6. 10. 2020

KOORDINATE GIMNAZIJSKEGA SVETA

Avtor objave: Tatjana Njivar / Dijakinja do leta: 1988

Prejšnja Naslednja

Več kot 30 let je že minilo, odkar sem zapustila gimnazijske klopi, a mimo lepotice na Maistrovem trgu še vedno hodim s skromno ponižnostjo in tihim spoštovanjem. Z globokim poklonom do vseh odličnih ljudi, uglednih posameznikov iz javnega življenja, znanosti, prosvete in kulture, ki so si prve korake v intelektualno sfero utirali prav na tej šoli. Kot da še vedno ne morem verjeti, da sem nekoč davno tudi sama prestopila prag te v vsakem oziru veličastne ustanove. 


Ko se oziram za spomini, začenjam razumeti, da so na moje življenje najbolj vplivala prav formativna srednješolska leta, ki sem jih preživela na Prvi gimnaziji, še posebej pa njeni takratni učitelji, ki so moje mladostno miselno obzorje za vselej zaznamovali s širino, pomenom in empatijo.


Leta 1984 se je trg, ki mu s svojo mogočno zgradbo značilno podobo vtiskuje prav Prva gimnazija, imenoval še po Leninu in Josipu Jurčiču. General Maister mu je začel delati družbo šele nekaj let kasneje. Družbenemu zamahu na poti v komunizem je sredi 80-ih let že močno začela pohajati sapa, na obzorju pa smo že lahko slutili razgibane družbene spremembe, ki bodo čez nekaj let v temelju zamajale in spremenile naše razumevanje sveta. 

  

A naj so bile družbene okoliščine še tako razburljive, na dijaška življenja niso imele odločilnega vpliva. Gimnazijsko življenje ima namreč to čudovito lastnost, da si postavlja svoja lastna pravila. Kot vse generacije pred in za nami nas je zaposlovalo predvsem lastno odraščanje, divji vrtiljak nasprotujočih si čustev, nadlog in zadreg, vsakodnevne najstniške drame, ki so se takrat zdele življenjsko usodne, šolska zmagoslavja in kapitalne polomije, pač vse, kar mladega človeka neizogibno spremlja na poti preobrazbe v odraslega človeka. Takrat smo hlepeli po dobrinah zahodnega sveta in potovanjih v tujino, oblačilih trendovskih znamk; to je bil čas, ko so se iz Avstrije tihotapili prvi računalniki Spectrum ali Commodor, na strehah pa so kot gobe po dežju poganjali prvi satelitski krožniki, ki so začeli loviti program MTV.  


V zadnjih izdihljajih socializma kot dijaki takratne Srednje družboslovne šole tudi naj ne bi bili čisto pravi gimnazijci; podvrženi smo bili nekakšnemu neposrečenemu eksperimentalnemu programu t. i. »usmerjenega izobraževanja«, ki naj bi – če me spomin ne vara – gimnazijske vsebine povezoval z izkušnjami iz proizvodnje in ki nam je ob zaključku izobraževanja prihranil celo maturo. Do zrelostnega izpita, za katerega smo bili »prikrajšani«, smo vsi dijaki vsaj v našem oddelku takrat morda občutili celo pretirano strahospoštovanje, že zaradi besed, ki nam jih je tolikokrat namenil legendarni profesor matematike Jože Mlakar: da smo mi pač zavožena generacija, po njegovo »runkli«, in da če bi mi delali po starem gimnazijskem programu, bi maturo iz matematike naredili dva, mogoče trije v razredu, ostali pa ne, ker smo pač … »runkli«. Sprašujem se, če danes kdo še uporablja ali sploh pozna pomen te žlahtne mariborske besede. Mi smo takrat zelo dobro vedeli, da je »runkl« pesa, rastlina, s katero so hranili svinje, a nas je taka oznaka bolj kot vse drugo zabavala, besede niti malo nismo razumeli kot žaljivke, nihče se ni pritoževal, še več, zdelo se nam je, da je celo nekako upravičena in smo učitelju dali kar prav. Matematika večini sošolcev, ki smo obiskovali takratno jezikovno smer – roko na srce –, res ni dišala in pozneje se tudi nihče izmed nas ni naredil za matematika. Profesorja Mlakarja generacije njegovih »runklov« zagotovo še danes ohranjajo v svetlem in spoštljivem spominu, mi – reveži brez mature – pa morda tudi nekaj znamo.


Za mene, dekle iz delavskega okolja, je vstop v gimnazijski svet pomenil pravo odkritje, vstop v svet omike in kulture, ki sem ga intenzivno, radovedno in vedoželjno vpijala z vsemi čuti. Leposlovje, učenje tujih jezikov, umetnost v vseh svojih raznolikih izraznih oblikah, razvijanje kritičnega mišljenja, vse to me je čisto posrkalo, predvsem pa širilo meje mojih miselnih pokrajin. Gimnazijski svet je bil moj svet, okolje, v katerem sem se intelektualno oplajala in v njem uživala … Svet individualnosti, osebnostne rasti, opolnomočenja, čustvenega in intelektualnega zorenja je postal moj notranji svet, ki sem ga začela graditi prav v srednješolskih letih in ki se mu do danes nisem odrekla; svet kulture in umetnosti mi je bil vedno nudil zatočišče tudi v najhujših trenutkih življenja in je še zdaj zame varen pristan, kamor pobegnem pred neprijaznim in brezobzirnim zunanjim svetom …


A ta pot se ni odprla sama po sebi, zame in za mnoge generacije Prvogimnazijcev so jo tlakovali ugledni, sposobni, strokovni in v vsakem pogledu edinstveni učitelji. Učitelji, ki se jih živo spominjam še danes in so mi še po toliko letih vzor tako po erudiciji, še bolj pa kot dostojne, humane, preproste, a razgledane in pokončne osebnosti.


Nikoli ne bom pozabila učnih metod in dostojanstvene osebnostne drže profesorice francoščine, ge. Jelene Planinšec. Njeno natančnost, doslednost, pravičnost in nepristranskost do vseh dijakov sem za vselej ponotranjila in te vrednote poskušala udejanjati tudi na lastni poklicni poti. Z vljudnim, spoštljivim, umirjenim in do vseh enakovredno naklonjenim odnosom nas je ga. Planinšec naučila, da pri učenju jezika ni bližnjic, da spoznavanje jezika zahteva vztrajnost, sistematičnost, disciplino in trdo delo. A ne samo to: francoščino, ta prefinjeni, zapeljivi, mehak in tekoč jezik, nam je ta izjemna učiteljica ponazarjala tudi s svojo osebno eleganco in uglajenim šarmom. Še zdaj se mi zdi, da bi morala samo odpreti učbenik Parlons et lisons, pa bi francoske glagole spet znala spregati na izust. Ob spominih na njene učne ure in na knjige, ki smo jih morali poznati, še zdaj pred mano vstajajo podobe, francoske besede in stavki iz Molièrovega Namišljenega bolnika in Camusovega Tujca. »Aujourd'hui, maman est morte …«


V mojih očeh posebna in edinstvena je bila tudi profesorica angleščine, ga. Darja Mazi Leskovar. Pri njenih urah sem spoznala, da jezik v resnici razumeš šele takrat, ko v njem razmišljaš in sanjaš in ko zmoreš besede in stavke tujega jezika povezati s svojim najintimnejšim doživljanjem. Oči za prvinsko lepoto jezika nam je prof. Leskovarjeva odpirala s posebno občutljivostjo; na čuten, mehak in estetski način nam je ves čas dajala vedeti, da imajo besede poleg svojega izvora in oblike še druge, čutne dimenzije, svojo barvo, vonj in okus. Pri njenih urah smo v angleščini razmišljali o vsem mogočem, o čustvih, poeziji, filozofskih idejah. Angleščine se nismo zgolj učili, ampak smo jo živeli, v njej poskušali razumeti svoja mladostna čustva in ideje velikih mislecev, v angleščini smo gradili svoj vrednostni sistem in poskušali najti svoje mesto v svetu. Ob tem smo se nezavedno naučili tudi slovnice. Zame ure prof. Leskovarjeve niso bile samo ure angleščine, ampak predvsem ure osebnostne rasti.


Z naklonjenostjo in spoštovanjem se spominjam tudi učiteljice slovenščine in razredničarke, prof. Vasiljke Prosnik, ki je s svojo pozitivno naravnano, a včasih rahlo zadržano osebnostjo v nas znala poiskati skrite potenciale, nam pomagala razumeti svoje sposobnosti in se nas trudila vzgojiti v odgovorne, kritične posameznike, predvsem pa v dobre ljudi.


Neizmerno sem uživala v urah zgodovine, tudi zaradi prof. Pajka, posebneža in modreca, ki nam je svoje obsežno in poglobljeno znanje znal približati na svojstven, izviren, vedno nekoliko norčav in šaljiv način. In ja, tudi jaz sem pri njem dobila vzdevek, ki se je celo tako prijel, da bi se me večina nekdanjih sošolcev verjetno prej kot po pravem imenu spomnila po njem.


Tudi sama sem učiteljica, že skoraj 30 let. Žal samo učiteljica, bi lahko rekla, ko vrednotim prehojeno poklicno pot; ker je to dandanes na žalost razvrednoten poklic, ki v družbi ne prinaša niti ugleda niti posebnih finančnih dobrobiti. A zame je biti učitelj več kot zgolj poklic, razumem ga kot poslanstvo in zanj se nisem odločila le zato, ker je bilo pač treba nekaj doštudirati. Na to pot sem se podala zavestno in premišljeno, ker sem preprosto želela biti podobna svojim učiteljskim vzornikom. Navdihujočim, občudovanja vrednim, vplivnim in nepozabnim gimnazijskim učiteljem.

 

Ko sem bila povabljena k pisanju tega prispevka, si nisem niti predstavljala, v kakšen vrtinec spominov, čustev, reminiscenc, šolskih utrinkov in razmisleka o pomenu, vlogi in vplivu učiteljskega poklica me bo to potegnilo. Da bi na koncu ugotovila, da sem miselno in čustveno še vedno vpeta v koordinate gimnazijskega sveta, da pravzaprav nikoli nisem izšla iz tega okolja, da sem še vedno tista negotova in neopazna dijakinja, ki s čudenjem in zanosom spoštljivo sedi v srednješolskih klopeh. Ne samo da je nisem pozabila, velik del Prve še vedno ostaja nepogrešljiv in pomemben del mojega življenja. In na to sem zelo ponosna.


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice