Zaključek srednješolskega obdobja je pomembna prelomnica v življenju. Pogosto postane tudi priljubljena vsebina obujanja spominov na srečanju generacij ali snidenj ob obletnicah šole. Maturantje, najstarejša generacija na šoli, se na zaključek pripravljajo vse zadnje leto šolanja. V pomladnih mesecih maturantski ples napove začetek poslavljanja, ki se dejansko zaključi z zadnjim dnem pouka, kar se je vedno bučno proslavilo s programom, ki je vzbujal zanimanje zlasti med dijaki, na drugi strani pa ni pustil ravnodušnega niti profesorskega zbora.
Zaključna prireditev se je največkrat odvijala na stopnišču pred glavnim vhodom v šolo. To je tisto precej obrabljeno stopnišče, po katerem so generacije vsakodnevno prihajale novim šolskim dogodivščinam naproti, včasih pa kar z malo tesnobe, če je bilo na urniku pisanje šolskih nalog, predvsem pri predmetu, ki posameznika ni posebej pritegnil; ali pa iz neštetih vzrokov, ki so poznani samo srednješolcem, ni bilo dovolj časa za resno učenje. Skozi mogočna lesena vhodna vrata, nato mimo razstavišča, ki se je skrivalo za njimi, je vsak smuknil do garderobe, kjer so se pustili čevlji, in potem po hodnikih ali stopnišču odhitel v učilnico.
Na zaključni dan pouka je vodstvo šole poskrbelo, da se je zaradi prireditve zaprl promet na ulici med parkom in šolo, ki je tedaj podobno kot okrog sosednjega gradu in po ostalih ulicah živahno potekal. Ob robu parka nasproti ceste pred šolo so se razporedili stoli za učiteljski zbor, za njimi so del parka zasedli dijaki nižjih letnikov, medtem ko je stopnišče pripadlo maturantom in njihovemu programu. Fontana v osrednjem delu parka je navadno živahno žuborela, medtem ko si je general Maister, s sabljo, pripravljeno za spopad, ob njej našel svoje mesto veliko kasneje. Osrednji del prireditve, ki so ga vsi radovedno pričakovali, so bile razredne kronike, v katerih so bili na duhovit način predstavljeni učitelji, ki so v posameznem razredu poučevali. Koliko zanimivih opažanj, iskric, zabavnih dogodkov, smešnih izjav in ostalih drobnih zgodbic je bilo povedanih, ki so se nabrale skozi vsa leta ter se jih je kdo iz razreda spomnil, in so tako našle svoje mesto v razredni kroniki. Mnogim so se profesorji in dijaki nižjih letnikov iz srca nasmejali. Veliko se jih je trajno vtisnilo v spomin, kot dogodek na nepozabni del življenja v srednji šoli.
Slovo sedanjih generacij predstavlja pretežno zahvaljevanje razrednikom in učiteljem, ki je pospremljeno s šopkom ali rožo v lončku, občasno začinjeno še z igricami ob predaji šolskega ključa enemu izmed razredov naslednje generacije maturantov, medtem ko so opisi zabavnih dogodkov našli svoje mesto predvsem v letnih knjigah. Utrinki so sicer tako trajno ohranjeni v omenjenih knjigah, sami programi ob zaključku pouka pa navadno na ta račun precej osiromašeni.
Po zaključku prireditve so se navadno posamezni razredi še zadnjič skupno odpravili v najbolj priljubljeno gostišče. Sprehod po mestu je spremljalo živahno dogajanje, ki mu je na ta dan zagotovo dalo svoj pečat, kar se je lahko raztegnilo do poznih večernih ur.