7. 8. 2020

Vozači

Avtor objave: Majda Emeršič / Dijakinja do leta: 1956

Prejšnja Naslednja

Ko sem končala 4. razred nižje gimnazije v Rušah, kjer smo živeli po vrnitvi iz izgnanstva v Srbiji, sem se jeseni leta 1947 vpisala v 5. razred višje gimnazije v Mariboru. 

Leta po vojni vlaki niso pogosto vozili, jutranji so bili zelo zgodnji, delo se je skoraj za vse začelo ob 6. uri zjutraj. Tako so se iz Ruš vozili v Maribor vsi, ki so bili zaposleni v tovarnah, delavnicah, uradih …, tudi dijaki.

Vlaki so v Maribor vozili iz vseh smeri. Moji sošolci iz 5. b-razreda so se vozili iz Lovrenca na Pohorju, Rute, Fale, Ruš, Selnice ob Dravi, Bistrice, Limbuša; iz Poljčan, Slovenske Bistrice, Pragerskega; Šentilja, Pesnice; Radgone, Ormoža; Apač, Ljutomera …

Rušani smo vlak imenovali: »Koroški vlak«. V Ruše je prisopihal ob 5:04, do Maribora je potreboval slabe pol ure, potem so hiteli vsi do svojega delovnega mesta, kot se je takrat reklo. Popoldan pa je vlak peljal iz Maribora ob 15:10, tako da smo bili v Rušah malo pred 15:45. 

Dijakom vozačem res ni bilo lahko. Vstajali so zelo zgodaj, ogromno časa so izgubili z vožnjo in čakanjem na pouk in po pouku do odhoda vlaka. Dijaških domov ni bilo, sčasoma so si nekateri poiskali sobico ali posteljo pri znancih, sorodnikih, vendar se jih je še mnogo vozilo vse do mature. Jaz sem se nekaj mesecev vozila, nato sem stanovala pri starih starših, ki sta bila tudi v izgnanstvu. Ko je nona umrla, je moral nono stanovanje takoj vrniti občini, potem je stanoval pri nas v Rušah. Ponovno sem se vozila. Šele v 8. razredu sva s sošolko imeli sobo pri znancih njenega očeta. Bilo bi res prenaporno, če bi se v letu pred maturo morali voziti iz Ruš.

No, že prvi šolski dan smo vozači za čakanje do začetka pouka dobili velik razred. V njem so bile dolge črne mize, take za tri dijake, stoli, stara črna tabla in ločena peč na premog. Šolski sluga nam je zjutraj odpiral stranska vrata iz Gregorčičeve ulice in v tem razredu smo bili do začetka pouka – ob 8. uri. 

Vsi so nam rekli vozači, sošolci iz a- in c-razreda, profesorji, ravnatelj.

V razredu, kjer smo čakali, je bilo prve tedne nenavadno, vznemirljivo, zanimivo, smešno. Nismo se poznali, govorili smo vsak v svojem narečju, s svojim naglasom, stavčno melodijo, izbira besed je bila pri vsakem drugačna.

Vemo, da ima v naši Sloveniji vsak kraj svoj dialekt, in da te kraj, kjer si bil rojen ali si v njem dolgo živel, zaznamuje. Tudi obnašali smo se različno. Po nekaj tednih smo že vedeli, kako bodo posamezniki izrabili čakanje na pouk do 8. ure. Eni so se učili, drugi pisali naloge, brali, se pogovarjali, kartali, šahirali ali spali na dolgih mizah. Te mize so imele posebno odprtino za črnilnike. Ja, smešno, ampak šolske naloge iz slovenščine, ruščine, angleščine in matematike smo pisali s peresniki, ki smo jih pomakali v črnilo. Seveda se je to z leti spreminjalo, nekateri so že imeli nalivna peresa, ampak črnilniki so ostali. 

Naš razred je bil enkraten. Čeprav zbrani z vseh vetrov, smo postali prijatelji, radi smo se imeli, pomagali smo si pri učenju, delili malico, ki smo si jo prinesli od doma. Hodili smo na izlete, se zabavali, obiskovali na domovih tudi še potem, ko smo imeli že družine. Naš razrednik je bil dober, prijazen, razumevajoč. S kočijo smo šli po njega, da smo ga peljali na valeto. Tudi mnoge druge profesorje smo cenili in jih občudovali.

Da smo bili res povezani, potrjujejo naša srečanja na obletnicah mature. Najprej smo se dobivali vsakih pet let, zadnjih petintrideset let pa se dobimo vsako leto. Letos bomo z zamudo zaradi korona virusa praznovali 64. obletnico. Dolga leta so na obletnice prihajali tudi nekateri profesorji. 

Rada bi povedala še zgodbo o črnilu. V 5. razredu je bil obvezen predmet tudi latinščina. Nismo je marali, tudi tisti sošolci ne, ki so kasneje postali zdravniki in farmacevti. Naš sošolec, odličen risar in kovalec verzov, je med uro latinščine narisal profesorja kot gobo in napisal verze (lat. Fungus – goba). Karikaturo je poslal po razredu. Profesor je to videl, stopil do dijaka, do katerega je list ravno prišel, ni ga hotel izročiti. Sošolec je list – A4 format – zmečkal, ga stlačil v usta in odvihral iz razreda. Naslednjo uro smo imeli zgodovino. Profesor je ves resen vstopil v razred, v rokah je imel veliko steklenico črnila, iz take steklenice so polnili črnilnike na mizah, napotil se je k potnemu in rdečemu sošolcu in zavpil: »Si žejen? Če ješ papir, ga poplakni s črnilom!« Sošolec ga je ves prestrašen gledal, profesor se je začel smejati in ves razred z njim. Sošolec je dobil ukor pred izključitvijo in uspešno, s popravnimi izpiti, končal vse štiri razrede višje gimnazije ter brez popravnih izpitov opravil maturo. 


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice