SPOMINI NA GIMNAZIJO

V Drugo državno realno gimnazijo Maribor sem hodila od leta 1935 do pričetka druge svetovne vojne, aprila 1941. Šolo sem končala po vojni 1946. leta. Na leta in šolanje pred vojno imam lepe spomine, avtentične tudi zaradi tega, ker je bombardiranje in uničenje naše hiše čudežno preživel dnevnik, ki sem ga kot štirinajstletna deklica, gimnazijka, pisala od aprila 1940 do aprila 1941. 

Šolanje na gimnaziji sem začela zelo mlada, eno leto pred svojo generacijo. Po opravljenem sprejemnem izpitu sem se na gimnazijo vpisala po končanem 3. razredu osnovne šole in sicer zato, ker je oče hotel, da sva s starejšo sestro skupaj pri pouku. Imela sem devet let, bila sem najmanjša in najmlajša v razredu. Znašla sem se med večjimi dekleti, nekatere so bile skoraj že gospodične. Prvi dnevi v šoli so mi bili grozljivi, vse je bilo tako odraslo in resno! Profesorji so bili oblečeni v črno, vikali so nas (tudi mene, otroka!) in strogo vzgajali. Spomnim se, da me je en profesor, ki je na vrhu stopnišča nadziral vstop v šolo in sem ga v teku le mimogrede pozdravila, zaustavil in spet poslal dol, na začetek stopnic. »Počasi gor in pravilno pozdravit!« je rekel. Napake nisem ponovila.

V razredu je bilo nekaj deklet z dežele, ki so se v šolo vozile z avtobusom. Veliko viničarjev in delavcev je takrat dalo svoje hčere v realno gimnazijo, da bi prišle do boljšega kruha in življenja. S sabo so si nosile južino in dnevno potovale od doma do šole in nazaj. Za fante z dežele, ki so se šolali v Mariboru, je bilo nekoliko lažje. Mnoge meščanske družine so jih brezplačno vzele k sebi na prenočišče in/ali hrano, pa tudi za gostilne se je spodobilo, da so imele na 'abonmaju' dijaka. Tudi moji starši so sprejeli fanta z dežele, ki je pri nas jedel in spal skupaj z bratom, njegova mama pa je moji mami ob nedeljah, ko je odhajal domov, poslala par jajc ali kuro. 

Z leti sem si pridobila sloves dobre in pridne učenke in moja samozavest je zrasla. Z ošabnostjo in vsevednostjo mladosti sem v dnevniku kar malce grobo in ironično opisala svoje profesorje šolskega leta 1940/1941. O, kako sem to obžalovala že par mesecev kasneje, ko sem izgubila pravico do šolanja in morala na obvezno delo! Gimnazijo, moje profesorje in pouk sem naslednja štiri leta pomnila kot najlepše in najboljše obdobje življenja.  

IZ DNEVNIKA

16. 1. 1941

»Profaksi:

Prof. Zgonik, razrednik: mongolska glava z brčicami, očali in mišjimi očesci; moderno telo v modernih hlačah, suknjič zapeti na en gumb. Vidiš ga z najdražjo prijateljico, ki je vedno zapičena v meso pod ušesom. To je palica. Zgodovina in zemljepis.

O. Zorko, matematika: je pošast z nosom, špičastim kot sulica. Na popolnoma suhem obrazu popolnoma debela očala. Maska; odložil jo je le enkrat, ko je manjkalo pet minut do zvonjenja. Takrat se je zarežal (ni pa se posrečilo), ko je pozabil na x y √2 itd. Pripomnim, da sem imela matematiko cvek, sicer je šlo. Kmalu se bom imenovala Pitagora II. (Opomba: Ob učenju za boljšo oceno sem vzljubila matematiko; še kot študentka medicine sem za razvedrilo in sprostitev reševala naloge iz trigonometrije…) 

Bombek Ivan: tisti, ki hoče urediti in prinesti v realno gimnazijo 'novi red', češ da je edini profesor, ki se za to briga. Čudno pa je, da uvajajo Japonska, Nemčija in Italija novi svetovni red z bombami, Bombek pa z ukori. (Opomba: Bil pa je prijazen in priljubljen. Glasno sem jokala na cesti, ko sem ga po enem bombardiranju videla, kako z obupano zagnanostjo koplje po ruševinah šole in iz njih vlači šolske zvezke in knjige).  

Ravnikar ali Kubus: naredil je tudi kipec, na katerega pa je nadobuden dijak napisal 'nadangel Kubus'. V omari za risanje so stare lanterne, počeni piskri, steklenice, košare, vaze brez dna, pletenke, poleg tega še fazan, čuk, sova. Še en zlat fazan. Pav. Glave, izdelki s pošastnimi obrazi izdajajo avtorja.

Engelmanca ali Skokica: uči telovadbo; frizura ni bujna, kot ne njen vreščeči glas, ki ti gre lahko na živce. Tistih pet las si z metrsko špango pripne tik ob licu.

Stražar, ubogi državni uradnik: pri predavanjih nas seznanja z idilo, balado, satiro, med tem ko se sprehaja sem in tja. Že štirinajst dni nosi črn frak (najbrž še od poroke), na katerem se jasno odražajo svetli madeži. Suknja mu preko grbe ohlapno pada do trebuha, ki ga pa niti nima.

Oniča imamo za prirodopis in higieno. Pripomnim samo to, da je Nosorog, ker ima nos zelo kvišku, lase pa do tilnika.

Sajetka, francoščina: imamo jo šele eno leto.

Ostrouška ali Ostro Uška ali Spalna srajca: nima okusa za frizuro in obleko, ampak le za nemščino (drugje uči tudi latinščino). Take obleke ima, da je kar hec.« 

Vojna se je bližala. V razredu je bilo vse manj dijakinj. Prvi so, postopoma že od leta 1938, Maribor zapuščali Nemci z družinami in odhajali v Avstrijo ali nazaj v Nemčijo. Tudi moja takratna najboljša prijateljica Wilhelmina Boem mi je nekega dne prišepnila: »Odhajam v drugo šolo, daleč. Ne bo me več nazaj.« V dnevnik sem 31. 3. 1941 zapisala: »Napetost je danes velika. Italijani in Nemci so se izselili, ker niso bili varni zaradi napada na njih in njihova posestva … Mislim, da je to sijajen izgovor, da lahko sedaj nas mirno bombardirajo.«  

Zadnje tedne pred vojno so v šolo nehala prihajati tudi dekleta, ki so se vozila iz okolice Maribora. V razredu nas je, od 40 iz preteklega šolskega leta, ostala le polovica. 

Tudi nekateri Židi so se pravočasno izognili okupaciji. Vem, da so jim pri tem pomagali tudi profesorji realne gimnazije. Enkrat me je namreč en profesor odpeljal v profesorsko zbornico ter me v skupini še dveh ali treh profesorjev, ki so me zaskrbljeno opazovali, vprašal, če mi lahko nekaj zaupajo. Dati sem morala besedo, da nikomur v življenju o temu ne bom nič povedala. »Razen mami,« sem rekla in soglašali so. In res sem do pred kratkim obljubo držala. (Bila sem pri skavtih in obljuba je bila sveta!) Vsi skupaj smo odšli k direktorju v pisarno in on mi je izročil večjo pisarniško mapo s trdo vsebino, ki naj bi jo odnesla na določen naslov v Melje. Naslednji dan sem, kot je bilo naročeno, v nedeljski oblekici predala kuverto. Mama mi je pozneje povedala, da so bili prejemniki kuverte ugledni mariborski Židi, tovarnarji. Od sošolk pa sem zvedela, da so neke noči vsi izginili. Tovarna je ostala zaprta, hiša prazna, nihče ni vedel, kaj je z njimi. Upam, da so se rešili!  

