18. 6. 2020

Gimnazijska leta ali Katera stopinja šteje več od domače naloge

Avtor objave: Miha Červek, Nika Matanović / Dijaka do leta: 2019

Prejšnja Naslednja

Od prvega dne na Prvi, ko se ves negotov podajaš v vrelo vodo gimnazijskega vrveža, kot drobtinice pobiraš tuje sledi in nevede puščaš lastne. Srečuješ se s pisano paleto najrazličnejših znanj, ki presegajo zgolj z maturo povezane obveznosti. Učiš se, da lahko en sam pozdrav in prijazen nasmeh nekomu polepša dan. Da se skupni sprehodi do Mlinarja v času malice in dreganje drug drugega v prenatrpani vrsti še pred prvo letošnjo snežinko spremenijo v prijateljstvo. Spoznaš, da ni lepšega občutka, ko tvoj razred stopi skupaj; pa naj bo to, ko v taborniškem duhu vstanemo vsi za enega in eden za vse ali pa ko neubrano, a z zanosom v zrak izvabimo pesem. Od učilnice do avtobusa v Grčijo in nazaj. Uriš se v puščanju skrivnih sporočil v natančno preštete omarice, ki kdaj v dnevu spregovorijo več kot ti v enem letu. Z enako »hecnimi«, kot si ti, odkrivaš skrite kotičke in jih ne deliš kar s komerkoli. Spletaš svoje niti, ki se požvižgajo na to, ali je ura 7.50 ali 3 zjutraj. Smejiš se, jočeš, tolažiš in si tolažen, šepetaš skrivnosti, ki iz s prameni las prekritih ušes kapljajo na stene avle, knjižnice, hodnika in tam poniknejo. Izpisane s črnim flomastrom na steni šolskega stranišča so prepoznavne celo po tem, ko se črke že zabrišejo.

Škoda, da se tega docela zaveš šele, ko listaš skozi letno knjigo ali se nasmihaš starim fotografijam. A že takrat, v enem samem trenutku zadnjega dneva pred poletnimi počitnicami, na koncertu, razstavi, maturantskem izletu ali v osrčju toplega petkovega večera vse pade na svoje mesto. S sabo ne nosiš le domačih nalog. Nosiš bližino in za to si lahko najsrečnejši na vsem svetu.

Hkrati pa se ponašaš z na novo odkrito radovednostjo, ki se kakor neučakan otrok znajde pred neznanimi vrati. Na videz zastarela in v izobilju razpok predte zaropotajo v vsej neomajni sili novih poznanstev, znanj, veščin, želja, hrepenenj, idej, razočaranj, tegob, misli in, najpomembneje, možnosti. Z močnim zasukom prašne in okorne kljuke se znajdeš pred zanimivim prizorom – ves svet se mudi in razprostira v izobilju odločitev, ki čakajo na tvoj prvi korak, da le narediš prvo stopinjo. In se pojavi druga. Pa še tretja. Naenkrat jih več ne šteješ; dnevi, ki bežijo skozi zavest kakor puščavski pesek, ujet v neizprosni primež vetra, se porazgubijo v novih obveznostih in zamegljenem pogledu na razprostirajočo pokrajino neomejenih priložnosti. Stopiš dalje, nadaljuješ, se vzpneš, padeš, izgubiš in spet iščeš. Vsak novi korak s teboj tava v neskončnih sipinah, ki odsevajo preteklost v luči hrepeneče prihodnosti. Sto človeških življenj bi bilo premalo, da bi jih ukrotil, toda ponovno stopiš dalje. Misli skrbno preletijo prenekatere spomine in se nemudoma oprejo na nedavno razglasitev zrelosti, hkrati pa tuhtajo, ali so priučene tisočletne modrosti ljudi, ki so davno stopili skozi ta in ona vrata resnično na mestu. Pa morda jim tega niti ni treba.

Morda ni nobene skrivnosti v njihovi obeleženi večnosti in bo navsezadnje kar držalo – omnia mea mecum porto. Pa seveda še zraven prišteješ kakšen odtis stopinje; mogoče takšne, ki bo pustila sled v nečem, česar ni moč opisati, ali pa samo takšne, ki bo odsevala voljo koraka. Toda čisto vsaka se začne s Prvo.

Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice