Med Partizanom in Leninom

Na Prvi gimnaziji sem pristal bolj kot ne naključno. Bila mi je všeč tista mogočna stara stavba sredi mesta iz časa, ko je vladal kajzer Franc Jožef. V časih, ko je šel oni sistem po gobe, novi pa se še zdaleč ni vzpostavil – v prvi letnik sem šel dobra dva meseca po tistem, kar danes poznamo pod imenom desetdnevna vojna. Ko so se usmerjeno izobraževalne srednje šole preoblikovale (tudi) v gimnazije, se mi je zdelo, da mora biti gimnazija videti kot gimnazija, ne pa kot šola iz časov 60. ali 70. let 20. stoletja.

Dodatni čar je bila klasično-humanistična smer. Zdelo se mi je fino, da se bom kot tretji tuji jezik učil latinsko. Manj fino je bilo, ko sem ugotovil, da bo drugi tuji jezik namesto nemščine, ki sem se jo fakultativno učil celo osnovno šolo, francoščina, vendar sem potem v službi ugotovil, da tudi srednješolsko znanje francoščine ni kar nekaj.

Ker nisem iz Maribora, seveda nisem imel pojma, da je Prva včasih veljala za meščansko šolo, sam pa bi kot vozač tradicionalno bolj sodil na tisto na drugem bregu. Vendar mislim, da so tovrstni predsodki do takrat že odmrli, saj nas, ki smo bili od drugod, Mariborčani zato niso gledali postrani. ali zviška. Vsaj zdi se mi.

Ker je šola v smislu pouka pač šola, se mi zdi bolj zanimivo omeniti kakšno drugo, obšolsko dejavnost. Čeprav prihajam iz dokaj tarokaške družine, taroka do prvega letnika nisem igral. Oče nekako ni imel prave volje, da bi učil najstnike, sploh pa starši in otroci v tistih časih nismo bili takšni kolegi, kot je to v modi zdaj. Misel, da bi s starši igral karte ali kaj podobnega, je bila v tistih časih nenavadna, da ne rečem bizarna.V odmorih med šolskimi urami sem se torej pridružil neformalnemu krožku, kjer so metali to igro s kartami, najprej kot gledalec, kmalu, ko sem dojel, kako se igra, pa kot aktivni član. Tarok smo potem igrali vsa leta do konca šole. Tudi v najbližjem bifeju takratnega kina Partizan, ki je bil tako in tako nekakšen dodatni razred na Prvi. Pozneje, v študentskih letih, so bile te izkušnje v neskončnih tarokaških nočeh seveda neprecenljive.

Ko nismo bili v šoli ali Partizanu, je bila izjemno priljubljena dejavnost tudi posedanje po klopeh na trgu pred šolo. Takrat smo sedeli še na naslonjalih; v današnjih, vedno bolj puritanskih časih, te mestni šerifi v vijoličnem ob takšno početje najbrž takoj opozorijo na kršenje pravil ali celo oglobijo. Mariborčani so kraju pravili Leninov trg, ker se je tako najbrž imenoval, preden je šel socializem po gobe. Potem so ga poimenovali po možu, ki s sabljo ob boku stoji v bron ulit ob trgu, se pravi po enem pravih junakov tega naroda Rudolfu Maistru.

Prva je zaradi svojega družboslovno-umetniškega slovesa veljala za liberalno šolo. Čeprav sem zaradi neopravičenih ur vsako leto dobil kakšen ukor, je bil najhujši vedenjski prestopek, kar sem ga imel, polivanje z vodo s sošolcem med uro latinščine. V podrobnosti se ne bi spuščal, gospa profesorica latinščine – ja, takrat so bili učitelji že profesorji, prvi dan šole so nas namreč po šolskem ozvočenju obvestili, naj pozabimo na tovarišice in tovariše, od zdaj naprej so gospe in gospodje profesorji – pa je bila nad dejanjem dveh klasičnih humanistov tako pretresena, da je kar zapustila razred. S sošolcem sva dobila ukor malo višje stopnje od tistega za par neopravičenih, čeprav je menda šlo za hud interni škandal; celo eden od po splošnem mnenju najbolj liberalnih profesorjev je rekel, da bi dvignil roko, če bi kdo na konferenci, na kateri so o tem razpravljali, dal predlog za najino izključitev. Očitno ni dal nihče predloga (hvala, ravnatelj Zorko).

Najbrž vsaka generacija o sebi meni, da je tista, ki je najbolj nasrkala. Nič drugače ni bilo z našo. O tem, da smo najbolj nasrkali prav mi, sem še danes globoko prepričan, pa naj milenijci o odraščanju med veliko recesijo po letu 2008 jamrajo karkoli. Mi smo dejansko na najstniški koži doživeli razpad enega sistema in mukotrpno vzpostavljanje drugega. Odraščali smo v času nekakšnega neskončnega gospodarskega nazadovanja ali v najboljšem primeru stagnacije, ki je imelo prav na Štajerskem in še posebej v Mariboru v prvi polovici 90. let najbolj katastrofalne razsežnosti. Bili smo prva generacija po drugi svetovni vojni, za katero sta bili zagotovljena služba in stanovanje nekaj tako težko predstavljivega kot predavanje o tem, kako so živeli v času Avstro-Ogrske.

Na srednješolskem nivoju pa smo bili prva generacija, ki nas je na koncu šolanja čakala čisto prava matura. Torej Matura. MATURA. Ni minil dan, da nas kakšna gospa profesorica ali gospod profesor ne bi spomnil na grozljivo torturo, ki nas čaka čez štiri leta, tri leta, dve leti, leto, tik, tak. Čeprav se mi osebno zdi matura popoln nesmisel in se zanjo nisem nič posebej pripravljal, pa je nekaterim (predvsem) sošolkam prišla bistveno bolj do živega. Ko je ena od njih omenila, da zaradi živčnosti zvečer ne more spati, sem nekoč, da bi razelektril vzdušje, bleknil, da imam podobno težavo, da se zjutraj namreč ne morem zbuditi.

Skratka, tudi bič božji od MATURE smo, vsaj upam, preživeli brez hujših posledic, prva generacija gor ali dol. Gotovo je k temu pripomoglo tudi to, da smo bili na pravi šoli, da so nas učili pravi profesorji, da smo bili – na Prvi. Ko me je nekoč nekdo vprašal, kaj sem odnesel od fakultete, sem odgovoril, da gotovo manj kot od srednje šole. Pardon, kot od Prve gimnazije Maribor.