18. 11. 2020

Spomini na leta 1953-57

Avtor objave: Jože (Joseph) Straus / Dijak leta: 1957

Prejšnja Naslednja

Za uvod 

Presenetljivo vabilo ravnatelja, profesorja Hermana Pušnika, da naj kot prvi predsednik dijaške skupnosti Prve gimnazije prispevam k zborniku ob jubileju njene 170. obletnice in napišem kaj o zanimivih dogodkih in izkušnjah iz mojih let na Prvi, je sprožilo v meni pravo verižno reakcijo. V trenutku, ko sem s pomočjo arhiviranega protokola ugotovil, da sem bil izvoljen dne 11. 11. 1955 v skupščini, ki je začela ob 11. uri (sedaj prav poseben datum!), torej natančno pred 65 leti, se je rodila ideja, da svoj prispevek ne omejim samo na to, kar sem zanimivega doživel na Prvi, ampak da postavim dogodke in izkušnje s Prve v nekoliko širši kontekst. Končno, Prva je v Mariboru, Maribor je bil takrat v Jugoslaviji in Jugoslavija politično nekje med Vzhodom in Zahodom. In vse to le po slabih desetih letih po koncu druge svetovne vojne, ki je ravno industrijski in pred vojno narodnostno neenostavni Maribor bolj prizadela in ranila kot druga slovenska mesta. Zaradi industrije je bil Maribor pogosto bombardiran in precej porušen. Zaradi zgodovine in nemške in volksdeutscherske manjšine, priključen nemškemu rajhu in kmalu osebno obiskan od Adolfa Hitlerja, s posledico, da so bile izgnane številne slovenske družine, mnogi poslani v koncentracijska taborišča, da so mnogi tiho ali pa tudi bolj očitno menjali stran in hodili po ulicah s trakom na rokavu, ki jih je izkazal kot podpornike nove oblasti, spet drugi pa morali v nemški vermaht, če se niso pridružili partizanom. Nemalo jih je samo upalo, da bodo s sklonjeno glavo in pravočasno rešitvijo v zaklonišče pod Piramido nekako preživeli. Da vse to po koncu vojne in okupacije ni ostalo brez posledic, o katerih se desetletja ni razpravljalo, in Slovenija to kot družba in država le počasi podoživlja, kaže, kako razklana in sprta je bila Slovenija po vojni. Pogled v impozanten zbornik, ki je izšel ob 150. obletnici Prve, je idejo podprl, saj tam nisem našel česa podobnega. Čeprav moja štiri leta na Prvi ne predstavljajo več kot hiter utrip trepalnice v njeni 170-letni zgodovini, je to obdobje le vredno, da ga našim naslednicam in naslednikom na Prvi, še posebej tistim, ki so bili rojeni po osamosvojitvi Slovenije, v vsej njegovi posebnosti na kratko predstavim. 

Naša generacija 

Bili smo prva generacija, ki se je všolala po drugi svetovni vojni. Decembra leta 1945 smo se v takratnem Narodnem domu prvič v življenju razveselili srečanja s sv. Miklavžem in malo trepetali pred črnim luciferjem. Že leto pozneje sta oba doživela metamorfozo in se za generacije spremenila v dedka Mraza, Narodni dom pa za desetletja v Dom Jugoslovanske ljudske armije (JLA). Povojne 'nevihte' mnogim od nas niso prizanesle. Kot krivi za slabo oskrbo prebivalstva z živili in drugim potrebnim so bili aretirani in kot 'saboterji' obsojeni voditelji številnih mariborskih podjetij, med drugimi tudi vodstvo podjetja, v katerem je bil zaposlen moj oče. Njegov direktor je bil obsojen na 12, knjigovodja na 7, računovodja na 6 in on, kot vodja skladišč, na 4 leta zapora. Po dveh letih so bili vsi 'pomiloščeni' zaradi procesualnih napak in zato, ker je pričal proti njim med drugim bivši slovenski 'kapo' iz koncentracijskega taborišča Dachau. Nikoli ne bom pozabil, da me je v času obsodbe očeta poklical v svojo pisarno ravnatelj osnovne šole in me sočutno potolažil z besedami: »Fant, tudi to bo minilo.«

Čeprav še zelo mladi, smo le zaznali, da se je naša velika prijateljica in zaveznica Sovjetska zveza (sam sem videl maršala Fjodora Ivanoviča Tolbuhina, ki je vodil sovjetsko armado pri osvoboditvah med drugim Bolgarije, Avstrije, Madžarske in, skupaj s Titovimi partizani, tudi Jugoslavije, kako je leta 1945 hodil pred sprevodom po mariborskih ulicah – Tolbuhin, ki je umrl že leta 1949, je bil ne samo v Sovjetski zvezi, ampak tudi v Avstriji in zahodnih vojaških krogih visoko cenjen strateg, z dobrimi diplomatskimi sposobnostmi, bil je tudi vodja Sovjetske vojaške misije v Jugoslaviji), potem ko se Tito ni hotel pokoriti Stalinovemu diktatu, spremenila v odkrito nasprotnico Jugoslavije. Zaznali smo tudi, da je to med drugim imelo za posledico, da je Jugoslavija 1953. leta opustila striktno centralno plansko gospodarstvo in 'izumila' ter uvedla originalen sistem delavske samouprave, ki je dolga leta bistveno razlikoval Jugoslavijo od drugih socialističnih držav Vzhodne Evrope. Leta 1955, torej v letu, v katerem sem bil izvoljen za predsednika dijaške skupnosti, je Jugoslavija skupaj z Egiptom in Indonezijo na konferenci v Bandungu ustanovila klub 'neodvisnih držav'. V istem letu je bil v Londonu podpisan memorandum, s katerim se je končala zgodovina Svobodnega tržaškega ozemlja (Free Territory of Trieste), po katerem je Trst pripadel Italiji, Koper pa Jugoslaviji. Kot rojen Tržačan sem bil s tem tudi jaz neposredno prizadet. Naj še omenim, da je vse to potekalo v času tako imenovane hladne vojne, ki pa je bila v korejskem spopadu med Združenimi državami Amerike (ZDA) in Kitajsko, končanem leta 1953, in v indokinskih vojnah, najprej med Francijo in Viet Kongom (končano s porazom Francije leta 1954 pri Dien Bien Phu-ju) in od 1954 naprej med ZDA in Viet Kongom, seveda zelo 'vroča'. ZDA so hotele na ta način zajeziti širjenje komunizma, Jugoslavija pa je ves čas, kot članica kluba neodvisnih, jadrala med Vzhodom in Zahodom in, čeprav bolj pod rdečo zastavo, od tega nemalo politično in ekonomsko pridobila. Spominjam na te okoliščine, ker kažejo, da je bil takratni politični, posebej pa še ekonomski sistem Jugoslavije še v razvoju in še ne tako statično indoktriniran kot v šestdesetih in sedemdesetih letih, kar ni bilo brez vpliva tudi na dogajanja na Prvi.


Naš razred 

Ob prehodu od te bolj makrokozmične retrospektive na anonimen mikrokozmos našega razreda, kot je bil leta 1955 in tako ostal do mature leta 1957, najprej ugotavljam, da smo bili dokaj avtentično ogledalo opisanih mariborskih povojnih razmer. Čeprav se o tem nismo pogosto, ali pa sploh ne, pogovarjali, smo vedeli, da so se naši starši razlikovali ne samo glede na poklice in izobrazbo, bili so zdravniki, obrtniki, arhitekti, gradbeniki, učitelji, trgovci, uradniki, bančni direktorji, pa tudi upravitelji najbolj priljubljene mariborske pohorske koče, ampak tudi glede na svojo 'zgodovino'. Vedel sem, da je enemu sošolcu 'umrl' oče, ki je bil pred vojno premožen slovenski mariborski meščan, v koncentracijskem taborišču Dachau, drugemu padel v partizanih, da so se starši nekaterih vrnili iz izgnanstva v Srbiji, da so starši enega, ko so se vrnili v Maribor, kjer so imeli malo podjetje, takoj po vrnitvi za vedno brez sledu izginili, tako da je z bratom odraščal pri še vedno skoraj samo nemško govoreči teti, ki je imela več sreče, ker je bila poročena s slovenskim pravnikom, in da je družina enega sošolca preživela le zato, ker je oče, ki je kot zdravnik med vojno imel pomembno funkcijo v zdravstvu, ponoči zdravil ranjene ali obolele partizane na Kozjanskem. Da taka družinska 'pestrost' ni ostala brez vpliva na vsakega od nas, tudi glede na njeno/njegovo individualno politično 'orientacijo', bi epigenetika gotovo potrdila, a v vsakodnevnem dogajanju razreda to ni bilo zaznavno. Morda le dva, tri sošolke/sošolci so bili 'zavedno' in zaznavno politično aktivni, kar pa ni vplivalo na dobro vzdušje v razredu in na solidarne medsebojne odnose.

Učne dosežke razreda bi tudi danes ocenil kot nekoliko nadpovprečne. To je veljalo tudi za naše 'športne vrline', saj smo imeli v svojih vrstah skoraj vrhunske predstavnike orodne telovadbe, rokometa, vaterpola in tenisa. Veliko nas je dobro smučalo, zmogli pa smo tudi košarkarsko moštvo, in za silo tudi enajsterico, ki se je v zadovoljstvo naše za nogomet navdušene razredničarke pogumno in presenetljivo uspešno borila proti premoči mnogo boljših moštev kake paralelke. Seveda, kljub temu da se nam ni bilo treba športno skrivati, naš razred ni premogel takih športnih zvezd, kot jih je nekoliko pred nami in tudi istočasno premogla Prva. Naj omenim samo državna jugoslovanska (!) mladinska teniška prvaka Loro Vinterhalter in Antona Lovreca, ali Cirilo Majer (skoki v vodo) in plavalca Janeza Kocmurja, da ne govorim o nacionalnih in mednarodnih košarkarskih velikanih kot Marjanu Kandusu in predvsem legendarnem Ivu Daneuu, ki ni zmagal samo vsega, kar se je lahko zmagalo v državi in Evropi, temveč na svetu! Da ne bo pomote, omenil sem samo vrh tega, kar je Prva v različnih športnih disciplinah takrat v Mariboru, Sloveniji in tudi v Jugoslaviji predstavljala.

Tudi na kulturnem področju naš razred ni bil ravno 'nerazvit'. Med sošolci smo imeli odličnega pianista, odličnega violinista, ki je ob uspešnem študiju prava igral v ljubljanski filharmoniji, naš vrhunski telovadec na orodju je razen klavirja virtuozno obvladal tudi pozavno in saksofon, naša literata sta že objavljala krajše zgodbe v literarnih listih, vse pa je daleč presegla sošolka, ki je v svoji poznejši karieri kot karakterna dramska igralka za številne vloge v gledališčih, filmih in na televiziji požela vrsto visokih priznanj, med njimi tudi Borštnikov prstan.

Da smo uspešno maturirali in pozneje dosegli to, kar smo, se imamo zahvaliti tudi našim takratnim profesoricam in profesorjem, ki naj, z dvema izjemama, tako kot so to sošolke in sošolci, ostanejo anonimni. Izjemi sta dolgoletni ravnatelj Prve, prof. Ivan Rudolf, in naša razredničarka, vse do dočakanih 100 let nogometna navdušenka, prof. Marjana Česnik. Razen zanemarljivih izjem so bili vsi šolani pred drugo svetovno vojno in tudi že v takrat prevladujočih okoliščinah zbirali poklicne izkušnje. Bili so kompetentni, zelo angažirani in v glavnem primerno strogi. Vsak je tudi imel lastno zgodovino in tudi vsak svoj, včasih zaznaven, socialni in politični 'odtis'. Nemalo med njimi, tako sem in še domnevam, verjetno manj ali bolj molče kritičnega do prevladujočega sistema. A tudi tisti, kot prof. Česnikova, ki je vse do visoke starosti, to vem iz zanimive korespondence, ki sem jo imel z njo skoraj do njene smrti, trdno verjela v prednost socializma v primerjavi s kapitalizmom, in te prednosti tudi vedno poudarjala, nas niso aktivno poskušali indoktrinirati. To bi trdil tudi za vedno mirnega, nikoli glasnega ravnatelja prof. Rudolfa, s katerim sem, po izvolitvi za predsednika dijaške skupnosti, imel zelo dober odnos.

Predsednik dijaške skupnosti

Ko je 11. 11. 1955 ob 11. uri začela skupščina za ustanovitev prve dijaške skupnosti na Prvi, se mi še sanjalo ni, da jo bom zapustil kot njen prvi predsednik. Ko so po uvodnih besedah prof. Milice Drolc, ki je vodila skupščino in nam opisala vlogo dijaške skupnosti, vključno tiste njene/njenega predsednice(ka), začeli deliti volilne listke, je moj sosed in sošolec že od prvega razreda osnovne šole, poznejši arhitekt in pravi mednarodni šampion bridža, nemudoma strateško začel, vrsto za vrsto, skupščina je bila v takratnem kinu Udarnik, navijati za mojo izvolitev. Na moje in verjetno tudi na prof. Drolčeve veliko presenečenje in ne ravno izrazito zadovoljstvo sem bil izvoljen prav jaz. Bil sem, in sem še, italijanski državljan, kot stranska posledica kazenskega postopka proti mojemu očetu je bilo ugotovljeno, da nismo postali jugoslovanski državljani, in nisem bil niti član mladinske organizacije, torej gotovo nisem poosebljal ideala za takšno funkcijo. Prof. Drolčeva morda prisotnega razočaranja ni pokazala, ampak mi je prijazno čestitala ob izvolitvi in želela uspeha pri bodočem delu. Potem ko sem se za izkazano zaupanje in čast vljudno zahvalil, je bil ta 'zgodovinski' dogodek, ki ima še 65 let pozneje 'posledice', končan.

Kot predsednik dijaške skupnosti sem postal član šolskega odbora. Ravnatelj prof. Rudolf in drugi člani so me prijazno sprejeli in mi dali tudi priložnost, da sem lahko poročal o dijaških problemih, tudi takih o vprašljivem ravnanju nekaterih profesorjev v razredih in pri ocenjevanju. Naj samo omenim, da je eden od profesorjev, ki je popoldne poučeval na glasbeni šoli, občasno 'štedil' svoj glas in ni akustično postavljal vprašanj, ampak s palico na zemljevidu kazal, o kateri državi naj vprašani poroča. Zgodilo se je, da je ta usoda doletela sošolca, ki je imel profesorju podobne lastnosti – mimogrede omenjeno, v drugem razredu gimnazije je odločno odklonil, da kot šolsko nalogo iz slovenščine piše maršalu Titu, in oddal prazni list, kljub grožnji, da bo dobil enko (in to leta 1950!), – in je pred zemljevidom trdoglavo molčal ter kazal, da ničesar ne sliši. Za 'nagrado' je dobil 'cvek'. Posledica moje 'intervencije' je bila, da se je profesor opravičil in oceno odstranil. Edini res posebne omembe vreden pa je naslednji dogodek: Prvo je takrat obiskoval sin sekretarja komunistične partije v Mariboru, torej prvega moža Maribora. Bil je precej 'poseben' konfrontativen značaj, kar je tudi v svoji poznejši karieri vedno znova dokazal. Konkretno se je vrsta profesoric in profesorjev pritoževala nad njegovim več kot neprimernim vedenjem med poukom. Zato je že dobil opomin, pa tudi ukor, ne da bi to karkoli spremenilo njegove navade. Ravnatelj, šolski odbor, končno pa tudi jaz, smo morali odločati o tem, ali naj se izključi s Prve. Ne ravno enostavna odločitev, vendar je bila sprejeta tudi z mojim glasom, saj druge možnosti res ni bilo. Izključeni je našel 'zatočišče' na celjski gimnaziji in pozneje uspešno končal Pravno fakulteto, a kot rečeno, ostal zvest svojim posebnostim. Kljub temu da je vedel, kako sem glasoval, sva ostala v dobrih odnosih leta pozneje. Tudi njegov oče, torej mariborska 'siva', bolje 'rdeča' eminenca, ni, vsaj jaz nisem nikoli ničesar o tem slišal, 'interveniral', verjetno, ker je sina bolje poznal kot mi … 

Kot dijaška skupnost smo bili aktivni predvsem na kulturnem področju. Na takratni Prvi je delovalo umetniško društvo dr. Franjo Crnek, ki je v režiji Petra Maleca v mariborskem gledališču predstavilo Verige Frana Saleškega Finžgarja. Dijakinje in dijaki so tudi redno obiskovali dramske krožke, ki so jih vodili člani mariborske Drame Žižek, Godina in Bedenkova. Redno smo organizirali ne samo plesne večere v dvorani takratne klasične, z res prepričljivo ad hoc jazz band, ampak tudi literarne večere s klasično glasbo. Med drugimi so predstavljali svoje literarne dosežke Marijan Kramberger, Branko Šomen, Branko Senica in Borut Stražar, kot pevki pa sta nastopali mezzosopranistka Vera Klemenšek in Breda Janko, ki ju je na klavirju spremljal dirigent Heribert Svetel. Sodelovali so tudi sošolci in sošolke iz razreda, ki pa naj, kot vsi doslej, ostanejo anonimni. Ker moj glasbeni talent ni zadoščal niti za petje v šolskem zboru, sem k vsemu temu prispeval predvsem po organizacijski plati, v glavnem za kulisami, zaznaven pa sem bil, ker sem otvarjal večere in napovedoval nastopajoče. Pri tem se mi je, za tiste čase, torej leta 1957, pripetilo nekaj skoraj nezaslišanega: ko sem hotel napovedati, da bo pela Vera Klemenšek in jo bo na klavirju spremljal dirigent Heribert Svetel, sem pogledal na častitljivega, že malo v letih in v frak oblečenega dirigenta, in nenadoma nisem spravil preko ust, da bo pela tovarišica Klemenšek in jo bo spremljal tovariš Svetel, ampak sem na presenečenje navzočih napovedal gospodično Klemenšek, mezzosopran, in gospoda Heriberta Svetela pri klavirju. Po predstavi so me nekateri malo postrani gledali, spomnim pa se še dobro, da so mi nekateri, malo manj demonstrativno, čestitali, da sem bil pogumen in se končno vedel okoliščinam primerno. Ja, tempora mutantur!

Maturo smo proslavili z govori in petjem pred portalom Prve (z mikrofonom in zvočnikom). Temu pa je sledil menda prvi maturantski sprevod po mariborskih ulicah. Na čelu z dvema resničnima, a takrat še ne tako pojmovanima avtomobilskima veteranoma, enim kabrioletom znamke DKW in enim Puch-Steyerjem, imenovanim 'žaba', pred katerima je hodil naš kakih 190 cm visoki vaterpolist s cilindrom. Vse je potekalo mirno in dobro organizirano tudi v zadovoljstvo policije.


Naš Maribor – naše Mariborčanke in Mariborčani

V retrospektivi se zdi Maribor iz let 1953–1957 v tem, kar nam je nudil v takrat objektivno res zelo omejenih možnostih na področju športa in kulture, ne samo nerealen, ampak precej pozabljen in tudi glede na to, kar je zapustil poznejšim generacijam, res neprimerno cenjen. Da Vas spomnim: Maribor je sicer bil in je mesto olimpijskih in svetovnih prvakov Leona Štuklja in Jožeta Primožiča, za katere smo seveda vedeli, in se danes morda celo več ve kot takrat, povsem pozabljeno pa je, kaj je Maribor športno predstavljal takrat ne samo v Sloveniji, temveč v Jugoslaviji, in še manj, kdo je stal za takratnimi uspehi. Podobno velja za takratni kulturni Maribor, za opero, balet in dramo ter številne koncerte svetovno znanih glasbenikov, ki so gostovali v Unionski in v Kazinski dvorani. Pozabljeno je tudi, kako je prišlo do gradnje Pohorske vzpenjače in kdo se je uspešno boril za projekte, ki so vtisnili Mariboru trajni pečat.

Čutim ne samo potrebo, ampak kot eden od tistih, ki je od takratnega Maribora trajno pridobil, tudi dolžnost, da naše naslednice in naslednike na Prvi, pa tudi današnji Maribor spomnim na imena, kot so Breda in Tedi Voglar, Evgen Bergant, Lea Zamanja in arhitekti brati Černigoj ter vrsta drugih, ki so v 'provincialnem' Mariboru naprej več ali manj 'udarniško' zgradili teniška igrišča, pozneje pa vsako leto organizirali mednarodna teniška prvenstva Jugoslavije (!), z vso jugoslovansko in tudi evropsko teniško elito, pa tudi imenitnimi predstavniki iz ZDA in Avstralije, in v Ljudski vrt pripeljali tudi legendarne francoske teniške mušketirje Jeana Borotrája, Henrija Cocheta in Renéja Lacosta, in na ta način navdušili mladinke in mladince, ki so že takrat osvajali jugoslovanska prvenstva, ter postavili temelje za poznejšo ponosno teniško zgodovino Maribora, ki jo je do sedaj 'kronala' Mima Jaušovec; Danilo Požar in njegova generacija, ki so pripeljali Branikove odbojkarje in odbojkarice do naslovov državnih prvakov in prvakinj (Branikovi odbojkarji so se v Ljudskem vrtu merili z reprezentanco ZDA!); Boško Marinič, Alfonz Ledinek in Miro Vodeb, ki so bili zaslužni za velike uspehe mariborskih košarkarjev in košarkaric; Oti Košak in Mirko Fajdiga in drugi, pod katerih okriljem so plavalci in plavalke Branika postavljali jugoslovanske rekorde in zastopali državne barve; Radovan Šepec in drugi, ki so rokometaše in rokometašice Branika popeljali v slovenski vrh; in ne nazadnje Ivo Vajgl, Franci Čop, Marjan Kožuh in Dušan Senčar, ki niso samo za leta zaznamovali mariborsko smučanje, ampak bili, kot Vajgl, Čop in Kožuh, pobudniki in realizatorji Pohorske vzpenjače in pohorskega športnega centra, Dušan Senčar pa oče Zlate lisice. Gotovo ne pretiravam, tudi sedaj vsestransko občudovani in že legendarni Tone Vogrinec, ki je popeljal slovensko alpsko smučanje na svetovno raven, je 'otrok' tiste generacije! Značilno za vse je bilo, da so bili predvojna generacija, ki se je delno že takrat dobro poklicno uveljavila, ki je bila lojalna 'lokalpatriotska', četudi je nekatere od njih novi sistem 'osvobodil' kapitalističnih skrbi, s tem da je podržavil njihove trgovine in podjetja, ni pa jih deformiral. Z nepopisno energijo, iniciativnostjo in iznajdljivostjo so organizirali finančna sredstva, prostovoljno delo in s pomočjo starih in novih zvez povezovali Maribor ne samo s preostalo Jugoslavijo, ampak tudi z Evropo in svetom. Na ta način so širili tudi naš horizont. 

Ob takem slavospevu takratnemu športnemu Mariboru ne smem zanemariti mariborske kulture in mariborskih kulturnikov. Ferdinand (Ferdo) Filipič, takratni vodja koncertne poslovalnice Maribor, občasno pa tudi direktor opere, Ciril Cvetko, dirigent in direktor opere, in Jaro Dolar, direktor Drame, so z občudovanja vrednim elanom in poznavanjem svojih področij leta skrbeli za to, da so v Mariboru gostovali (med drugim) violinisti Zlatko Balokovic, David Oistrah in npr. največji angleški komponist 20. stoletja Benjamin Britten, ki je v Kazinski dvorani na klavirju spremljal svojega partnerja, liričnega tenorja Petra Pearca, ali da je pod taktirko dirigenta Karla Ančerla igral veliki orkester češke filharmonije. V operi, ki je imela širok klasični, pa tudi sodobni repertoar s kvalitetnim stalnim ansamblom, z nepozabnimi Jernejem Plahuto, Mirom Gregorinom in drugimi, so gostovali mednarodno visoko cenjeni dirigent Jakov Cipci in vokalni solisti Josip Gostič, Anton Dermota, Rudolf Francl, Ladko Korošec, Valerija Leybal, Ondina Ota Klasinc in drugi. In Drama nam je nudila možnost, da se seznanimo z velikani od Williama Shakespeara do Alberta Camusa in Bertolda Brechta, in to v vedno izredno kvalitetnih izvedbah.

Sklep

Naj končam: videl sem mnogo sveta, a si upam trditi, da nisem videl in spoznal, verjetno pa ga tudi res ni, mesta s slabimi 100.000 prebivalci, ki bi premoglo kaj takega, kot je Maribor v takratnem, in to vse drugo kot enostavnem obdobju. Dolžnost naše generacije je ne samo da se na to hvaležno spomni, ampak da tudi današnjo generacijo popelje nazaj, ji pokaže, kaj vse se da narediti in doseči, tudi brez sredstev Evropske unije, če prevladujeta sloga in racionalnost ter se energija in sposobnosti pravilno usmerjajo. Takšna zgodovina ni samo v ponos, ampak tudi obvezuje!


Priložene fotografije:

posnete 1957. Gre za začetek slavnosti pred pragom Prve, za sestavljanje sprevoda maturantk in maturantov nasega letnika na vogalu z ulico Kneza Koclja (hiš v ozadju ze dolgo ni, saj so bila porusene za gradnjo mosta) in iz literarnaga vecera v Kazinski.


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb.

Seznam objavljenih zgodb