. Njegovi vsakodnevni motivi so bili goli moški ali ženska ali pa kakšen nadvse zanimiv spolni akt! Enega še vedno hranim. Pa ne na steni v pisarni na Ministrstvu za kulturo, kjer sem trenutno zaposlena. 

Sošolec Luka je bil športnik in je zelo rad jedel, čeprav se mu na postavi to ni prav nič poznalo. Namesto zvezkov in knjig je v torbi nosil kilogram črnega kruha in banane, hrano pa je žvečil kar pri pouku. Vse dokler ni prekipelo profesorju umetnostne vzgoje, ki je v dnevnik zapisal, »da dijak Luka konzumira prevelike količine hrane!« Z Luko sva pri pouku večkrat sedla v isto klop in takrat nisem več tako zavzeto poslušala. Potapljala sva ladjice, dokler si nisem nakopala jeze profesorice nemškega jezika!

Ko danes potujem po svetu, kjer predavam v različnih jezikih, sem hvaležna za vse znanje prav strogim profesorjem tujih jezikov na gimnaziji, da so nas uspeli disciplinirati v naši mladostniški svojeglavosti. Še posebej profesorici angleškega jezika gospe Irmi Vidmajer. Ko sem pisala magisterij v angleškem jeziku, sem se nanjo velikokrat spomnila. Toda roko na srce, mi vsaj v prvih letih gimnazije ni bila posebej pri srcu. Bila je zelo zahtevna in nič kaj prizanesljiva pri ustnem preverjanju znanja. Kar hitro je spregovorila svoj famozni stavek: »You did not learn,« in s sklonjeno glavo si se z enico osramočen vrnil v šolsko klop. K pouku angleščine smo tako strahoma hodili. 

Bilo je neko dopoldne in bili smo pri uri angleškega jezika. Profesorica je začela spraševati. Klicala nas je kar po abecednem vrstnem redu. Spraševala je lekcijo iz učbenika o nekem tipu, ki je pozimi štopal. Pobral ga je voznik s počenimi vetrobranskimi stekli. Ker je bil zunaj mraz in dvajset stopinj pod ničlo, je štoparju zmrznila ustnica ... Profesorica Vidmajerjeva, je hotela izvedeti vsako podrobnost tega nenavadnega pripetljaja. In ker dijaki nismo vedeli, so se začele po abecednem vrstnem redu vrstiti tudi negativne ocene. Čedalje bolj je postajalo napeto, noge so se nam tresle, v trebuhu nas je črvičilo. Nekaj je bilo treba storiti! Začeli smo si izmišljati trapaste izgovore, samo zato, da ne bi bili izprašani. No, pri najizvirnejšem izgovoru je briljiral sošolec Gregor. Tik preden ga je profesorica poklicala, se je opravičil, da mora nujno na stranišče, saj mu je zrasel velik mozolj, ki si ga mora namazati. Kje točno naj bi mu zrasel, ne pomnim več,mu je pa profesorica dovolila, da je zapustil razred, na vrsto pa je prišel Luka, »konzumator prevelike količine hrane« in si prislužil čisto enico! 

Pri naših mladostniških spodrsljajih sta nam iz zagate skorajda po očetovsko in materinsko pomagala razrednik, profesor Bosnič in razredničarka, profesorica Krajnčeva. S profesorjem Bosničem bi se najine poti skorajda križale v parlamentu, kjer je bil poslanec, jaz pa nekaj let sekretarka.

Vesele urice smo imeli pri profesorju zgodovine. Profesor Mirnik je bil prava prispodoba antike. S svojo pojavo nas je spominjal na kakega antičnega aristokrata z rimsko tuniko, v katero smo ga preoblekli kar v naši domišljiji! Zgodbe, ki nam jih je pripovedal, si lahko si zlahka vtisnil v spomin. Ko sem bila kasneje na podiplomskem študiju v Atenah, mi ni bilo težko odkrivati skrivnosti antike, svoje znanje sem z lahkoto nadgradila. Posebno mesto ima v mojem srcu dr. Štuhec, ki me je navdušil s književnostjo in zapletenimi literarnimi figurami. Z njim sem pridobila občutek in navdih za literarno ustvarjalnost. Pisanje pravljic mi je trenutno v največji užitek. 

Dijaška leta nas zaznamujejo v tem, kar počnemo, ko odrastemo. Luka je še naprej pustolovec, po svetu obira najrazličnejše sadeže in proučuje njihov izvor. Nazadnje mi je prinesel slive iz Anglije. Sandra se posveča vzgoji otrok. Zadnjikrat je z otroki iz vrtca uprizorila Mačka Murija. Karina ima še vedno rada žabe, zato uči biologijo na osnovni šoli. Jolanda je psihoterapevtka in skrbi za naše duševno zdravje. Razvila je posebno metodo, slikarnico. Boštjan je zgodovinar in arhivar, ki me oskrbuje z gradivi za pisanje zgodb o nenavadnih človeških usodah. Iznajdljivi Gregor pa je postal uspešen in priljubljeni župan!