dr. Anton Trstenjak - profesor na prvi mariborski gimnaziji

Akademik dr. Anton Trstenjak (1906–1996) je bil v letih od 1934 do 1939 katehet na takratni realni gimnaziji v Mariboru. To službo je nastopil takoj po vrnitvi z univerze v Innsbrucku, kjer je naredil dva doktorata.

V zborniku ob 140-letnici Prve gimnazije Maribor je napisal razmišljanje o gimnaziji kot vekoviti šoli (schola perrenis), ki sposobne mlade ljudi skozi stoletja oblikuje uravnoteženo med izobrazbeno širino in vzgojno globino. Svojo vlogo gimnazijskega in poznejšega univerzitetnega profesorja je razumel pedagoško v najbolj žlahtnem pomenu. Gimnazija je bila zanj ideal splošne izobrazbe, ki je elitne narave, ne v družbenem, marveč izobrazbenem pomenu, prostor za urjenje mladih ljudi v njihovi razumski, duhovni in etični kakovosti. Njene korenine segajo v tradicijo klasične omike, ki je negovala vzor harmonične, plemenite človečnosti. Izhodišče in cilj vse Trstenjakove psihologije, antropologije in pedagogike je bila celostna izobrazba, ki v temelju oblikuje človekov značaj. To je bilo njegovo stališče tudi ob ponavljajočih se šolskih reformah.

Do konca življenja je rad pripovedoval lepe spomine na svojo profesorsko službo v mariborski gimnaziji. Med dijaki je moral biti zelo priljubljen in uživati velik ugled. Ko ga je v visoki starosti obiskal kak ugleden gospod ali gospa, je večkrat s ponosom dejal, da je to njegova učenka ali učenec iz mariborske gimnazije. Njun klepet je bil sproščeno domač in poglobljen. Po več kot pol stoletja od njunega sodelovanja v vlogah dijaka in profesorja verouka je bil stik med njima pristno človeški, obenem pa intelektualno prodoren. V pogovoru sta zaorala globoko v živa bivanjska vprašanja, ne na gimnazijski ravni, ampak na aktualni, kakor sta jo živela eden in drugi pol stoletja po njunem šolskem odnosu učitelja in učenca.

Pripovedoval je tudi tragične zgodbe. Med dijaki so bili tudi razvajeni sinovi bogatih meščanov, ki so svoje mladostno protestništvo pri verouku izražali v obliki marksističnega nasprotovanja veri. Z enim od teh se je med vojno srečal na ulici v Ljubljani. Trstenjak je tik pred vojno dobil službo profesorja na ljubljanski univerzi, ta njegov bivši dijak pa se je zatekel v Ljubljano ob nacistični okupaciji Maribora, da mu ni bilo treba na nemško fronto. V Ljubljani je bil zaposlen v okupatorjevi tajni policiji. Ko sta se srečala, ga je nagovoril: »Vidite g. Trstenjak, kako se časi spreminjajo. V gimnaziji bi bili lahko vi mene izključili kot komunista, pa me niste. Zdaj pa vas jaz lahko pošljem v internacijo, pa vas tudi ne bom.« Trstenjak je dejal, da ga je nadrl kot paglavca. Nezreli mladenič se je tiho pobral. Če pri njem ni prijelo Trstenjakovo vzgojno delo v gimnaziji, je, upajmo, segel globlje vanj ta ostri vzgojni ukrep v hudih časih, ko je človekovo življenje imelo ceno živinske vozovnice do taborišča.