4. 9. 2020

Vonj po Prvi

Avtor objave: Darja Pečovnik Strnad /

Prejšnja Naslednja

Leta 1979, ob koncu mojega študija slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sem po naključju dobila čudovito priložnost – trimesečno poučevanje v treh oddelkih na Prvi. Prav nič nisem razmišljala, izziv sem smelo sprejela.


Ko sem vstopila v mogočno stavbo z veličastnim pročeljem, je bil občutek vznemirjujoč. Vonj v notranjosti šole me je omamil, šele mnogo let pozneje sem ga povsem prepoznala. To je bil vonj po knjigah, literaturi, po meni tako ljubi slovenistiki in vsem, kar je povezano z njo.


Tudi moji prvi vtisi v razredu so bili odlični. Dijaki so razumeli, da sem mlada in neizkušena. S skupno energijo smo vzpostavili odnos, ki mi je Prvo vtisnil v podzavest.


Po končanem študiju sem si želela nazaj na Prvo, pa ni bilo prostega mesta. Priložnost se je pokazala šele 16 let pozneje. Morda prav zaradi moje velike želje in nikoli izgubljenega upanja. Tako sem zadnjih 24 let svojega pedagoškega dela ponovno lahko dihala s Prvo.


Delo v razredu je bilo zame užitek, ponos in popolnitev. Poučevanje mladih me je osrečevalo, navdihovale so me njihova radovednost, hudomušnost, mladostna energija. Trudila sem se za globoko brazdo v rodovitni njivi.


Ponosna sem, da sem bila del učiteljskega zbora Prve, da sem lahko s svojim delom prispevala kamenček v čudovit in skrajno občutljiv ter ranljiv mozaik izobraževanja.


Danes se s ponosom spominjam svojih dijakov, kolegov in se veselim njihovih uspehov.


V prav posebnih trenutkih pa lahko svojo Prvo tudi prav po proustovsko zavonjam.


Vse najboljše za 170. rojstni dan, moja šola!


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice