Dan brez "cvekov", "Cveki" so se vrnili in NN (nomen nescio)

Mariborski Večer je v soboto, 31.3.1962, objavil prispevek z naslovom Dan brez "cvekov". V njem piše, da so neznani tatovi v noči na 30. marec iz zbornice I. gimnazije ukradli 21 redovalnic in dnevnike ter magnetofon, pustili pa so redovalnice oddelka za izobraževanje odraslih. Vpogled v šolsko kroniko Državne mešane gimnazije v Mariboru (obdobje od 12. 6. 1945 do 31. 8. 1969) nam razkrije, da je bilo v tem letu 18 gimnazijskih razredov, da pa so v stavbi gostovali tudi Mojstrska šola kovinske stroke, dva razreda Trgovske šole in Šola za izobraževanje odraslih.

V začetku šolskega leta 1961/62 je bilo vpisanih 598 dijakinj in dijakov (265 moških in 333 žensk), ki so bili zaradi odtujitve redovalnic neposredno prizadeti. Prišteti pa je potrebno še njihove starše, morda stare starše in druge. To vedoželjno dijaško populacijo je poučevalo 27 redno zaposlenih profesoric in profesorjev (16 moških in 11 žensk), honorarne učne moči je bilo 9, med njimi 2 ženski (v primerjavi z današnjo podobo zbornic feminizacija še ni prevladovala) - to pa ni zanemarljiva množica.

Novica je odmevala po vsem mestu in je takoj pritegnila tudi mene, sedmošolca osnovne šole Bojana Ilicha in bodočega prvogimnazijca.

Večer pa je že v ponedeljek, 2. 4. 1962, zapisal, da so v soboto okrog druge ure otroci potegnili izpod majhnega mostička v mestnem parku (mostiček pred Akvarijem, op. J. P.) umazan in poškodovan magnetofon in redovalnice (magnetofon so sicer videli že v petek, vendar se ga niso upali dotakniti). Zapisa v Kroniki 29. 3.: ˶Zjutraj je bil opažen vlom v zbornico (odnešeni dnevniki, redovalnice, magnetofon).ʺ 30.3.: ˶Ukradeni predmeti najdeni v parku pod mostomʺ. Datumi vpisa v Kroniki in trditve v Večeru si nasprotujejo, vedno je namreč potrebno preveriti vse razpoložljive vire in jih soočiti. Iz podatkov v citirani Kroniki sklepam, da je profesorje še posebej užalostilo dejstvo, da je najdeni magnetofon poškodovan. Trditev izhaja iz zapisa v Kroniki, da so imeli profesorji 23. in 24. 1. 1962 tečaj za uporabo magnetofona. Dva dni tečajnega garanja, rezultat je usposobljenost za delo z magnetofonom, pa ga odtujijo, poškodujejo in delo z izobraževalno tehnologijo v pedagoškem procesu prisilno miruje! Iz zapisov ni razvidno, ali je bilo v šoli več magnetofonov ali pa je bil to edini. 

Ko smo to prebrali, smo mulci iz sosednjih ulic - Gregorčičeve, Krekove, Trubarjeve in Tyrševe - stekli v park in si ogledali najdišče.

Zanimanje za dogodek je še povečala fotografija v Večeru prof. Jožeta (Josipa) Karbe, ki je stanoval na Gregorčičevi 24 in je bil moj sosed. Pravzaprav ni le stanoval, ampak je dobesedno kraljeval; to je bilo opazno v njegovem inteligentnem, prefinjenem in izredno duhovitem komuniciranju z javnostjo (verjetno je tudi to posledica njegovega pariškega svetovljanstva).

Ob 170. obletnici moje in mnogih generacij gimnazije sem sklenil o tem nekaj napisati, da ne bi spomin na to epizodo dokončno zamrl.

Poizvedoval sem med dijaki, ki so bili v šolskem letu 1961/62 v četrtem, tretjem in drugem letniku in jih osebno poznam, nekateri izmed njih pa so se o tem pogovarjali s sošolci in mi kasneje poročali.

Prvi resni problem je nedvomno časovna distanca 58 let. Iz tega naslova je kar nekaj nespominjanja, ki je ali pristno ali pa taktično, nekateri o tem preprosto ne želijo govoriti.

Druga ugotovitev je, da se nekateri spominjajo le delcev. Zanimivo je bilo pripovedovanje o tem, kako so v času odtujitve redovalnic profesorji zapisovali ocene po spominskem nareku dijakov, zabavno pa je bilo, sicer pri redkih, da se je njihov spomin na pridobljene ocene razlikoval od tistih, ki so bile zapisane in so bile po vrnitvi redovalnic malce nižje. O kakršnih koli sankcijah ni bilo komentarjev. Spomin nekoga hrani na primer le relativno komične prizore, kako so profesorji zjutraj prišli v razrede z listi papirja in nanje vpisovali sezname, ocene in druge opombe.

Vprašanje, ki se postavlja ob tem "redovalniškem ropu desetletja", je vprašanje motiva.

Tudi sicer je bilo leto 1961/62 glede tatvin zanimivo. Kronist, profesor Stanko Šijanec, je ob zaključku leta zapisal v Kroniko: ˶V začetku šol. leta je bilo več tatvin; vlomljeno je bilo v knjižno omaro na hodniku in odnešenih ok. 60 leposlovnih knjig; vkraden je bil denar iz ženskih torbic iz zaklenjene zbornice. Zjutraj 29. III. je bil opažen vlom v zbornico, odnesli so vse dnevnike z redovalnicami in magnetofon; 30. III. so otroci našli vse ukradeno pod mostičkom v parku. Proti koncu šol. leta je bila odnešena zavesa iz stranišča. Vmes so še zmanjkali še kaki čevlji. Vse tatvine so ostale nepojasnjene, storilce niso odkrili."

Ali zadevo tretirati kot čisto kriminalno dejanje pridobitve materialne koristi? Vrednost magnetofona in redovalnic to možnost minimalizira.

Ali stojita za tem pobalinstvo in objestnost tedanjih, morda bivših dijakov? Ta možnost ni zanemarljiva.

Ali je kdo od dijakov na ta način želel delno zabrisati svoje učne neuspehe? V tem primeru je bil naiven, saj je neznanje v resni šoli nemogoče skriti (v mislih imam tedanjo šolo).

Ali je kdo vlom naročil? Te možnosti ni moč izključiti, je pa po mojem mnenju zelo majhna.

Na koncu pa se postavlja tudi vprašanje, ali je med temi odtujitvami v šolskem letu 1961/62 kakršnakoli povezava.

Začetek 60. let zadnjega stoletja prejšnjega tisočletja je nedvomno zanimivo obdobje, ki lahko pri angažiranih posameznikih - v mislih imam mlade ljudi, po večini gimnazijce, ki so začeli kritičneje presojati dogajanja v družbi na gospodarskem, kulturnem, tudi ideološkem in izobrazbenem področju - povzroči revolt, ki bi lahko bil tudi take narave.

Leti 1961 in 1962 sta med gimnazijci (tako Prve kot Druge gimnazije v Mariboru) zaznamovani z živahnim dogajanjem, ki je povzročilo, ker je potekalo na ideološki osnovi, reakcijo oblastnih institucij Tajništva za notranje zadeve Maribor in partije.

Zadeva, zaslišanja in pogovori so sicer potekali v "tajnosti", ker pa je bilo število vpletenih relativno veliko, tajnost ni bila v celoti zagotovljena.

Kdor želi o tej problematiki izvedeti kaj več, ima na voljo v Zborniku Prve gimnazije 150 let (iz leta 2000) prispevek Zlata šestdeseta - nekoliko drugače, deloma pa pride v poštev tudi prispevek z naslovom Leta 1952 na Mariborskem učiteljišču, objavljeno v 130 let - Zbornik Državno učiteljišče Maribor, Gimnazija pedagoške smeri Maribor, Pedagoška šola Maribor, Srednja šola pedagoške in kulturne usmeritve Maribor, III. gimnazija Maribor (1993). Avtor objav Janez Pastar.

Menim, da je v širše sotvarje razumevanja omenjenega nezadovoljstva potrebno umestiti tudi "nasilno" in iz ideoloških razlogov opravičevano ukinitev Klasične gimnazije Maribor leta 1958.

Zoper to ukinitev v Sloveniji - ponekod drugod po Jugoslaviji so bili pametnejši - je bilo kar nekaj revolta med pedagoškimi delavci in med dijaki, tudi bodočimi. Javno ga ni bilo mogoče izraziti, nadzor nad sredstvi javnega obveščanja je bil vseobsegajoč, sledile pa so lahko tudi sankcije.

Revolt je bil toliko bolj upravičen, ker je v partijskem časopisu Komunist (glasilo Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije, IV. leto, januar 1950, štev.1) izšla Resolucija III. plenuma CK KPJ o nalogah v šolstvu. V poglavju III je govora o gimnazijah. Citiram: ˶V gimnazijah bi bilo potrebno od prihodnjega šolskega leta naprej učiti se od prvega do osmega razreda obvezno enega izmed štirih jezikov (ruski, angleški, nemški ali francoski), od petega razreda ali že prej pa še enega izmed njih. Prav tako je nujno razširiti učenje latinščine in raziskati potrebo učenja tega jezika ne samo v sedmem in osmem, temveč tudi v nižjih razredih gimnazije. Glede na potrebo proučevanja naše preteklosti kakor tudi prejšnjih kultur sploh morajo imeti vse republike vsaj po eno, nekatere pa tudi po več klasičnih gimnazij. Iz istih razlogov je treba prav tako proučiti tudi vprašanje organizacij gimnazij ali oddelkov v gimnazijah, v katerih bi se poučevala arabski in turški jezik."

