Prof. Viktor Gruntar: 40 let ljubezni do Prve gimnazije

Moj oče je bil profesor na Prvi gimnaziji od leta 1922 do leta 1962. Njegovo ljubezen do dela z mladimi je prekinila samo vojna, ko je kot izgnanec (izgnanih je bilo veliko mariborskih intelektualcev) štiri leta poučeval na gimnaziji v Smederevu, Srbiji.

Po težkih preizkušnjah 1. svetovne vojne, ko je bil 3 leta vojni ujetnik v Rusiji, je potem, ko je končal študij, začet na Dunaju, v Ljubljani, stopil pred mladino. Njegovo navdušenje, zadovoljstvo, da dela z mladimi, ki so v njem spoznali iskrenega in poštenega človeka, je dobilo svoj velik zagon. 

Učil je zemljepis in zgodovino. 

Njegova velika razgledanost, poštenost in ljubezen do mladine so ga vodile do tega, da je tudi v poletnih počitnicah vodil ture peš ali s kolesi po raznih krajih Slovenije, mlade in tudi prebivalce Maribora pa navdušil s svojimi nenevadnimi turami s kolesi preko Avstrije v Prago leta 1936 in naslednje leto s kolesi v Italijo do Genove, na povratku pa preko delno strmih cest Dolomitov preko Avstrije do izvira Drave in nato preko Koroške domov. Seveda so tako zahtevne ture zahtevale celoletno pripravo. Z dodatnim popoldanskim delom je dijake seznanjal z zgodovino in zemljepisom teh dežel. Njegove načrte za prihodnja leta je prekinil velik Sokolski slet v Pragi, naslednje leto pa temna senca Hitlerjevih pohodov po Evropi. Tudi v povojnem času je vodil svoje dijake na krajše izlete. V začetku 50. let je pa organiziral za Počitniško zvezo pot po Jugoslaviji, seveda ne s kolesi, pač pa z obstoječimi možnostmi prevoza. 

Dijaki smederevske gimnazije so ga imeli izredno radi, poznali so njegovo široko razgledanost in pogosto se mu je zgodilo, da so ga povprašali tudi po kakšnih vojnih dogodkih; in ko je odhajal ob koncu vojne domov, je vedno znova slišal poved: ‘Profesore, ostanite među nama!’. Povedal jim je, da težko pričakuje povratek na svojo gimnazijo v Mariboru. Tudi jaz sem v Smederevu bila uspešna dijakinja gimnazije, a za vpis v drugi razred bi potrebovala spričevalo, ki je ostalo v Mariboru. Oče me je odpeljal v Beograd na ministrstvo na preizkus znanja, ki bi dokazal, da obvladam snov prvega razreda gimnazije, tam pa smo dobili nasvet, naj priskrbimo izjavo, podpisano s strani treh profesorjev Prve gimnazije, da sem zares končala prvi razred. Sorodnica je poskrbela, da sem takšno izjavo dobila, podpisali pa so jo prof. Kovačeva, prof. Lončar in prof. Detela. Ta dokument se je ohranil (in ga prilagam). Ko se je pouk na Prvi gimnaziji po vojni z zakasnitvijo začel, me je prijetno presenečalo to, da so moji sošolci in tudi profesorj (izgnanih je bilo tudi veliko profesorjev), govorili slovensko in nam posredovali znanje, ki smo ga slovenski dijaki potrebovali. Seveda so bile tudi težave, ni bilo kurjave, zeblo nas je, mnogo naših sošolcev je dva meseca gradilo progo Brčko-Banovići in že naslednje leto smo od tam dobili premog za kurjavo. 

Velika socialna občutljivost je mojemu očetu pred vojno narekovala, da je pri premožnih Mariborčanih dobil sredstva, s katerim je delovala delno brezplačna dijaška kuhinja, v kateri je jedel tudi pesnik Kajuh, sicer nekaj časa dijak naše gimnazije. 

Štirideset let ljubezni do gimnazije je prof. Gruntar prenesel še na dve svoji hčerki, štiri vnuke in dva pravnuka, ki so ravno tako maturirali na Prvi.   

Prof. Majda Mušič (rojena Gruntar, maturirala 1948).