Kot najbrž večina ostalih zapisov, tudi tale nastaja med karanteno v času epidemije koronavirusa. Mogoče tudi ni edini, ki se takole začne. Lahko pa samo upam, da je v trenutku, ko tole prebiraš, vse to le še spomin. Zapovedi o omejitvi gibanja in druženja so nas najbrž bolj kot kadarkoli prej kolektivno soočile z dejstvom, kako pomembno je prebijanje časa z drugimi, na negativne vplive osamljenosti in izolacije pa, predvsem na podlagi preučevanj starostnikov in zapornikov, psihologi opozarjajo že leta. Tudi sam se v tem času nisem znašel v najboljši koži. Dneve krajšam z gledanjem filmov in gospodinjenjem, ampak kreativnost, za katero sem, zaradi narave poklica, v tem momentu nekoliko prikrajšan, ima morda najbolj blagodejen učinek na moje razpoloženje. Že pisanje teh stavkov in misel, da jih bo nekdo čez nekaj časa prebral, mi daje občutek, da je tam zunaj nek resničen svet, čeprav v tem trenutku ujet na format A4 v računalniškem dokumentu.
To pišem, ker me občutek spominja na točno določen trenutek v drugem letu mojega šolanja na Prvi. Pri šestnajstih letih človek, vsaj po mojih izkušnjah, niha med dvema razpoloženjema. Ali si ti sam prevelik za cel svet, ali pa je svet kar naenkrat tako ogromen, da se začneš spraševati o smislu svoje pozicije v njem, kar vodi v tesnobo. Zaradi določene slabe odločitve, ki niti ni pomembna za to zgodbo, so bili ti občutki tesnobe še bolj poglobljeni. Kakšnih par mesecev sem na lastno pest iskal rešitve, med drugim tudi s socialno izolacijo, ampak odgovara zares nisem našel. Nek dan me je razredničarka profesorica Tjaša Klanjšček obvestila, da na Prvem odru ravno začenjajo s snovanjem predstave in da naj pogledam, če me zanima. Pred tem sem enkrat nastopil v manjši vlogi na Klasičnih dnevih (Ajgist v Elektri), najbrž je to delovalo, kot da me gledališče zanima. Zakaj pa ne? Dobili smo se v učilnici v pritličju, tam nekje blizu fotokopirnice. Na mizah smo imeli fotokopije Shakespearjevega Sna kresne noči, ga prebirali na glas in ga krajšali ter preurejali. Čez kak teden smo bili na odru. Sprva sem igral Klopčiča Tkalca, kasneje presedlal v Oberona, ampak vseskozi tkal tesne prijateljske vezi, nekatere prisotne še danes. Čez nekaj mesecev je bila premiera, potem ponovitve, s predstavo smo videli Monte Carlo, Minsk ... Vsakič, ko sem si nadel svoje bele pajkice, pernat zgornji del, gledal svoje soigralce, svoje prijatelje in čakal na svojo iztočnico, sem začutil vznemirjenje. Vznemirjenje, da je tam zunaj nek resničen svet, čeprav v tem trenutku ujet med tri (!) črne stene in ustvarjalno ljubezen teh nekaj ljudi na odru, ki verjamejo v gozd, tam nekje zunaj atenskega dvora. In čeprav se ta gozd zdi ogromen, celo prevelik, ga s pomočjo drugih ljudi lažje prehodiš.