13. 9. 2020

Frere Jacques, predvojaška poetika, zemljepis, muš in Nada za vedno

Avtor objave: Jože Fošnarič / Dijak do leta: 1963

Prejšnja Naslednja

Čeprav sem maturiral daljnega leta 1963, se nekaterih stvari še vedno spomnim. Zanimivo, da so to v glavnem neumnosti, ki smo jih počeli. Ko smo se prebili do drugega letnika, nam je večini največje probleme delala francoščina. Jezika se je pač treba učiti sproti in znova in še naprej učiti ... Ker so nam po glavi šle bolj neumnosti in lauafanje za žogo, so se težave pri francoščini samo nabirale. Zato je profesor Karba, to je bil starejši gospod, ki je želel na vsak način povečati naše zanimanje za francoščino, prišel na idejo, da bi morda pomagalo petje v francoskem jeziku. Tako je nekega dne na uro francoščine pripeljal sosošolko iz drugega oddelka, ki je prišla s harmoniko. Profesor je želel, da ob spremljavi harmonike vsi skupaj zapojemo Frere Jacques. Dal je intonacijo in ob harmoniki je ves oddelek pel. S sošolcem Durjavo sva sedela v zadnji klopi, in kljub temu da nisva imela pojma o petju in posluhu, sva pela na ves glas in seveda krasno fušala. Profesor je to seveda slišal. Z roko ob ušesu je šel po razredu, da bi slišal, kdo tako zagnano poje. Ko je prišel v najino bližino, sva se nehala dreti in sva samo odpirala usta. Ker se je zadeva nekajkrat ponovila, je profesor obupal in ni nikoli več poskušal s petjem ob spremljavi harmonike povečati našega zanimanja za francoščino. Zanimivo pa je, da smo sčasoma nekako spontano dobili vsaj malo veselja do tega, sicer lepega jezika.

V zadnjih dveh letnikih smo imeli predmet, ki nikakor ni sodil med gimnazijske predmete. To je bila t. i. predvojaška vzgoja. Da ni sodila na gimnazijo, se je kazalo tudi po tem, da nismo imeli stalnega profesorja. Predvojaško je učil vsak, ki je imel petinštirideset minut časa. Med temi nesrečnimi profesorji je bil tudi Peter Knehtl, ki se mu je že na nosu videlo, da mu je ta predmet čisto odveč. Tako kot nam. Da bi zadevo nekoliko popestrila, sva s sošolcem Igorjem Recerjem sklenila, da bova o požrtvovalnem profesorju napisala pesem in jo pred razredom recitirala ob dnevu Jugoslovanske ljudske armade, to je bilo 22. decembra. Vsak je napisal eno kitico in jo pred tablo vzneseno zrecitiral. Bila je tako neumna, da jo še danes znam na pamet, čeprav več ne vem, kdo je napisal katero kitico. Gre pa takole:

Peter Knehtl ima bicikel znamke Partizan,

z njim se vozi čez dol in plan.

Z nogo melje,

ko se pelje,

z roko smer ravna,

če kdo zmoti ga na poti,

hitro zacinglja. Cin, cin.

Ko pa puško v roko vzame,

vse nas strah prevzame.

Kaj če zdaj bo počilo

in srce v hlače skočilo.

A je zastonj prestrašen naš obraz,

Peter Knehtl čuva nas.

Ker se sošolci niso upali smejati, je profesor Knehtl pokazal, da je človek z veliko začetnico. Vstal je izza katedra in glasno zaploskal.

S to nesrečno predvojaško vzgojo so bile samo težave, tako so jo v četrtem letniku učili kar zunanji honorarni sodelavci. Seveda niso imeli pojma, kako se kateri izmed dijakov piše. Ker med poukom ni bilo posebnega zanimanja, kar je predavatelj, čigar priimka se ne spomnim, želel sankcionirati z izpraševanjem. To je bilo, milo rečeno, nenavadno. K tabli je poklical Draga Vezjaka, ki pa je predvojaško šprical. Da bi rešil zadevo, sem pred tablo stopil jaz in odgovarjal kot Vezjak. Nisem imel veliko pojma in predavatelj je v svojo beležnico zapisal, da je Vezjak dobil šus. Tako sem do konca šolskega leta pri predvojaški vzgoji nastopal kot Vezjak, sošolec Drago pa kot Fošnarič. Problem je nastal pred koncem šolskega leta, ko smo fantje streljali z vojaško puško. Ker je bil Drago odličen strelec, saj je bil član strelskega društva, mi je zabičal, naj mu na strelišču ne delam sramote. Da bi nekako rešil problem, sem se s sošolcema, ki sta na strelišču streljala levo in desno ob meni, dogovoril, da bomo vsi trije streljali v mojo tarčo. Ni hudič, da skupaj ne bi zadeli petkrat, saj je vsak imel po pet strelov. Ob preverjanju natančnosti streljanja se je pokazalo, da sošolca levo in desno od mene nista zadela ničesar, v moji tarči pa je bilo kar petnajst zadetkov. Komisiji, ki so jo sestavljali vojaški starešine, je bilo jasno, da smo vsi trije streljali v isto tarčo, zato smo vsi trije streljanje opravili z odliko. Tudi Drago Vezjak.

V 4. Letniku sem na začetku šolskega leta sedel v prvi klopi, skupaj z že omenjenim Recerjem. V prvi klopi so vedno sedeli odličnjaki, najbrž tudi kasneje. Kmalu pa se je zapletlo, in sicer pri zemljepisu. Profesorica, za nas, dijake, je bila Dejzi, se je pritožila razredniku, najboljšemu pedagogu, kar jih poznam, profesorju Koropcu. Ta je naslednjo uro povedal, da dva v prvi klopi motiva zemljepisna predavanja, in zahteval od Igorja in mene, da pozorneje spremljava pouk. Dogovorila sva se, da bova to storila, kot se sliši, in zemljepisna predavanja spremljala z odprtimi ušesi in usti. Ko je profesorica prišla v razred, sva z odprtimi usti spremljala vsako njeno besedo in njeno sprehajanje med šolskimi klopmi. Seveda ni dolgo zdržala, pograbila je dnevnik in zapustila učilnico. Čez nekaj minut je vstopil razrednik Koropec in z nasmehom dejal, da bo zaradi prevelikega zanimanja za zemljepis moral dva učenca iz prve klopi premestiti. Mene je poslal v tretjo klop k sošolki Nadi Golob, vzorni učenki in odličnjakinji, ki sem se ji ob prihodu v klop lepo predstavil. Zardela je kot rak, sošolci pa so se muzali, saj so vedeli, da se z Nado rada vidiva. In posledica razrednikove preselitve je bila, da sva z Nado postala resen par, se po študiju poročila. Skupaj sva preživela 57 let, od tega 48 let kot mož in žena. Letos pa se je žal za vedno poslovila.


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice