VEČ VZPOREDNIH RESNIČNOSTI, ENA PRVA

Ko sem enega od nedavnih petkov hitela do popravljalnice kolesa, sem sredi Trubarjeve srečala Anžeja, na Prvi je hodil v paralelko. Videla sva se prvič po ducatu let, po začetnem motrenju – A si to res ti? – sva si zmedeno izmenjala objektiven podatek merilca uspešnosti ljudi pri tridesetih – Kako pa služba? – in se kmalu vrnila vsak k svojemu vsakdanu. Mene, novinarko časopisa Dnevnik, je nekaj dni kasneje pretreslo sporočilo njega, vrtčevskega vzgojitelja, ponosen sem, da je vsaj nekomu iz naše generacije ratalo.

Njegove besede so najbrž pričale o tem, da naj bi novinarstvo, »sedma sila«, »četrta veja oblasti«, »pes čuvaj demokracije«, v današnji družbi še imelo nekakšen ugled. Verjetno so pričale o tem, da tiskani mediji tudi v času otežene distribucije med epidemijo niso izgubili bralcev, prej obratno, in najbrž o tem, da Dnevnik v svojih odzivih na spremembe, ki jih živimo, ne zamuja (preveč). Pričale pa so obenem tudi, da z Anžejem še vedno živiva v »paralelkah«.

Jaz namreč nisem toliko Dnevnikova novinarka, kot sem samozaposlena v kulturi, literarna kritičarka, ki ima k sreči reden angažma na časopisni kulturni redakciji, a jo prekarna negotovost ves čas sili v delo ob delu, v projekte ob projektu Dnevnik. Dopusta in bolniške v nasprotju z za moje pojmovanje uspešnejšim sosošolcem nimam, čakanje na delo v koronačasu zame ni opcija, stanovanjski kredit kot kaže nikoli ne bo. Res pa je, da si težko predstavljam, da bi me katerokoli drugo delo bolj veselilo. Težko si predstavljam, da bi me kakšno drugo delo pripeljalo do spoznavanja tako kreativnih in občutljivih ljudi, kot so ti, ki danes soustvarjajo (slovensko) umetnost, težko si predstavljam, da bi me kakšno drugo delo tako intelektualno stimuliralo.

Vsega tega ne bi niti vedela, če ne bi bilo Prve. Dala mi je marsikaj – za začetek dolgoletno izpostavljenost šalam, ki letijo na punco, ki je na mariborsko Prvo gimnazijo v šolski torbi najprej prinesla ljubljanščino, za nagrado pa dobila vlogo predsednice razreda. Sošolci, popolni neznanci, so prvi šolski dan (pravilno) zaslutili, da se bom, Ljubljančanka, najbolje obnesla kot neustavljiva borka za prestavljanje datumov preizkusov znanja. Prinesla mi je prvo zaljubljenost v dekle po imenu Daša, ki preizkušenj odraščanja seveda ni preživela (zaljubljenost, ne dekle), in prva res trdna prijateljstva, z Veroniko in Nejcem skupaj odraščamo še danes.

Prinesla nam je štiri čudovite razredničarke. Zdravka Hajdinjak, Simone Krampl in Sanja Šabeder so ena za drugo odhajale na porodniško, dokler nismo Dragici Kranjc v nadaljnje življenje pobegnili mi; sploh izgube Zdravke nismo nikoli zares preboleli, razred otrok je za enega samega zamenjala ravno, ko smo dojeli, da je njena strogost v resnici varovanje naklonjene miline, s katero bi se v blagi dijaški objestnosti mimogrede okoristili. Dala nam je skrbno svetovalno službo, brez psihologa Milana Koširja bi danes mnogo manj verjela vase. In dala nam je Darjo Pečovnik, profesorico slovenščine, ki smo jo z Veroniko in Nejcem zgolj na počitnicah v Piranu, kjer smo sproščeno preživljali poletja, srečevali oblečeno v hlače in odeto v nasmeh.

Med poukom je namreč Darja ves čas nosila krila in resnoben izraz, a se je pod njima skrivala budna pozornost do mladih bralcev. Zmogla je preudarnost, da naju je z Markom Budlerjem, s katerim sva si bila med sošolci značajsko kar najbolj različna, združila v zaveznika pri pisanju raziskovalnih nalog iz književnosti, zmogla je tudi vztrajnost, da je ob nastopaškega Marka tedne, ko sva naloge predstavljala v vseh razredih, v katerih je učila, postavljala sramežljivo mene, da sem bila do državnega tekmovanja že nadvse samozavestna, zmogla je toplino ob najinih uspehih, ki so bili tudi njeni.

Tega, komu je res ratalo, sva se z dragim Anžejem, skratka, lotila narobe. Vsak zase sva k sreči našla profesionalno okolje, v katerem sva v vsaj nekih smislih izpolnjena, in pot do tja je morala voditi tudi prek Prve. Ampak zdi se, da je morda uspelo predvsem Prvi, ki po 170 letih še soustvarja ljudi, ki jim je – ko srečajo na ulici prijatelja iz prejšnjega življenja – dovolj mar, da za trenutek ustavijo svoje vsakdanje hitenje. Prvi, ki ustvarja ljudi, ki jim ni vseeno.