Misel, ki so jo politiki takrat ponavljali kot mantro, da revolucija namreč nenehno poteka, se je v nekem smislu udejanila tudi v šolski reformi, ki je uvedla enotne obvezne osemletne osnovne šole (kar načeloma ni bilo slabo) kot osnovno izhodišče šolske reforme, za klasično gimnazijo kot za vse druge gimnazije pa v organizacijskem smislu to pomeni novost, saj je klasična gimnazija s šolskim letom 1958/59 izgubila svojo štirirazredno nižjo stopnjo in je odslej obsegala le še bivše štiri razrede višje stopnje. Dijake so razselili na Prvo in Drugo mariborsko gimnazijo. Za našo zgodbo to pomeni, da so ob odtujitvi redovalnic bili prizadeti tudi klasiki, tega dejstva nikakor ni moči spregledati.

Zanimalo me je, ali je v nadaljevanju Večer o zadevi še poročal.

V Univerzitetni knjižnici Maribor sem pazljivo pregledal Večer za meseca april in maj. Že v soboto, 31. 3. 1962, je vidnejše mesto posvečeno novici, da vzpenjača zaradi remonta danes ne obratuje, šele na strani 4 pa je prispevek Dan brez "cvekov". V ponedeljek, 2. 4. 1962, pa je bila udarna novica ʺIntervju predsednika Tita v britanskem Observerju", ki je izjavil, da novo ustavo narekuje potreba, ki izvira iz dinamike našega družbenega razvoja, na zadnji strani pa "Cveki so se vrniliʺ.

V mesecu aprilu so prevladovale novice o katastrofalnih poplavah po Jugoslaviji, predvsem v Bosni in Hercegovini in Srbiji, v mesecu maju pa pot Titove štafete in Titov govor pred 150 tisočglavo množico v Splitu ob otvoritvi hidrocentrale Split v Omišu. Presenetilo me je, da so poročali o še tako majhnih tatvinah po trgovinah, zaradi zelo visokih zapornih kazni pa o gospodarskem kriminalu v družbenih podjetjih, o "naši" zgodbi pa nič več.

Pregledal sem za omenjena meseca še prilogo Večera 7 dni; tam so objavljali zanimivosti iz sveta zabave, filma, tudi izstopajoče dogodke po svetu in doma, o nas pa spet nič.

Večer je zapisal, da so ob odtujitvi redovalnic organi TNZ (Tajništva za notranje zadeve) uvedli preiskavo in iščejo neznane tatove.

Sklepal sem, da je preiskava pustila dokumentirane pisne sledi. V Pokrajinskem arhivu Maribor so mi dejali, da to gradivo hranijo v Ljubljani v Arhivu Republike Slovenije.

Po elektronski pošti sem jih poprosil za gradivo in prejel zanimiv odgovor: ˶V zvezi z vašo poizvedbo o kraji redovalnic na mariborski Prvi gimnaziji v letu 1962 smo pregledali arhivsko gradivo fonda SI AS 1931 Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS (1918-2004), v katerem med drugim hranimo tudi gradivo nekdanjih organov javne varnosti. Neposrednega gradiva, ki bi zadevalo storitev kaznivega dejanja, nismo našli, zato smo pregledali tudi poročila organov javne varnosti za omenjeno obdobje. Žal se letni poročili kriminalistične službe in postaje Milice Maribor za leto 1962 nista ohranili.

Opravili smo pregled tudi preostalih arhivskih fondov, v katerih bi bilo možno najti iskano gradivo, in sicer SI AS 249 Svet za kulturo in prosveto LRS (1951-1964), SI AS 250 Svet za šolstvo LRS (1921-1970) ter Republiški sekretariat za prosveto in kulturo SRS (1962-1973), vendar želenega gradiva v omenjenih fondih žal niʺ. ( Za njihovo dobro opravljeno delo se jim iskreno zahvaljujem.)  

Zame je udarna novica to, da za leto 1962 ni nič ohranjenega, pa ne zaradi kraje redovalnic. Res zanimivo.

Ob zaključku še tale misel. Ne morem se znebiti občutka, da nekateri mnogo mnogo več vedo, kot pa so pripravljeni povedati. Nikakor nisem želel z imenom in priimkom označiti akterja ali akterjev nočne dejavnosti iz 28. na 29. marec izpred 58 let - želel sem le, da nekdo zgodbo popiše kot vir prve ali verodostojne druge roke, tudi anonimno, samo da se spomin na to zanimivo epizodo ne bi za vedno izgubil.

Zato je v naslovu NN (nomen nescio).

Po dostopnih ohranjenih dokumentih in razgovorih s tedanjimi dijaki zapisal v mesecu oktobru 2020 Janez Pastar, prof. zgodovine.