7. 10. 2020

Per aspera ad astra – Preko trnja do zvezd

Avtor objave: Kristijan Skok / Dijak do leta: 2012

Prejšnja Naslednja

Povabilo k pisanju zgodbe je prebudilo v meni niz spominov in spodbudilo občutek pripadnosti, hkrati me je za trenutek ustavilo v mojem vsakdanu. Delam v Avstriji, v Gradcu, kot specializant patologije. Če povem z mislijo Toneta Pavčka: »Kadar kdo potuje na tuje, pusti nekaj sebe doma, tisto, kar se komajda čuje, neko drugo bitje srca …« Spominov je precej, ob nekaterih se smejijo oči skupaj z usti, ob drugih se pojavi trpek priokus. 


Z velikim zanimanjem prebiram spomine in zgodbe ostalih. Všeč mi je, da imam na tak način vpogled v razmišljanje in delo ostalih nekdanjih dijakov. Iz prebranega razbiram pomen in vpliv Prve na njihove nadaljnje odločitve v življenju. Če se ravnam po klasifikaciji profesorice Pastar (moja profesorica zgodovine – glej Zlata Pastar, 19. 7. 2020) spadam v novi vek (s 7. 9. 2020 je poteklo od konca gimnazije 8 let, 1 mesec, 22 dni in 10 ur). Čeprav so tudi meni v zadnjem razredu osnovne šole bivši sošolci in nekateri učitelji predlagali za izbiro II. gimnazijo, je bila zame izbira Prve k sreči enostavna. Živel sem na levem bregu Drave in možnost izpopolnjevanja jezikov je nagnila jeziček tehtnice na stran Prve.

Na mojo usmeritev za študij je imela gimnazija velik vpliv. Zame pomembni vidiki šolanja na Prvi so: 

- Gimnazije se spominjam kot prostora in časa, kjer sem lahko izoblikoval svoje delovne navade in razširil obzorje. Na podlagi učnega uspeha in rezultatov sem lahko nadaljeval študij (medicina) na želeni fakulteti. S tem znanjem, z nenehnim nadgrajevanjem in izpopolnjevanjem sem uspešno zaključil študij. 

- Možnosti (predvsem jezikovne) v sklopu takratnega »Evropskega razreda« in ostalih projektov (DSD – Deutsches Sprachdiplom, glej izdajo časopisa ECHO 2020 – Dr. Reiner Kornetta) so bile dobra popotnica za delo v tujini. Z veseljem se spominjam profesorjev, ki so poučevali angleščino (profesorica Irena Smole in naravni govorec Jim Donaldson), francoščino (profesorica Simone Krampl), slovenščino (profesorici Vasiljka Prosnik in Metka Kostanjevec) in nemščino (naravna govorka Beate Kotnik). Lep spomin imam tudi na mnoge ostale. Bili so strogi, a delali in gledali so s srcem. Hvala jim za izzive, navdušenje, skrb, potrpljenje in skupni čas. 

- In še, moto Prve spodbuja, sporočilo je brezčasno: truditi se, vlagati in slediti ciljem, čeprav je pot težka – Per aspera ad astra. Z odraščanjem, zorenjem in osamosvajanjem postajajo poti vedno bolj trnove, vendar smo na Prvi pridobili sposobnosti, znanje in moč za napredovanje.

Če sem začel, naj tudi zaključim z mislijo našega poeta Toneta Pavčka: »In se vrneš. V hram domovanja ljubezni, čez prednikov prag. Na njem nova skušnja odzvanja in bolj kot poprej ti je drag.«

Ob 170. jubileju in ob pričetku novega šolskega leta Prvi, profesorjem in dijakom iskrene čestitke, da bi živela v vaših spominih in bi se z veseljem vračali v mislih na čas in ljudi.


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice