PRVA – UČITELJICA ZA ŽIVLJENJE / PASJA BOMBICA / KRASTAČA V LAVORJU

PRVA – UČITELJICA ZA ŽIVLJENJE

Prva je v moji življenjski knjigi zapisana z zlatimi črkami, saj nas je s čudovitimi profesorji in sošolci trajno zaznamovala.

O naši tesni povezanosti priča tudi dejstvo, da smo se iz treh razredov (A, B in C) »navzkriž« poročili kar trije pari in tudi ostali prijatelji – žal se Jožeta in Andreje le še spominjamo.

Po zlati obletnici mature se vsako leto srečujemo in obujamo spomine na naša skupna dijaška leta. Bila so materialno skromna, polna norčij, skritih ljubezni, želja, iskrenih prijateljstev in hrepenenja po zahodnih dobrinah (kavbojke, plošče, filmi …). Bili smo najstniki, ki smo v dolgih vrstah čakali na karte za filme s Petrom Krausom, Conny Frobes, Alainom Delonom, Brigite Bardot … Uživali smo v plesanju tvista, rokenrola, ter poslušali plošče naših in tujih pevcev.

Od mnogo šolskih »zgodb« našega C-razreda (nemški, francoski jezik) bom zapisala dve.

PASJA BOMBICA

Imeli smo uro francoščine, ki jo je, po nekajkratni menjavi profesorjev (prof. Kolar, prof. Potočnik), poučevala prof. Vizoviškova. Ker so se v zadnjih klopeh med uro fantje dolgočasili, je sošolec Vinko Vellacher, ki je sedel pri odprtem oknu, hotel vreči skozenj pasjo bombico. Met se je ponesrečil, bombica je pristala na okenski polici, padla na tla, se skotalila do noge stola in močno počila. Profesorica je, vsa v šoku, »bruhala ogenj« in nam grozila s kazenskimi ukrepi.

Branko Maksimovič, ki je sedel blizu vrat, je nenadoma vstal in oddirjal iz razreda. Za ušesa je pripeljal preplašenega prvošolčka in mu zažugal: »No, povej tetici, zakaj si vrgel v razred pasjo bombico in nas vse prestrašil!«

Profesorica se je pomirila, saj je našla krivca, Branko pa je s tem rešil Vinka pred kaznijo. Nam je kasneje povedal, da je dečka podkupil s sladoledom.

KRASTAČA V LAVORJU

Ob obiskovanju gimnazije sem vzporedno obiskovala še Srednjo glasbeno šolo. Dopoldne sem bila na Prvi, popoldne pa na glasbeni šoli, zato sem se med glavnim odmorom vedno okrepila z velikim domačim sendvičem. Sošolci, ki so se iz tega norčevali, so nekega dne, ko smo bila dekleta pri telovadbi, vzeli iz moje torbe sendvič in ga pojedli. Ker se je to še ponovilo, sem se sklenila maščevati. Pri Treh ribnikih sem našla posušeno krastačo, jo doma zavila v servieto ter jo v šoli enemu od njih podtaknila v torbo. Žal jo je tik pred zvonjenjem naslednje ure odkril in jo vrgel v lavor z vodo za brisanje table.

V razred je stopila profesorica ter zagnala vik in krik, ko je zagledala v lavorju plavajočo krastačo. Krivca seveda ni našla, saj ga ni nihče izdal. Tako se je kaj klavrno končalo moje maščevanje nagajivim sošolcem.

Čeprav sem kasneje končala študij klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter se posvetila pedagoškemu delu – poučevanju glasbe, lahko zapišem, da mi je Prva dala široko znanje, njeni profesorji pa vrednote in pogum za naslednje korake v življenju.

Hvala, Prva!