Vsako leto eno ime

Vsako leto eno ime: Dušan Zimič

Dušan Zimič se je rodil 16. februarja 1919 v Celju, očetu Viktorju (1881, ?–1935, Maribor) in materi Ljudmili/Milki, roj. Karba (1884, ?–1940, Maribor). Oče je bil davčni uradnik, mati pa gospodinja. Dušan je imel dve sestri: Zlatko/Zlato, por. Marek (1913, Ljutomer–?, ?) in Ljudmilo/Milko, por. Krajnc (1918, Celje–2011, Maribor). V Celju so živeli v Kersnikovi ulici, ki so ji zaradi tam prevladujoče stanujočih državnih uradnikov takrat rekli kar 'Kersnikova republika'. Dušan je tam preživljal mirno otroštvo. Po končani ljudski šoli, danes bi rekli nižjih razredih osnovne šole, se je skupaj z leto dni starejšo sestro Milko v šolskem letu 1929/1930 vpisal v celjsko realno gimnazijo, današnjo I. gimnazijo v Celju. Družina Zimič se je leta 1930 preselila v Maribor, kjer je živela na Koroški cesti 99 in Tattenbachovi ulici 19 (danes Ulica kneza Koclja). Kot je to bilo značilno za družino državnega uradnika v stari Jugoslaviji, so bili vsi trije otroci člani sokolske organizacije. Milka in Dušan Zimič sta od šolskega leta 1930/1931 nadaljevala šolanje na mariborski realni gimnaziji, današnji Prvi gimnaziji Maribor. Milka je šolanje na mariborski realni gimnaziji zaključila leta 1934 z nižjim tečajnim izpitom ali tako imenovano malo maturo, s katero je zaključila šolanje na nižji gimnaziji, kar bi danes ustrezalo zaključnemu izpitu ob koncu osnovne šole. Dušan tega izpita kljub dvema poskusoma v letih 1934 in 1935 ni uspel narediti. To je bilo takrat precej običajno, saj je bil osip zelo velik. Nižjo gimnazijo je zaključilo samo okoli 50 % vpisanih v 1. letnik, višjo gimnazijo pa samo okoli 25 % istih. Velja se spomniti, da so imeli takratni dijaki popravni izpit, če so bili ocenjeni z oceno slab, kar bi ustrezalo današnji zadostni. V primeru še slabše ocene (nezadostno) dijaki niso imeli možnosti popravnega izpita in so razred ponavljali. Prav v času drugega poskusa dokončanja nižje gimnazije je umrl oče Viktor. Dušanovi sestri sta nadaljevali šolanje. Zlatka na mariborskem učiteljišču, današnji III. gimnaziji Maribor, Milka pa na mariborski trgovski akademiji, predhodnici današnje Srednje ekonomske šole Maribor. Ker je družina imela kot vir dohodka samo očetovo pokojnino, se je Dušan zaposlil pri znanem mariborskem trgovcu Mihaelu/Milošu Osetu (1890, Šentjur pri Celju–1969, Maribor), ki je imel trgovino na Glavnem trgu 22. Pred letom 1941 je Dušan odslužil 18-mesečni vojaški rok. Potem, ko se je sestra Milka spoznala z železniškim uradnikom Miroslavom Krajncem (1913, Šmartno ob Dreti–1980, Maribor) iz Poljčan, s katerim se je leta 1940 poročila, se je Dušan spoznal s svakovo sestro Mileno, ki je postala njegovo dekle.

