»ČEKAT ĆU TE … KRAJ PRVE GIMNAZIJE …«

“Čekat ću te moja, buco, kraj I. gimnazije” smo velikokrat zapeli v parku pred Prvo gimnazijo. Seveda v pesmi Plavi Orkestar opeva tisto sarajevsko, ampak naša srca so vedno zavibrirala na poseben način, ko smo med prepevanjem prišli do tega verza.

Kolikokrat sem postaval pred Prvo gimnazijo; s tem ne mislim odmorov med poukom, ampak se v mojih mislih naslika drug vhod, tisti s Krekove ulice. Skozi velika lesena vrata se je vstopilo v podhod, kjer se je desno zasvetil napis Prvi oder. Oder, ki nam je tolikim dejansko pomenil prvi stik z gledališčem. 

Nikoli ne bom pozabil svojih prvih občutkov, ko sem zakorakal po stopnicah mimo stene, polne slik prejšnjih generacij, v dvorano z modrimi mehkimi stoli, ki je spremenila moje življenje. Postala je moj drugi dom, če ne prvi … Sprehodil sem se od dijaka, ki ni vedel, kaj bi sploh počel v življenju, do zaljubljenca v igro in gledališče. Za vse to gre zahvala odru Prve gimnazije Maribor, ki ga je takrat vodila profesorica Mojca Redjko.

Vse, kar se me je na tem odru dotaknilo, me je zaznamovalo za večno. Začelo se je s prvim trenutkom, ko je Mali princ pokukal v ta svet, nadaljevalo se je s Kreontovim verbalnim obračunom z Antigono, Harun in njegovo morje zgodb pa mi je odprl novo dimenzijo domišljije, Nesmrtni so postavljali nova vprašanja, Matere herojev so pripovedovale … 7+1 pa je mojo matematično enačbo dokončno izračunal v: = GLEDALIŠČE.

Zatorej, hvala Prva gimnazija, da si me poslala na pot, po kateri hodim še danes in ponosno širim zgodbe o tvojem Prvem odru.