Mlad perspektiven kader

"Mlad perspektiven kader. Oddaja dijaškega profila." V slušalkah je odmevalo, da se mi je zdelo, da nihče ne more preslišati. Mi smo ja mladi in perspektivni! Se slišimo? Preteklost je učiteljica prihodnosti. A prihodnost je naša! Nato je zadonel še znameniti slogan iz nekih drugih časov, a takrat v devetdesetih se še nismo pogreznili v neskončno spiralo kulturnobojnih bitk, vsaj meni se je zdelo tako: "... narodi koji imajo takvo omladinu ne trebajo se bojati za svojo budučnost..." Provokacija? Valda. Resnica? Še bolj. Brez suspenza. 

Šipa, za katero je sedel radijski tehnik, je bila prašna, v polkletnih prostorih enega od študentskih domov – priznam, številko sem pozabil, a če me peljete tja v cono Štuk, študentsko naselje, bom vhod prepoznal, stavim – je bila pritajena svetloba. A videlo se je dovolj. Rdeča lučka. V živo. On air. In on je pokimal, vmes pa izpihal dim nikotinskega zvitka, ki se je svaljkal med ustnicami. Pa smo začeli, vdihni, povej vse. "Dober dan, zdravo vsem, ki nas poslušate, to je oddaja dijakov Prve gimnazije Maribor ..." 

Mariborski radio študent. Marš. Vsaj eno uro na teden, vsak torek ob 17:00, je bil tudi dijaški. Naš. Naš Prvi program. Ena ura svobode. Naša oddaja. Ej, samo naša. Za novinarstvo. Za svobodo. Za minute brez filtra in cenzure. Za prve "mokre vaje" novinarstva, vodenja oddaj, spraševanj drugih. In (pre)izpraševanj sebe. Za svobodo, kreativnost. Mojca Redjko, tista profesorica slovenščine, ki me sicer niti ni poučevala v oddelku, je pa na Prvi skrbela za novinarski pogon, za Mlad perspektiven kader, za Mrhovinarja, nam je dala točno to, kar smo potrebovali. Zelo proste roke. Za novinarstvo, ki je še danes, ko sem odgovorni urednik osrednjega mariborskega in štajerskega medija, Večera, moj poklic, moja misija, moja intervencija v to, da bi živeli v dobri družbi, se v resnici nisem odločil na Prvi. Že prej pravzaprav. A kar je bolj bistveno: Prva me je naučila, da je za dobro družbe, ki ji pripadamo in smo zanjo (so)odgovorni, treba javno uporabljati um. Na Prvi sem dobil potrditev, da vem, kam grem in kam moram. Novinarstvo je delo, s katerim sem lahko uresničil to, čemur pravimo uresničevanje interesa javnosti, podvrženo etičnim imperativom, vstran od partikularnosti in privatnih interesov. Pravica vedeti je danes nekaj, kar in za kar živim vsak dan. Prva me je izklesala in osredotočila v idejah, ki so se iz otroških prelile v mladostniške predstave in so kasneje s študijem na Fakulteti za družbene vede, pa nato z vstopom v "ta pravi" medijski svet naslovnic, prvih in zadnjih vrst poročil, vprašanj, žarometov in govorniških odrov, omizij, za katerimi so se rojevale in oplajale neštete misli, dobile le nadgradnjo. Na trdne temelje. Prva je bila tista točka, na kateri sem spoznal, da vse moje sanje o tem, kaj bi lahko bil, in so daleč presegale le polje šolskega, nekaj, čemur je treba slediti in kar bo postalo resničnost. Vsak iz profesorskega zbora, ki me je učil, je dodal svoj delček v figuro, ki sem jo tedaj najintenzivneje oblikoval, še najbolj profesorica zgodovine Zlata Pastar, razredničarka, ki se po mojem odhodu s Prve ni mogla "znebiti" bratov Stepišnik. Ampak je po moji gimnazijski štiriletki v oddelek, ki mu je bila prav tako razredničarka, takoj dobila še mojega brata Matevža. Če bi bil moj čas tam premalo, saj veste, za vsak slučaj. Preživela je. Midva pa tudi. Zaradi takšnih profesorjev smo iz šole odšli kot ljudje, ki vemo več; in kar je ravno tako zelo pomembno – ki boljše vemo, kaj je prav in za kaj se je vredno postaviti. 

Morda danes živimo v času plitke pozornost in tekme (do dna) o dosegu "resnic in njihovih interpretacij", kot jih vse bolj brezsramno, brez filtra, odgovornosti v eter javnosti, skozi ventilatorje, ki laži razpihajo kot nikoli prej, mečejo apologeti populizma, a dovolite mi vztrajati v idealu, da so ravno šole, kot je Prva, gimnazije tisto "cepivo", ki bo spet prijelo, preden zgrmimo prek roba "nove normalnosti". Hej, je res, da nam kontrolka jutri odpade, pa lahko gremo v miru na pivo ali kavo, ker je menda profesor zbolel in ga ne bo? Eh, fakenews. Fejknjus. Pišemo, pojdi se domov učit, pivo in kava bosta jutri popoldan. Malo smo se spogledali, zagodrnjali, se na koncu zasmejali. Preverjanje. Dejstva. Znanje. Vedenje. Resnica. Prvo pravila. Prva (zapoved). V teh "virusih" in boju z njimi morajo šole vzpostaviti prvo frontno linijo upora in odpora. Saj vemo.

Časopis, medij je neskončno mnoštvo, zaporedje različnih zgodb. Pisal jih bom naprej. Ker dobre zgodbe, kot je bilo življenje s Prvo, se v resnici nikoli ne končajo.