1. 8. 2020

Prve ne pozabiš

Avtor objave: Sanja Modrić / Dijakinja do leta: 1998

Prejšnja Naslednja

Prva ali druga, to je bila moja dilema po koncu osnovne šole. Na koncu je, priznam, pri odločitvi pretehtala razdalja. Prva gimnazija mi je v vsej svoji lepoti stala tik pred nosom. Tako blizu doma, da sem v prvem letniku, dokler nisem prepoznala dobrot, ki jih je ponujala kantina, hodila domov na malico med glavnim odmorom.


Že ko se povzpneš po stopnicah pred glavnim vhodom, ne moreš, da ne bi začutil spoštovanja do te izjemne stavbe, ki je nam, številnim generacijam, ki smo v njej preživeli srednješolske dni, začrtala prihodnost. Meni jo je zagotovo. Na gimnazijo sem se vpisala z željo študirati medicino. Prav "Prva" pa mi je dala pogum, da zapustim varno območje razmišljanja in sledim svojim sanjam. Novinarski krožek, znotraj katerega smo na radiu MARŠ pripravljali dijaško oddajo "Mlad perspektiven kader", je bil zame več kot usoden. Bila sem, seveda sem se izborila za to, zadolžena za športno rubriko. To je bila tista prelomna točka, ko sem spoznala, da je lahko moja ljubezen do športa pravzaprav moj poklic. Te odločitve, kakor tudi tiste, da se vpišem na Prvo gimnazijo, niti za hip nisem obžalovala.

Žal mi je samo, da je moj spomin bolj slab in da zdaj, ko si poskušam priklicati gimnazijska leta, prihajajo samo drobtnice. Najljubši profesorji, denimo. Zlata Pastar je bila res zlata, njena ljubezen do zgodovine pa navdihujoča. Vpijala sem vsako njeno besedo. Nekoč je sošolcem rekla "Če bi vsi poslušali tako kot Sanja, potem se vam doma sploh ne bi bilo treba učiti." Ta pohvala me je res ganila, po drugi strani pa si bil zaradi takih izjav v našem razredu hitro označen za "piflarko". Ne bi rekla, da sem bila "piflarka", sem bila pa res pridna pri predmetih ali profesorjih, ki so me pritegnili. Ena takih je bila Darja Pečovnik, ki verjetno nikoli ni pri svojih urah slovenščine ni povzdignila glasu, a je zato poskrbela, da danes lahko rečem, da obvladam vejico, kar mi pri mojem delu pride še kako prav. In da sem kar malo nestrpna do tistih, ki je ne postavijo vsaj pred "ki, ko, ker, da, če".

Nikakor ne smem pozabiti razredničarke Andreje Štrekelj. Ko je dobila svoj 1.d, je bila le kakšno leto starejša od nas. Kot danes se spomnim, kako so se ji rdeče obarvala lica, ko je dobila kakšno pritožbo čez nas. No, ni jih bilo tako veliko, vsaj meni se zdi. Že res, da smo se v zadnjih dneh šolskega leta kdaj okopali v fontani pred Prvo gimnazijo, kdaj prostovoljno, večkrat tudi ne. In da smo v drugem letniku sredino uro nemščine obvezno zaključevali 20 minut prej, kot je bilo na urniku. Ne vem, kako je danes, ampak takrat je v sredo ob dvanajstih vedno zvonil šolski zvonec. In mi smo s pridom izkoriščali nevednost učitelja na zamenjavi in predčasno ušli iz učilnice.

A smo kljub kakšni neumnosti, ki smo jo ušpičili, v letih na Prvi gimnaziji dozoreli in postali odgovorni ljudje, ki se na (pre)redkih obletnicah mature, ko se srečamo, še kako radi spomnimo skupnih trenutkov na Prvi. Prve ne pozabiš nikoli.



Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice