Fontana pred Prvo

“V glavnem odmoru se dobimo pri fontani!”

Poved, ki je bila in še bo izrečena neštetokrat. Odkar vodnjak obstaja, predstavlja za dijake in učence Prve gimnazije prostor prijetnega in sproščenega srečevanja v krajših in daljših odmorih v času pouka. Glede na starost gimnazijske stavbe in vodnjaka si ga dijaki in zaposleni kar nekoliko lastimo; pogovorno ga imenujemo fontana ali vodnjak pred šolo. Pred njim so nekdaj nastajale uradne oddelčne fotografije, nekje v levem kotu se je videl tudi del pročelja šole. Še pogosteje pa je vodnjak na bolj sproščenih posnetkih, nastalih v času pustovanja ali ob zaključku šolskega leta, ko smo ga nekoliko predrzno uporabili za škropljenje in hlajenje od veselja pregretih glav sošolcev in sošolk. 

Res pa je, da vodnjak ni del Prve gimnazije, temveč trga, razprostrtega vzhodno od pročelja šolske stavbe. Je del mestne parkovne ureditve, ki je svojo podobo dobila v času po drugi svetovni vojni, ko so meščani pomagali pri obnovi takrat močno porušenega Maribora. Idejni vodja zasnove parka in avtor vodnjaka je arhitekt Milan Černigoj. Kot nekdanja dijakinja in danes zaposlena na Prvi morda lahko nekoliko domišljavo zapišem, da je gospod Černigoj park oblikoval s posebno mislijo na šolsko stavbo, saj je tudi sam, še v predvojnem času, “drgnil” klopi v tej šoli. Sicer ni bil rojeni Mariborčan, sem ga je iz Tolmina z družino privedla usoda predvojnega časa, ko so fašisti obvladovali današnjo slovensko Primorsko. Po končanem študiju na ljubljanski arhitekturni šoli pri Jožetu Plečniku se je vrnil v Maribor in skupaj z bratom Jaroslavom postal eden vodilnih arhitektov pri načrtih obnove in izgradnje porušenega mesta. Med opaznejšimi zgradbami, ki jih je zasnoval, so zagotovo železniška postaja in v neposredni bližini pošta, Hotel Slavija, sodeloval je pri načrtovanju športnega parka Branik, Ljudskega vrta, našteli bi lahko še stanovanjske objekte in več industrijski poslopij. Njegove arhitekturne zamisli delujejo monumentalno, podrejene pa so zahtevam namembnosti. Čeprav je povojni čas v mestu Maribor, ki je bilo med slovenskimi mesti najbolj bombardirano in uničeno, narekoval hitro obnovo z arhitekturno prečiščenim slogom, je Černigoju uspelo ohraniti nekaj zgodovinske sentimentalnosti. Dr. Fran Šijanec, pomemben umetnostni zgodovinar in likovni kritik, je Černigojev arhitekturni slog označil kot funkcionalističen z individualno noto. Našo fontano ali vodnjak pa je opisal kot prozorno čisto kamnito arhitekturo. 

Najstarejša fotografija vodnjaka, ki smo jo našli, je datirana z letnico 1947, tega leta je bil vodnjak tudi zgrajen. S svojo veličastno podobo lepša videz parka, vodni curki pogasijo žejo marsikateremu mimoidočemu, dijaki in zaposleni Prve gimnazije pa si ne predstavljamo, da vodnjaka pred Prvo ne bi bilo.