16. 6. 2020

Tempus fugit (Čas teče)

Avtor objave: Polona Zgaga / Dijakinja do leta: 1976

Prejšnja Naslednja

Pravzaprav smo na družinskih praznovanjih pogosto razpravljali o naši gimnazijski povezanosti. Številni izmed nas smo bili dijaki Prve gimnazije v Mariboru. Midve s sestro Mojco, najina moža Boris in Bojan, sestrina sinova Luka in Lovro, moja hčerka Ana. Prvo gimnazijo sta obiskovala tudi hčerkin izbranec Jure in nečakova izbranka Slađana. Vedno se je kdo na Prvo vpisoval ali delal maturo … Če smo se ob sladici sladkali še s spomini, je to kar trajalo … Spominjali smo se ravnateljev, razredničark, profesoric in profesorjev, tistih najbolj zahtevnih, najbolj legendarnih, najbolj zabavnih, obnavljali srednješolske dogodivščine, starejši smo se radi postavljali s predmeti in spretnostmi, ki smo jih poslušali in se v njih preizkušali, a jih že dolgo ni več v učnih načrtih …

Prva sem prišla na Prvo jaz. Osnovna šola mi res ni delala težav, a delovnih navad mi tudi ni priučila. Kar sem delala rada, sem delala navdušeno, kar pa ne, pa … Bila sem zelo ponosna gimnazijka. Pod vrbo žalujko sem se na glas učila francoski in angleški jezik. Kokoške, ki so se tam pasle, so me z zanimanjem pogledovale in videti je bilo, da so me razumele, profesorica Planinšek pa ne ravno …

Moj sošolec iz osnovne šole je bil moj sošolec tudi v gimnaziji. Skupaj sva se vozila z avtobusom v šolo in tekmovala v kreativnosti opravičevanja odsotnosti od pouka. Včasih so bili snežni zameti, turistični zastoji na cestah, pa premog so pripeljali prav pred vhod stanovanjske hiše ... Pogosto mi je prinesel kakšno knjigo, učbenik, odnesel kakšen zvezek in na koncu še mojo sestro … 

Moja starša sta nekoliko osivela, jaz pa sem v šolskem letu 1975/1976 maturirala.

Dve leti za menoj se je na Prvo vpisala tudi sestra. Bila je veliko bolj pridna in zanesljiva in profesorji so zadovoljno kimali, ko je pridobivala ocene. Prav krivično je, da se njenih gimnazijskih let starša nista spominjala s tako ostrino kot mojih.

Ob koncu šolskega leta, tik pred počitnicami, so v avli šole bivši dijaki prodajali stare učbenike in zapiske. Malo domišljavi so se mi zdeli, ko so se posmehovali srednješolskim stiskam in, čeprav na pogled nezainteresirano, radovedno pogledovali po gimnazijkah. Eden izmed njih je veliko kasneje postal moj mož.

In potem je bil nekaj časa mir. Študij, poroka, otroci. Doštudirala je tudi sestra, se poročila z mojim sošolcem, dobila otroka in se zaposlila na Prvi.

In zgodovina se je ponovila …

Najprej se je po zlizanem stopnišču do mogočnih vrat povzpela moja Ana, za njo sestrina Luka in zlati maturant Lovro. Ana in Luka sta svoja izbranca poiskala med vrstniki na Prvi. Tudi oni hranijo vse polno spominov in skrivnosti, ki so povezani s srednješolskimi prijatelji, profesorji, labirinti hodnikov in skrivnih kotičkov od podstrehe do kleti mogočne Prve gimnazije.  

Srednješolsko obdobje je naporno, ne le zaradi šolskega dela temveč tudi osebnega zorenja in samospoznavanja, a je najbolj zanimivo, zabavno in polno pustolovščin. No, ni vedno le srečno … Skozi trnje se do zvezd povzpnejo nekateri bolj, drugi manj opraskani.

Naša nova generacija hitro raste in se razvija. Kako bo dalje, ne vem. Luka živi v Ljubljani, Lovro se je preselil, le Anina fanta odraščata v Mariboru. Tudi moj sin živi v tujini, ampak on ni bil Prva.

Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice