Drobci spomina \ Spominjam se Prve

Drobci spomina

Ko poskusim strniti spomin na leta na Prvi, se hipoma razdrobi v koščke drobnih spominov. Bolj, ko se ga trudim povezati, bolj razpada v delce. 

Prva šolska ura, biologija, prof. Devetakova, ki nas v šolskih klopeh prva vika. Občutek je nenavaden. Mešanica začudenja in ponosa. Način, ki hitro preide v navado.

Prof. Drobnjak, ki nas, ko se prvo uro geografije vsi gnetemo v zadnje klopi, z nepričakovano odločnostjo razporedi v trajen sedežni red. Od takrat do konca gimnazije sedim v prvi klopi. Z Natašo, Natalijo in Damijano. Do konca gimnazije ostanemo nekakšna štiriperesna deteljica, ne samo v prvi klopi Prve.

Mlada, čisto mlada razredničarka prof. Pokeršnikova, ki sploh ni veliko starejša od nas, pravkar s fakultete. Polna idealov, tujk in dobronamernosti. Mi ob njej – samo polni idealov. Tujk in dobronamernosti po odraslo se šele začnemo učiti.

Resne debate s prof. Pastarjevo pri zgodovini in prof. Kranjčevo pri filozofiji, užitek pri prevajanju pri italijanščini s prof. Planinščevo, spoštljivo spoznavanje umetnosti s prof. Remcem. In, na nek način nepričakovano, matematika in fizika kot ljuba predmeta. Prof. Dobrovnik naredi zanimivo celo kemijo, ki mi sama po sebi sicer nikoli ne uspe prirasti k srcu.

Večno zamujanje. Do šole imam vsega kaki dve minuti, zato sem skoraj vedno pozna. Imam dober izgovor za podaljševanje spanja. Nekega jutra nekaj čez osmo, ko pritečem, stojita pred zaklenjenimi vrati ravnatelj in hišnik, da bi dala lekcijo zamudnikom. Ravnatelj me opomni, hišnik me vpraša, zakaj zamujam. Kolikor se spomnim, nisem našla izgovora. Hišnik strogo vpraša, če je imel avtobus zamudo. In sem rekla ̶ ja, kaj bi pa lahko, če se je ponudilo samo od sebe. Najbrž je imel to jutro res kje kak avtobus zamudo.

Suplence. Ravnatelj Moge pride v razred namesto odsotne profesorice matematike. Sprašuje in zaključuje, ker je ravno konec leta. Ni nam lahko. Vemo, da je matematik. Drugič nadomešča pri italijanščini. Tu pa smo mi v prednosti, si mislimo. Nakar spregovori, tekoče in pravilno, italijansko. 

Vožnja razreda z vlakom proti Zagrebu, na neko razstavo. Organiziran ogled. S sošolkami sedimo v kupeju, odgrnemo zavesico proti hodniku vlaka in opazujemo božajočo roko sošolca na zadnjici mlajše dijakinje, ki je naslonjena na šipo našega kupeja. Pojma nimata, da ju gledamo. Neskončno hihitanje.

Končni izlet, Dubrovnik. Ta spomin je meglen in ima okus po Belle de Jour. Še dolgo pa ostaja del vsakdanjika obesek na ključu ̶ mali usnjeni čeveljček, ki sem ga kupila na Cetinju, na končnem izletu, ob koncu Prve.

Strnjenka drobcev, ki ni celota, celota pa je zavedanje, da je v teh štirih letih eno od bistvenih izhodišč za tisto, kar je sledilo.

Jerneja Ferlež 

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------

Spominjam se Prve

Gimnazijo sem začel obiskovati že med vojno. To je bila nemška gimnazija, ne spominjam pa se, ali je bila to vojna enačica Prve gimnazije Maribor ali ne. 

… Med vojno sem v Mariboru obiskoval nemško gimnazijo. Najboljše je bilo, da smo se učili angleščino, ki mi je od nekdaj prijetno zvenela v ušesih in sem jo kasneje tako potreboval, ne nazadnje tudi dobro unovčil. Naš razrednik je bil gospod Pfanenschmidt, v Maribor je prišel iz Magdeburga. Nekoč mi je rekel, naj povem doma, da bo očetu priskrbel rdečo osebno izkaznico. Imeli smo bele izkaznice, ki so bile namenjene bolj kot ne brezpravnim državljanom, rdeča izkaznica pa je pripadala državljanom višjega družbenega sloja in je pomenila privilegij. Očetu sem to povedal, vendar se je usoda z nami drugače poigrala. Brata Boža, ki se je po dopustu vrnil v letalsko bazo v Franciji, so razglasili za pogrešanega. To informacijo smo dobili mi, Nemci pa so očitno vedeli, da je pobegnil k zaveznikom, zato so očeta zaprli, namesto da bi mu dali rdečo izkaznico …

Ko sem po vojni nadaljeval šolanje na gimnaziji, je bil ravnatelj Lovše, če se prav spomnim. Najbolj markantna oseba na gimnaziji pa je bila gospa Geržina, ki nas je učila ruščino. Bila je potomka ruske plemiške družine, ki je pred oktobrsko revolucijo prebegnila v zahodno Evropo. Bila je prava lepotica, vedno elegantno urejena, in od njenih predavanj sem odnesel kar dosti uporabne ruščine. Sicer je bilo pa na šoli kar precej zmešnjave. 

… Po vojni sem nadaljeval šolanje v novem režimu. Morali smo delati dodatne izpite in nekdo v komisiji se je odločil, da moje znanje ne zadostuje, češ da sem hodil v nemško šolo in kaj bodo zdaj z menoj v slovenski. Kup neumnosti. Takrat sem izgubil celo leto, če ne dve. Malo je pomagal Božo, ki je bil partizan, vendar v šoli ni imel kaj dosti besede in je bilo treba počakati na milost. To je bila prava zmešnjava, nič ni bilo jasno – tako kot žal dandanes. Nikakor ne zagovarjam nacistov, vendar je pod Nemci vladal red: točno si vedel, kaj smeš in česa ne, šola je bila urejena … Vse je klapalo. V svobodi pa je zavladal kaos. Narediti si moral, kar so ti ukazali; če nisi ubogal, si dobil kroglo. Sistem je bolj ali manj deloval po načelu: red mora biti, pa čeprav slab. Kakorkoli že, slej ko prej sem vendarle maturiral na mariborski I. gimnaziji …

Kot gimnazijec sem začel trenirati košarko pri mariborskem Braniku in tudi sicer sem se veliko posvečal športu. Vem, da smo nekoč kar razglasili okužbo z gripo, tako je šel skoraj ves razred za teden dni smučat na Pohorje. »Zaroto« je vodil profesor Škerl. Kakorkoli, slej ko prej sem prilezel tudi do mature. 

… Po poletnem seminarju na Bledu sem naprej treniral pri mariborskem Braniku, obiskoval gimnazijo in leta 1953 maturiral. Na dan, ko smo okrog poldneva končali z maturo, sem ob enih sedel na vlak, ker so me AŠK-ovci povabili s seboj na tekmo, ki so jo imeli na Dunaju. Bilo je očitno, da bom šel jeseni študirat v Ljubljano, takrat naj bi tudi uradno stopil v njihove vrste. Imel sem pomislek, da bi bilo dobro najprej izvedeti rezultate mature, vendar je bil Benkovič, profesor zgodovine in zemljepisa na gimnaziji, pragmatičen: »Pusti to, ti bodo že povedali.« …

Besedilo v kurzivi so citati iz knjige Andreja Blatnika, »Marjan Kandus: SPOMINJAM SE«.