KOŠARKA NA PRVI GIMNAZIJI MARIBOR

                                      Sodelovati s soigralcem,

                                      podati žogo,

                                      nadigrati nasprotnika, doseči koš,

                                      igrati igro in v njej uživati!

Leta 1947 so dijaki Prve gimnazije prvi v Mariboru pričeli igrati košarko. Zanjo so jih navdušili košarkarji ljubljanske Svobode, ki so v Mariboru odigrali propagandno tekmo na igrišču ob Mladinski ulici. Odločil sem se, da bomo zabeležili to propagandno srečanje za prve košarkarske korake mariborskih gimnazijcev. Že v septembru 1947. leta so gimnazijci tako pričeli igrati to novo športno igro. Začetki so seveda bili sila skromni.

To obdobje sta močno zaznamovala dva dogodka: prva propagandna tekma ljubljanskih košarkarjev in delo profesorja Božidarja Mariniča - »Boškota«.

V športnem življenju takrat še nismo poznali košarke. Toda tu smo nekega dne, ob nastopu ljubljanskih igralcev košarkarskega kluba Svoboda, videli pravo, dobro košarko. Ljubljančani so se na tej propagandni tekmi pomerili med seboj, mi pa smo se navdušili za košarko in v naslednjih dneh poskusili igrati tudi sami. Septembra leta 1947 smo na improviziranem igrišču zaigrali gimnazijci, takrat še bodoči člani mariborskega društva Polet. Kdo je prvi sprožil idejo in kdo prvi pričel igrati, kdo se nam je pridružil, ne vem. Ko danes o tem razmišljam, to niti ni toliko pomembno. Pomembneje je, da smo se mladi gimnazijci, takrat peto- in šestošolci začeli zbirati in zahajati na igrišče ob Mladinski ulici, kjer so nam postavili koše.

Naše vsakodnevno igranje je kmalu vzbudilo zanimanje pri starejših in športnih delavcih društva Polet, ki so postali pozorni na številčno manjšo, s zagnano košarkarsko skupino. O nas se je vedno več govorilo, saj smo tekali po igrišču bosi in metali na koš.

                                                               -

Poročila iz tega obdobja so zelo skopa, lahko pa zapišemo le nekaj pomembnih stvari. Na gimnaziji smo igrali med seboj. Toda prvi zapiski pišejo tudi o prvi tekmi mariborskih gimnazijcev. Leta 1948, 15. septembra, smo odigrali v telovadnici ob Krekovi ulici prijateljsko tekmo s tedanjim moštvom Nafte iz Lendave. Trener Lendavcev je bil takrat prav Boško Marinič, ki je kasneje tudi dolgo let služboval na Prvi gimnaziji. Zanimivo, da smo v tej tekmi tudi zmagali.

To so bili pravzaprav prvi začetki mariborske košarke. V tej tekmi so zaigrali naslednji gimnazijci: Bojan Kovačič, Vado Šedivy, Dušan Požar, Slavko Penko, Julij Gustinčič, Ivo Poženel, Andrej Rosina, Franc Nemec in Mik Pavlovič.

Pravo pionirsko delo v košarki je prof. Boško Marinič začel na lendavski šoli, kjer je poučeval telesno vzgojo, tako fante kot dekleta. Ko je prišel na novo službeno mesto v Maribor, se je zaposlil kot profesor na I. gimnaziji v Mariboru. Z veliko zagnanostjo ter ljubeznijo je deloval tako kot vzgojitelj na šoli kot trener pri mariborskem Poletu.

Najprej je treniral »Poletovce«, pozneje pa igralke in igralce Branika. To so bila njegova najustvarjalnejša leta. Posebnost je bila v tem, da je profesor treniral in igral skupaj s svojimi soigralci (dijaki). Mariborski Branik je v tem času prav zaslovel v slovenski košarki: profesor (trener) s svojimi dijaki (igralci) je veljal za zanimivost in posebnost v slovenski košarki.

Pri Braniku (od leta 1951) je vadil vse oddelke kluba, aktivno igral v prvem moštvu, ga treniral in vodil. Na Prvi gimnaziji pa je celo organiziral šolsko košarkarsko ligo. Razredne ekipe so tako igrale v šolski ligi dvakrat tedensko pred rednim poukom zjutraj ob 6.30. S tem je zbudil velik interes za košarko, tako pri dijakih kot pri profesorjih.                                                               

V razrednih moštvih so igrali košarko nekateri znani mariborski športniki, ne samo košarkarji: odbojkar Filipančič, plavalci Tušek, Brandner, Kocmur, nogometaša Boezio in Gabrijan. S takim načinom dela in predvsem z organizacijo teh tekem velja prof. Boško Marinič za predhodnika kasnejše Šolske košarkarske lige (ŠKL). 

Zelo uspešen pa je bil tudi pri iskanju nadarjenih košarkarjev. Bil je tudi trener znanih slovenskih košarkarjev: Iva Daneva, Marjana Kandusa, Kruna Brumna, Janeza Bajca in drugih.

Profesor Marinič je bil vse: vzgojitelj, trener, organizator. Za svoje košarkarsko delo je celo izdeloval košarkarsko opremo, pletel mrežice za koše, pisal strokovno literaturo in ustvaril izjemno bogato knjižnico košarkarskega slovstva. Za svoje izjemno bogato in požrtvovalno delo je leta 2006 prejel Bloudkovo nagrado za življenjsko delo. Z njim smo Slovenci izgubili nedvomno največjega košarkarskega zagnanca, pionirja slovenske košarke, izjemnega športnega vzgojitelja in velikega človeka.