»Kada dođe zima i prve pahulje, čekat ću te, moja Buco, kraj Prve gimnazije …« (Plavi orkestar)

Srednja družboslovna šola oziroma današnja Prva gimnazija Maribor, 1. september 1987. Še danes se spomnim, kako sem stopala sramežljivo, spoštljivo in prestrašeno v to mogočno in krasno zgradbo, v kateri sem nadaljnja štiri leta pridobivala znanje in izkušnje. Ko smo stopili v Prvo gimnazijo, smo na profesorje položili zaupanje in nalogo, da pridemo skupaj do našega želenega cilja. Cilj se nam je morda zdel na začetku še daleč. Pot do njega ni bila lahka, včasih je bila celo zelo strma in posuta s strnjem. A profesorji so nas po varni poti pripeljali do zvezd (Per aspera ad astra) oz. do pridobitve znanja, ki smo ga kot popotnico dobili za svojo nadaljnjo, najprej študijsko in kasneje tudi poklicno in osebno pot. Prva gimnazija je na nas pustila neizbrisen pečat. 

Skozi gimnazijska leta na Prvi nas je spremljala naša razredničarka Karmen Babič, učiteljica slovenskega jezika. Še danes se čudim njeni potrpežljivosti in razumevanju, ki ga je imela za nas. Z našo mladostno razigranostjo in elanom smo ji prav gotovo popestrili ali morda celo otežili marsikateri dan. V razredu smo namreč imeli kar enajst fantov, zaradi česar je bila dinamika razreda drugačna, živahnejša, saj je bila moška kvota v drugih razredih običajno precej nižja. Smeh, hudomušnost, potegavščine so bili del našega vsakdanjika. Še danes se z nasmeškom spominjam ‘čigumija’ na profesorjevih hlačah, zardevanja drugega profesorja ob najdbi dotične revije, zgroženosti profesorice ob smradu v razredu zaradi ‘amonijakove bombice’, maturantskega izleta in plesa, simpatij v razredu, sreče profesorja ob rojstvu prvega otroka, črne luknje v kolenu, navijanju za 'Žabe' in še in še bi lahko naštevala. Za nas so to sladki spomini, ki jih še danes nosimo seboj.

Kljub temu da so se naše poti leta 1991 razšle, se zdi, kot da se mi nikoli nismo. Razkropili smo se po različnih fakultetah, mestih, nekateri so odšli celo čez meje Slovenije. A se skoraj po 30 letih zdi, kot da Prve gimnazije nismo nikoli zapustili. Zdi se, kot da smo še vedno sošolci. V teh štirih letih, ki smo jih skupaj prehodili, so se med nami namreč stkale močne vezi, saj jih tudi po skoraj tridesetih letih še vedno ohranjamo na rednih srečanjih. Vsakih pet let, ko se srečamo, si stisnemo roke in se z nasmeškom objamemo. Takrat se zdi, kot da smo se ustavili v času med septembrom 1987 in junijem 1991. V mislih poletimo v čas naše mladosti, v čas Prve gimnazije. Obujamo spomine, katerih avtorji smo mi, naši profesorji in ta mogočna krasna zgradba. Obujamo spomine po sistemu ‘še pomnite tovariši’.

Ko smo stopali prvi šolski dan skozi mogočna vhodna vrata, je marsikdo čutil ponos in veselje, a mnogi prav gotov tudi tesnobo. Enako je bilo, ko smo še zadnjič izstopili skozi ta ista mogočna vrata in so se naše poti razšle. Naše korenine so za vedno ostale na Prvi gimnaziji, a krila so nas odnesla na različne strani. Šele takrat se je marsikdo zavedal (ali pa morda tudi ne), da so minila krasna štiri leta, ki jih nikoli več ne bo možno ponoviti na isti način. Zatorej naj končam z verzi pesmi Plavog orkestra, ki smo jih že takrat ponosno prepevali in se nekako z njimi čutili povezani: »Kada dođe zima i prve pahulje, čekat ću te, moja Buco, kraj Prve gimnazije …« Prva gimnazija, 170 let stara mogočna dama, nas bo s svojimi spomini vedno čakala. Na njo se bom vedno ozirala s spoštovanjem in ponosom, da sem tudi jaz lahko del njene 170-letne zgodovine.