V teh vprašljivih časih, ko smo ljudje še bolj ranljivi, so se mi ob pomisli na sedemdeset let rahlo naježili lasje. Na prostoru, ki mi je tu odmerjen, še telegrafski slog ne bi bil mogoč, naj torej velja le nekaj utrinkov, ki so vezani na našo šolo. Pred tolikimi leti sem namreč pod mentorskim vodstvom profesorice Elide Teran nastopil v dveh žanrih na osrednji slovesnosti v Unionski dvorani ob 100-letnici naše gimnazije. Recitiral sem Prešerna in Kajuha ob spremljavi pianistke ‘ingliš Micke’, sicer profesorice za angleščino Melite Breznik, ter zapel Prešernovega Mornarja in Župančičevo Pojdem na prejo.
Nekaj let prej sem ustanovil gledališko skupino, ki je kmalu prerasla, ob nastanku drugih sekcij, v MKUD, ki menda deluje še danes. Pomembno: prva uprizoritev so bili Borovi Raztrganci. Bil sem režiser in igral sem Ferleža. Premiera je bila v mariborski Drami. Po nekaj ponovitvah po Sloveniji je bila zelo odmevna naša 10-dnevna turneja po coni B STO. Nastopili smo v Kopru, Izoli, Piranu in drugih kraji obalnega zaledja. Evforija je bila takrat na višku in na njenih krilih smo jadrali iz kraja v kraj še z večjo srčnostjo. Drugi veliki uspeh je bila zmaga na republiškem srečanju gledaliških skupin v Ljubljani. Uprizorili smo Lipahov Glavni dobitek. ‘Krivec’ za ta uspeh je bil tokrat režiser in igralec, dijak Jože Tovšak. Bil je tudi odličen tenorist.
Vso mojo poznejšo življenjsko pot so zaznamovala moja dijaška leta. Po vrnitvi iz izgnanstva v Srbiji sem ob šolanju obiskoval gledališki tečaj pod vodstvom Branke Verdonik - Rasberger, solopetje pa sem študiral pri profesorici Elizabeti Krejči, ki mi je že pri 18 letih uredila honorarno sodelovanje v opernem zboru. V Ljubljani sem diplomiral na AGRFT in do danes sem imel kakih 4.000 nastopov doma in po Evropi, zlasti pri rojakih na tujih tleh. Razveseljeval sem jih skupaj z ansamblom Dobri znanci (Šumijo gozdovi domači …).
Na naši gimnaziji smo maturirali štirje Dobravci: sestre Nada, Tihomila, Helena - Enca in jaz. Samo Tihomila je še med nami. Živi v Mariboru in je letos dopolnila sto let. Rojena je bila namreč 10. oktobra 1920, na dan plebiscita. Oče Ferdinand, tesen sodelavec generala Maistra, nas je vzgajal v duhu zdravega, vendar brezkompromisnega slovenstva. Tako si je dekle že v dijaških letih napisalo na kožo prigodno pesmico, sam pa sem bil v Ljubljani najglasnejši in najvztrajnejši pobudnik v komisiji za postavitev spomenika generalu pred našo šolo.
Vsak izmed nas ima v srcu svojo bogato izpoved. Tudi jaz sem drobce zapisal in izdal v knjigi IZ MREŽE. Tako sem izpolnil moške obveznosti: zaploditi otroka, posaditi drevo in napisati knjigo.
Pesem sestre Tihomile Dobravc: NOV SE OTROK JE RODIL NA TEM SVETU
Nov se otrok je rodil na tem svetu,
drobcena deklica to je bila.
Starši sešli so se brž na posvetu,
kakšno ime naj dete ima.
Pa je prišla na pomoč zgodovina:
dete rodilo se tisti je dan,
ko spraševala se je domovina,
komu pripadal bo naš Korotan.
Tam, kjer se vijeta Zilja in Drava,
prav tisti dan je bil plebiscit.
»Hčerki bo naši ime Zmagoslava,
če plebiscita bo srečen izid.«
A Slovenija je izgubila
lepo Koroško na krivičen način.
»In zato deklica bo Tihomila,
naše nesreče naj bo opomin.«
Prav zato obrne se vse ji v nesrečo,
česar se loti ubogo dekle.
Če ljuba Koroška dočaka kdaj srečo,
pa spremenilo bo svoje ime.