28. 8. 2020

RED IN DISCIPLINA

Avtor objave: Marjan Tomšič / Dijak do leta: 1958

Prejšnja Naslednja

Med glavnim odmorom je bilo na hodniku precej živahno. Naslanjal sem se na zid in opazoval dogajanje. Profesor je prihajal z desne strani. Pred sabo je nekaj nosil in se previdno umikal živahnim dijakom. Zagledal me je, za hip obstal, nato pa stopil k meni. Rekel je: »Vidiš, kaj imam na lepenki?« Presenečen nad nenadno prijaznostjo profesorja fizike sem kar molčal. Pa me je spodbodel: »No, kaj je to, tu, na lepenki?«

Končno sem oživel: »Opilki, gospod profesor.«

»Ja, opilki so. Kaotično razmršeni. Je tako? Nobenega reda ni me njimi. Se strinjaš?« 

Pokimal sem: »Ja, zmešnjava.«

»No,« je rekel slovesno, »zdaj ti bom pokazal, kaj iz kaosa naredi dobra, se pravi odločna politika. Glej in se čudi!«

V drugi roki je držal kos železa, z njim je šel pod lepenko, in glej! … v hipu so se opilki razporedili v točno določen in povsem jasen red. Vsak opilek je bil na svojem mestu.

Profesor je zmagoslavil:« Vidiš, to naredi odločna politika. Vsak opilek je človek in, vidiš, vsakemu je trda politika določila njegovo mesto v sistemu. Razumeš? V sistemu!«

Potem je začel pod lepenko premikati magnet in opilki so se razporejali, kot jim je ukazovalo magnetno polje tistega kosa železa.

»Ja,« je govoril profesor, »to je red. Trda, odločna politika. Sistem, vidiš, sistem.« 

Sprva nisem razumel, o čem govori pod vrstico, ko pa je spet razmršil opilke in pod lepenko položil magnet, se je nered takoj spremenil v magnetni red; no, pa sem razumel.

»Vidiš! To je to. Red in disciplina. Redis!«

Zvito sem ga vprašal: »Kaj pa demokracija?«

Malo se je zmedel, pa se takoj znašel: »Demokracija je za pametne opilke.« 

Oj, to je bilo presenečenje! Zazijal sem: »A za pametne? Obstajajo tudi pametni opilki?«

»Ja,« je rekel profesor, obstajajo, »ampak ne brez magneta, ne brez odločne politike. Razumeš?«

Tedaj sem med opilki zagledan enega, malo večjega, rjave barve, ne črne, kot so bili vsi ostali. Zmagoslavno sem vzkliknil: »Tale tu, ta opilek pa ne uboga magneta, se pravi: politika!«

Zazrl se je v ne-opilek. Pa rekel: »Seveda, to ni železni opilek, sploh ni opilek, to je od žaganja drv, je leseni opilek, se pravi, je iver, družbeno-sociološki izraz zanj je: kmet. Pač kmetavzar, ki ne razume kozmične moči magnetizma.«

Nastala je nekakšna zmeda v njem in tudi v meni. Tedaj je kričavi zvonec naznanil konec odmora. Ko je utihnilo njegovo zoprno kričanje, je za sekundo ali morda dve zavladala tišina. In takrat je rekel profesor nekako zarotniško: 

»Ampak, veš, jaz sem za demokracijo. Tole z magnetom pa pozabi. Saj boš, a ne?«

Razumel sem, kaj je hotel reči. Moj odgovor je bil: 

»Seveda. Jaz sem tudi za kmete. Za lesene opilke. Ker so imuni proti enosmernosti.«

Za hip se je vrnil k meni in me opozoril: »Silenzio!«

Pokimal sem in rekel, še sam ne vem, zakaj: 

»Železne opilke razžre rja. Je tako?«

Bruhnil je v smeh in odhitel proti razredu 3. B.

G., 3. junija 2020  


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice