6. 8. 2020

Mladi tujec

Avtor objave: Pavle Puzigaca / Dijak do leta: 2013

Prejšnja Naslednja

Ob misli, kaj me veže na Prvo gimnazijo, se mi v glavi zavrti 4 leta dolg film spominov na srednjo šolo. Morda nekoliko zamegljenih, najbrž tudi spremenjenih, saj je minilo že precej let, a vendarle dovolj živih spominov. Mladi tujec. Na Prvo sem prišel z nejasnimi pričakovanji in neizklesano vizijo, kaj prihodnost prinaša. Moje znanje slovenščine je bilo turistično, negotovost v meni pa večja kot pričakovano. S svojim površnim znanjem jezika sem moral doseči standarde, ki so bili zame postavljeni zelo visoko. A kljub temu mi je uspelo, pa še kako. 

Včasih razmišljam, kaj je bil razlog, da sem svoje šolanje opravil tako dobro. Mislim, da sem šele na Prvi zares izkusil tisto pristno motivacijo, ki omogoča doseganje ciljev, višjih od lastnih pričakovanj. Zdelo se je, da nanjo nisem imel dosti vpliva in je vsekakor nikakor nisem mogel priklicati sam. Skrivala se je namreč v spodbudnih besedah izjemnih profesorjev, v toplini iskrene dobrodošlice mojih sošolcev, na hodnikih šole, ki v sebi nosijo delčke duše uspešnih generacij, ki jih je Prva ustvarila tekom 170 let, ter celo med vrsticami starih učbenikov iz knjižnice, ki so jih starejši dijaki popisali z lastnimi pripisi in tako nehote delili svoje znanje s svojimi nasledniki. Prva je tako na skrivaj – z na videz nepomembnimi malenkostmi – ustvarjala prihodnost vsakemu izmed svojih dijakov, ne da bi se mi tega sploh zavedali. Naše znanje, osebnost in potencial je tekom štirih let postavila v kontekst življenja. 

Vesel sem, da sem bil del Prve in da bo Prva zmeraj del mene, predvsem pa ponosen, da je moja izkušnja na Prvi sedaj dodaten košček v tem znamenitem mozaiku, ki se skriva na hodnikih naše šole. 


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice