Jože Menih – Rajko Knap
Jože Menih (partizansko ime Rajko Knap) – partizan, narodni heroj in politkomisar v Pohorskem bataljonu, * 23. april 1922, Hrastnik, † 8. januar 1943, Osankarica.
Jože Menih se je rodil 23. aprila 1922 v Hrastniku v rudarski družini. Bil je eden od treh otrok, ki jih je večinoma vzgajal oče, saj jim je mama umrla, ko je bilo Jožetu pet let. Oče je bil zaposlen kot elektrikar v hrastniškem rudniku premoga in je bil zelo svobodomiselnega in naprednega duha, v katerem je vzgajal tudi svoje otroke.
Jože je osnovno šolo končal v Hrastniku, nato pa so ga vpisali v predhodnico današnje I. gimnazije v Celju. V tem obdobju se je po pričevanju njegove sestre Roze zelo navezal na svojega sošolca Lojzeta Sotlarja, kar naj bi imelo odločilen vpliv na njegov osebnostni razvoj. Za tem se je preselil v Maribor, kjer je začel obiskovati realno gimnazijo, predhodnico današnje Prve gimnazije, med leti 1937/38 in 1938/39. Med šolanjem v Mariboru je odigral zelo pomembno vlogo pri raznih akcijah, povezanih z delovnimi tabori ob meji. Eden teh je bil tabor na Kozjaku, kjer so pomagali graditi šolo v Gradišču in vaške ceste. Zaradi političnih aktivnosti je odšel v Ljubljano, kjer je leta 1941 maturiral na 3. državni gimnaziji za Bežigradom. Zaradi aktivnega sodelovanja pri skojevcih (že od leta 1938) je med šolanjem v Ljubljani postal sodelavec ilegalnega skojevskega časopisa Slovenska mladina, bil pa je tudi urednik Srednješolca. Družil se je z delavci in bil med organizatorji kulturnih nastopov, študijskih in čitalnih krožkov. Pisal je pesmi, gledališke ocene, sodeloval pa je tudi pri društvu za učenje esperanta ter pri šahovskem krožku. Vedno se je rad vračal domov v Hrastnik (na fotografiji vidimo njegovo rojstno hišo), kjer je sodeloval pri raznih kulturnih prireditvah, predaval pa je tudi mladini v delavskem prosvetnem društvu Vzajemnost. Vendar se po končani srednji šoli, kljub navezanosti na svoj domači kraj in kljub mnogo aktivnostim, v katere se je tam vključeval, ni zadržal dolgo. Začelo se je izjemno burno obdobje njegovega kratkega življenja.
Avgusta 1941 je vstopil med partizane z imenom Rajko Knap, po poklicu delovnega okolja svojega očeta (knap = rudar). Istega leta je postal član komunistične partije. Njegova prva partizanska enota je bila trboveljska partizanska skupina na Sveti planini, s katero je prešel v Revirsko četo. Ob razbitju te čete sta s trboveljskim prvoborcem Pavlom Balohom nekaj dni na domačiji na Žrebljevem vrhu negovala soborca, ki so ga ranili Nemci. Ko se je medtem oglasil doma, so ga na hrastniški železniški postaji ujeli orožniki, vendar jim je ušel. Izgubil je stik s partizani in odšel v Celje, kjer je delal kot ilegalec, vendar je prišel v roke okupatorju, ki ga je zaprl v celjski zapor Stari pisker, kjer so ga nameravali ubiti.
Po srečnem naključju (zamenjali so ga s človekom, ki je imel podobno ime) je uspel ubežati smrti tako, da so ga premestili v taborišče v gradu Rajhenburg, ki so ga istega leta Nemci uredili v preselitveno taborišče za transport Slovencev v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo. Od tam je bilo odpeljanih približno 45.000 Slovencev.
Tudi Jože Menih je bil eden tistih, ki so jih transportirali v Srbijo, v Veliko Požego. Tam je najprej delal na kmetiji, nato pa na občini, kjer je izkoristil priložnost in si ponaredil dokumente. Vrnil se je v Ljubljano k sestri Rozi in kmalu spet v partizane.
13. februarja 1942 se je s skupino skojevcev pridružil 2. grupi odredov, kjer je v Jankovem bataljonu, star komaj 20 let, postal bataljonski komisar. Jankov bataljon (po Ivanu Starihi – Janku) se je kasneje preimenoval v Krajnčev bataljon (po Francu Poglajenu – Krajncu), bili pa so borci 1. bataljona Savinjskega odreda 2. grupe odredov. Sodeloval je v številnih bojih, kjer se je izkazal kot jurišnik in pravi partizanski vodja. Po boju na Pugledu naj bi priredil narodno pesem z besedilom, ki je sedaj znano kot Tam na Pugled gori.
Sledili so boji na Jančah, pri Žužemberku, na Jelovici in v Apačah. Na Jelovici so Nemci obkolili bataljon, a se je borcem uspelo prebiti do Pohorja. V začetku septembra 1942 si je bataljon nadel ime Pohorski bataljon (uradno bataljon 1. Pohorskega odreda), v katerem je Rajko Knap imel vlogo političnega komisarja.
8. januarja 1943 so bili izdani. Okoli 2000 mož nemške vojske je obkolilo bataljonski zimski tabor na Osankarici pri Treh žebljih. Do prvega hujšega spopada je prišlo okoli 15 minut do dvanajste ure dopoldan. Partizani so se borili dve uri in pol, dokler niso bili vsi ubiti, razen Franca Kunaverja – Sulca, ki so ga Nemci ujeli živega in ga kasneje ustrelili. Tako je v poslednjem boju padlo vseh 69 borcev Pohorskega bataljona, med njimi tudi komisar Rajko Knap. Njihova trupla (razen štirih, katerih trupla so našli kasneje in jih pokopali v Oplotnici) so Nemci odpeljali v Gradec in jih pokopali na tamkajšnjem centralnem pokopališču.
Padec Pohorskega bataljona je močno prizadel nadaljnje narodnoosvobodilno gibanje na Štajerskem.
Rajko Knap je bil izjemno priljubljen med partizani, saj je bil temperamenten govornik, dober recitator in neustrašen borec. Z jeklenim značajem in močno voljo je bodril soborce, jim vlival pogum in na koncu z njimi v boju padel.
Jože Menih – Rajko Knap je bil 27. novembra 1953 razglašen za narodnega heroja skupaj s še sedmimi drugimi borci Pohorskega bataljona. Dandanes nas na Jožeta Meniha spominja osnovna šola Hrastnik, ki je poimenovana po njem (Osnovna šola narodnega heroja Rajka Hrastnik).