Zadnji dan šole je bil ponedeljek, 31. marec 1941. V četrtek, 27. marca, je bila v Mariboru protestna povorka, v Beogradu pa demonstracije, ki so trajale še nekaj dni. V dnevnik sem zapisala: »Baje smo v vojnem stanju. Sedaj je zadnja ura. Imamo Oniča za prirodopis. Ina, Ksenija in Inge stoje na katedru in ‘kinčajo’ sliko našega kralja, ki je danes nastopil vlado, pakt ne velja!!! Živijo Jugoslavija. Onič lepo gleda Inge, ki se steguje pred mano. Sijajno smrečje in rdeči nageljni s sliko Petra II.« Zadnje ure pouka so me izpolnile z nacionalnim ponosom …

Dnevi do prihoda Nemcev v Maribor, 8. aprila 1941, so bili polni negotovosti. Očeta so takoj odpustili iz službe, nismo vedeli ali bo mobiliziran ali pa bomo deportirani. Sestra in jaz sva se vrnili v šolo, misleč, da bomo razred pač končali v Deutschlandu. V dnevnik sem 14. aprila napisala: »In ko pomislim na našo domovino, ki je več nimam, se vprašam kot Goethe: Ali nam more tujina postati domovina?« 

V šoli so nas pričakali neznani ljudje, ki pa so sicer govorili slovensko ter nam povedali, da pouka zaenkat ne bo. Dobili smo spričevala za končano leto, jaz za 6. razred gimnazije ter navodila za nadaljnje učenje in delo. 

Vendar so nekateri učenci lahko nadaljevali šolanje na gimnaziji. Načeloma je bilo slovenskim otrokom dovoljeno obiskovati šole le do štirinajstega leta, vendar ne gimnazije (izjema so bili otroci volksdeutscherjev). Mlajšega brata so iz klasične gimnazije napotili v uk za strojniškega vajenca v rudnik Eisenerz v Avstrijo. Najmlajša, takrat desetletna sestrica, je nadaljevala šolanje v internatu v Radgoni, ker je, belopolta in plavooka, dajala vtis, da jo je še mogoče germanizirati. 

Danes menim, da so spričevala in navodila za nadaljnje šolanje ali delo verjetno pripravili še v času Jugoslavije, saj je šlo za obsežne in natančne napotitve: kdo bo končal in dobil spričevalo, kdo ne bo smel v šolo, kdo bo moral v drugo šolo. Eni so lahko nadaljevali in normalno končali šolanje. Ne vem, čigave informacije in opredelitve so določile našo usodo …

Prva zadolžitev je bila, da smo se vsak popoldan hodili učit nemščine v meščansko šolo, kljub temu da smo že bili relativno veliki in nemščino več ali manj obvladali. Tam sem ugotovila, da nas je profesorica Spalna srajca odlično naučila, saj je bilo moje znanje slovnično brezhibno in besedno bogato.

Potem sem morala v službo. Najprej na zemljiški urad, skupaj s številnimi dijaki, ki niso več smeli v šolo, ker so bili starejši od štirinajst let. Službo sem nadaljevala v predilnici Mariborske tekstilne tovarne, nato pa v novozgrajeni tovarni Flugfahrwerke, nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem, kjer sem dočakala konec vojne. 

Takoj po vojni, že leta 1945, so v Mariboru ustanovili tečajno gimnazijo partizanov in aktivistov, v katero sem se lahko vpisala, kljub temu da nisem bila ne partizanka niti ne aktivistka. Samo peščica starih sošolk in sošolcev se nas je ponovno zbrala; mnogi fantje so padli, mnogi starši, ki bi lahko omogočali ponovno šolanje, so pomrli, mnoga dekleta so morala nadaljevati z delom in pomagati družinam. Pouk smo imeli v nekdanji klasični gimnaziji. Število in vsebine predmetov se od predvojnih časov niso spremenile, samo število šolskih ur v posameznem letniku je bilo manjše, tako da smo v enem letu naredili dva razreda. Namesto mature sem opravila tečajni izpit in se leta 1946 vpisala na Medicinsko fakulteto Univerze v Beogradu.

Hvaležna sem realni gimnaziji, ki mi je dala široko splošno izobrazbo, razvila ljubezen do književnosti in znanosti, vgradila socialni čut in moralne vrednote, ki se jih nikoli nisem sramovala.