Najina Prva

PRVA

Kdaj sva se z Mihaelo, dvojčico, odločili, da je edina možna izbira po osnovni šoli Prva, takratna Srednja družboslovna šola? Je bila to odločitev najine starejše sestre Nevenke, ki je prag Prve prestopila dve leti prej? Izbira je bila za nas tri vedno samo Prva. Dileme ni bilo, še zlasti ne po informativnih dnevih, ko smo prvič stopile v mogočno stavbo.

Stavba Prve je očarala s šarmom svoje zgodovine. Z znamenitim stopniščem in avlo, z zavitimi hodniki, prepletenimi s šepeti gimnazijcev, in šolskimi prigodami, z Malim odrom, ki smo ga takrat na informativnem dnevu mimobežno ošvrknile, kjer so se redno prirejale gledališke predstave in kjer nas je glasbeno vzgojo poučevala profesorica Mracsek. Vse to je obetalo nepozabno štiriletno dogodivščino. 

V stari telovadnici nas je pričakal ravnatelj Rudi Moge. Naš bodoči ravnatelj, tisti, ki je bil, kot se spominjam, vedno dostopen za najbolj neverjetne ideje in podvige dijakov. Stal je na leseni klopi pred gnečo zardelih zvedavih osmošolcev, ki se bodo vpisali na Prvo. Ne spominjam se več, kaj vse je govoril, a prizor našega ravnatelja, ki razlaga o šoli na leseni klopi pod visokimi oboki, se mi je za vedno vtisnil v spomin. Odločitev je bila zame jasna, vpisni list za Prvo sem oddala brez oklevanja. 

Prišel je prvi šolski dan na Prvi. Nepozaben dan. Ne zgolj zaradi prelomnega trenutka v življenju slehernika, prestopa iz enega življenjskega obdobja v drugega, ko postaneš dijak in stopiš na pot odraslosti. Ni šlo samo za to prelomnico. Prvi uvodni trenutki ob stopnišču Prve so bili za skupino otrok, ki smo tvorili naš razred, v znamenju posebnih energij in združevalne kemije. Čez cesto se je svetlikalo obzidje mariborskega gradu, nad nami se je dvigala mogočna klasicistična stavba naše Prve, ko smo se nehote skupaj postavili otroci iz različnih osnovnih šol, ki se med seboj nismo poznali. Zvleklo nas je skupaj na ta prvi zmenek na slepo, ki je vzdržal naslednja štiri leta in za vse življenje. S tremo, s strahovi pred učitelji, s pričakovanji pred neznanim. Skupaj smo stopili bodoči sošolci iz b-razreda, še preden so nas začeli po imenih klicati s seznama. Prvi trenutek smo se sami izbrali, da bomo skupaj. Krog prijateljstva se je sklenil sam od sebe.

Naša razredničarka je bila Karmen Babič, takrat mlada profesorica slovenščine, z obilico potrpljenja z razredom, ki ga je vodila. Bilo nas je 29. Punce smo imele kar 11 sošolcev. Kot je pred mano v svojem zapisu že omenila moja sošolka Suzy Lončarič (danes Kraljič), je to našemu razredu res dalo posebno notranjo dinamiko in energijo, s posebnimi elementi presenečenj za profesorje; od smrdljivih bombic do znamenitih plakatov in celo lutke s prižgano cigareto. Karmen nas je vedno in v vsem branila. In mimogrede, dobili smo verjetno najlepšo učilnico na Prvi. Tisto sveže prepleskano in poslikano z ogromno fresko, ki jo je v spomin šoli pred odhodom naslikal dijak Dominik Šolar. Ne vem, kaj je s fresko danes, je ohranjena ali prebeljena. Po odhodu z gimnazije se nikoli več nisem uspela sprehoditi po šoli, prisluhniti odmevu hodnikov, stopiti v naš slavistični razred, v to naše štiriletno zatočišče. Vem, da smo pod fresko sedeli v obliki dvovrstnega polkroga in tudi to nam je dajalo občutek enakopravnosti. 

Neke vrste neformalni drugi razrednik je ob naši Karmen kmalu postal Dragan Bosnić, profesor biologije. Pravzaprav smo si ga sami prisvojili po zaporedju šolskih in izvenšolskih dogodkov. Prvi tak je bil naravoslovni dan, ko smo pod Pohorjem nabirali gobe. Pobrali smo vse, kar smo od gob našli. Sošolec Goran Gumze pa se je odločil, da bo gobe tudi pokusil. Tako je odgriznil tudi del zelene mušnice, saj se je hotel prepričati, če ima res okus po orehih, kot je pisalo v priročniku. Že grižljaj ga je popoldne spravil v bolnišnico zaradi zastrupitve. Seveda na šoli o tem niso bili obveščeni do naslednjega dne, ko je naš Tine Murn s svojim značilnim humorjem začel spraševati prof. Bosnića: »Spoštovani profesor, kaj pravite, ali naj začnemo zbirati za venec ali še ne?« Profesorja je zvilo, ko je izvedel, da je eden od dijakov na spiranju želodca. A Goran je imel že takrat železen prebavni trakt in je eksperiment z mušnico brez večjih težav preživel. Kmalu smo organizirali vikend razredne piknike pri sošolki Martini Prevolšek. Ker je ulico naprej stanoval Dragan Bosnić, smo mu šli pozvonit na vrata in ga zvlekli na zabavo. Tako smo si ga prilastili za vsa leta naprej. Še na maturantski izlet v Barcelono je moral z nami kot angel varuh in to tudi v diskoteke. Po takih nočeh je naslednji dan avtobus prazen vozil od ene do druge znamenitosti.

Bili smo 'italijanski' razred. Italijanščino nas je poučevala res dobra pedagoginja, profesorica Jelena Planinšec. Na splošno je veljala med našimi dijaškimi predhodniki za velik strah in trepet. Toda kmalu smo spoznali, da ni nikakršen strah, ampak da je samo zelo dosledna, da je treba redno delati naloge in se, če se le da, tudi redno učiti, da od italijanščine kaj odneseš. Iz letnika v letnik so ure italijanščine postajale zabavnejše. Naše znanje se je poglabljalo. Kmalu smo razmišljali, da bomo organizirali vsaj izlet do Trsta in potem šli sami še naprej po Italiji. O tem smo tuhtali na prvem kapučinu za vogalom naše Prve. Naša fantovska enajsterica, v kateri sta bila dva sošolca, Pero Binkovski in Bojan Horvat, tudi zares nogometaša, je kaj kmalu prepevala na njihov način uglašene italijanske kancone in navduševala profesorico Planinščevo. Že v prvem letniku smo si kot zelo priden razred pri ravnatelju Rudiju 'spogajali' štiridnevni izlet v Pulj in na Brione, čeprav je bilo formalno določeno, da se lahko v prvem letniku na končnem izletu družimo le en dan.

Oboževali smo profesorico angleščine Gildo Volk in zgodovine Zlato Pastar, ki sta nas prijazno vodili v oba predmeta, bili toplo materinski in nas navduševali za raziskovalne naloge. Tudi profesorja Remca, ki nas je učil umetnostno zgodovino in nas spodbudil, da smo začeli sami obiskovati Umetnostno galerijo.

Zame in za moje študijske odločitve je bilo eno pomembnejših srečanj v gimnaziji srečanje s sociologijo in filozofijo ter s profesoricama Blanko Pokeršnik in Dragico Kranjc, saj sem se ob siceršnjem nagnjenju do družboslovja odločila za študij novinarstva in sociologije. Obe sta se trudili, da bi začeli filozofirati, razmišljati in debatirati o družbi in o družbeno pomembnih rečeh. Spet so seveda pri splošnem filozofiranju prednjačili naši fantje. Še zlasti so občudovali vedno urejeno profesorico Pokeršnikovo, pa ji tega takrat kot pubertetniki javno niso želeli priznati.

Gimnazija s profesorji z znanjem, ki so ga prenašali na nas, kolikor se je le dalo potrpežljivo … vse to nas je postavilo na noge. Izrisali so naše osebnosti in utrdili našo samozavest. Razširjali smo obzorje, širili smo nepoznane dele sveta. Krila smo razprostrli čez nebo in poleteli smo do zvezd. Mihela je pod vodstvom profesorja Remca narisala prvi grb gimnazije, našo sovo z znamenitim motom naše Prve 'Per aspera ad astra'. 

Začeli smo na stopnišču naše Prve in prav tam, na tem našem stopnišču, se vsakih pet let redno srečujemo na obletnicah.

Naše štiriletno bivanje na Prvi se je končalo tako, da je prav naš razred predal ključ šole naslednikom. A naše gimnazijsko potovanje se nikoli zares ne bo in ne more zaključiti. Vesolje, ki nam ga je šola razprla, je prostor neskončnih možnosti, predvsem pa je to vesolje prijateljstva in zavezništva 29 sošolk in sošolcev. Štiri leta na Prvi so nam minila v hipu in bolj kot katerokoli drugo življenjsko obdobje je bil to čas, ko smo postali, kar smo, in to ostali; razred B profesorice Karmen Babič – za vedno povezani sošolci in prijatelji.  

SPOMINI NA GIMNAZIJO

Sem dijakinja Prve. Vpisala sem se še v SFRJ, zaključila pa v RS, v času osamosvojitve. Na ta čas, ne glede na tako pomembno prelomnico naše države, me vežejo lepi in predvsem brezskrbni spomini na sošolce in profesorje. Tudi profesorja Rudija Mogeta, ravnatelja, imam v lepem spominu. Vedno si je znal vzeti čas za dijaka, z njim je bilo vedno prijetno pokramljati v njegovi pisarni. Znal je prisluhniti in bil dovzeten za ideje in predloge. 

Imela sem veselje do tujih jezikov, zgodovine, umetnosti in veliko časa sem posvečala tem predmetom. Prva gimnazija je res imela dobre profesorje tujih jezikov. Sama sem si kot romanski jezik izbrala italijanščino. Zagotovo so k temu prispevale družinske okoliščine, saj je bila moja pokojna babica oz. nona, očetova mama, iz Trsta. Pa tudi njeni sestri, moji stari teti, sta v času SFRJ živeli v Trstu in Milanu. Že iz tega razloga se mi je zdelo pomembno imeti dobro osnovo iz tega jezika; dobro poznati gramatiko in besedišče. Tako se z vsem dolžnim spoštovanjem spominjam prof. Jelene Planinšec, ki je bila izjemno stroga in zahtevna profesorica, z izjemnim pedagoškim pristopom in predvsem z zelo dobro učno sistematiko. Pridobila sem odlično osnovno znanje. Še danes pogosto obiščem Trst, tam rada zaidem tudi v knjigarne, kjer prebiram knjige in revije. Nazadnje sem si kupila knjigo Grammatica Italiana per tutti. Skratka, še 30 let po gimnaziji se ukvarjam z italijanščino, a zdaj za zabavo. Prav to mi je privzgojila profesorica Planinščeva.

Tudi angleški jezik mi je bil všeč. I

mela sem prijazno profesorico Gildo Volk, ki je do nas imela res lep človeški odnos, predvsem pa smo občudovali njeno lepo izgovor

javo. Tudi ure angleščine so bile zanimive in so kar prehitro minile. Ja, Shakespearjev 18. sonet mi bo ostal v večnem spominu. 

 Na prve gimnazijske dni me vežejo tudi malo manj resni spomini. V prvem letniku smo imeli tudi predmet ZTU – glasbo. Poučevala nas je profesorica Mira Mracsek. Še sedaj se spominjam prve ure tega predmeta, ko smo se profesorici morali predstaviti. Naš razred pa je imel eno posebnost. Ob nadpovprečnem številu fantov v razredu in pozneje tudi nadpovprečnem številu odličnjakov, je bila posebnost še ta, da sva razred obiskovali sestri dvojčici in sestri Tanja in Mateja Paluc, ki pa nista bili dvojčici, pač pa sta imeli samo 13 mesecev starostne razlike. V razredu smo sedele skupaj. Sošolci smo se sproti predstavljali po imenu in priimku. Najprej se je predstavila ena od sester Paluc, nato druga. Profesorica Mracsek ju je vprašala, če sta dvojčici. Odvrnili sta ji, da nista, sta pa sestri, s starostno razliko 13 mesecev, a so ju starši kljub temu skupaj vpisali v šolo. Nato se je za njima predstavila moja sestra Mojca. Za tem pa kot zadnja v paketu štirih sester še jaz. Profesorica naju je vprašala: »Koliko pa sta vidve narazen?« Odgovorili sva ji, da sva narazen 15 minut. Nato naju je začudeno gleda in vprašala: »Ja … kako je pa to mogoče?” Odgovorili sva ji: »Če pa sva dvojčici!«