Vse načrte za prihodnost je porušil začetek vojne v Jugoslaviji. V zelo kratkem času od 6. do 17. aprila 1941 so nemški, italijanski in madžarski napadalci porazili vojsko Kraljevine Jugoslavije, katere vojaki so pogosto kar odvrgli orožje in se razbežali domov. Prav dejstvo,

da je za staro jugoslovansko vojsko ostalo veliko orožja, je botrovalo žalostni usodi Dušana Zimiča. V času po začetku okupacije je namreč, ob obisku dekleta v Poljčanah, sodeloval pri skrivanju orožja stare jugoslovanske vojske. Ker je kmalu postalo jasno, da nemške oblasti še za kakšno bolj nedolžno zadevo izrekajo drakonske kazni, se je odločil, da se bo zatekel k družini sestre Milke na Gorenjsko. Ta se je po začetku okupacije preselila zaradi moževe premestitve na železniško postajo Nomenj pri Bohinjski Bistrici. Dušanova takrat komaj rojena nečakinja Bronislava/Bronka, kasneje por. Jarc, pozna iz pripovedovanja staršev, kako vesel je bil njen stric zaradi srečanja z njo in upanja, da je zdaj na varnem.

A sreča je trajala samo dva dni, saj je Dušana Zimiča, najverjetneje zaradi prijave domačina, aretirala nemška policija. Odpeljali so ga v begunjske zapore, ki so bili vse obdobje okupacije ključni za izvajanje okupatorjevega nasilja na Gorenjskem. Tako je pred 23. avgustom 1941

Zimič postal zapornik št. 1080 in eden od 11.477 jetnikov, ki so bili med vojno zaprti v Begunjah. Zimiča, ki je bil aretiran zgolj zaradi tega, ker je bil sumljiv, najverjetneje begunjski gestapovci niso povezali s skrivanjem orožja pri Poljčanah. To je tudi najverjetneje bil vzrok, zakaj ni postal eden od 849 usmrčenih begunjskih zapornikov.

Sojetnik, Prekmurec Ladislav Kondor (1901, Kupšinci–1963, Opatija), ki je bil v Begunjah zaradi risanja karikatur nacističnih veljakov, je narisal Zimičevo karikaturo, ki je preživela vojno in jo je po vojni avtor podaril sorodnikom. Po nekaj tednih v Begunjah je bil Zimič najverjetneje poslan v domači Maribor, da bi tamkajšnji gestapovci ugotovili, kaj z njim. Ni znano, kaj so ugotovili, a kaže, da je to bilo dovolj, da so ga preko Gradca poslali v Auschwitz, kamor je prispel 21. decembra 1941 s skupinskim transportom 22 političnih zapornikov: štirinajstih Čehov, treh Slovencev, dveh Nemcev, enega Poljaka in enega Juda.

Maja leta 1940 ustanovljeno taborišče Auschwitz je prav v času Zimičevega prihoda začelo preraščati v največje delovno in uničevalno taborišče nacistične Nemčije. Ob matičnem taborišču, v katerem je že bilo okoli 10.000 taboriščnikov, sta leta 1942 začeli delovati podružnični taborišči Birkenau za okoli 70.000 taboriščnikov in Monowitz za okoli 10.000 taboriščnikov. Konec avgusta in v začetku septembra leta 1941 so v Auschwitzu izvedli prva poskusna ubijanja s plinom Zyklon B. Od marca leta 1942 so v Auschwitz začeli prihajati transporti Judov, katerih večino so takoj po prihodu ubili v plinskih celicah. Od ustanovitve do konca delovanja januarja leta 1945 je bilo pripeljanih v taborišče Auschwitz okoli 1,3 milijona ljudi in med njimi je bilo 2.342 ljudi iz Slovenije. Okoli 1,1 milijona izmed teh je tam tudi umrlo in med njimi je bilo 1.331 ljudi iz Slovenije. Zimič je ob prihodu v Auschwitz dobil taboriščno številko 24975. Številke v tem obdobju delovanja taborišča še niso tetovirali na levo podlahet, kar je bilo kasneje zaradi velike smrtnosti značilno samo za Auschwitz. V tem času so bili vsi taboriščniki fotografirani ob prihodu v Auschwitz, kar pa so kasneje zaradi ogromnega števila taboriščnikov opustili. Kljub temu je bilo fotografiranih okoli 200.000 taboriščnikov, od katerih je fotografije okoli 40.000 taboriščnikov rešil pred uničenjem ob razpustitvi taborišča taboriščnik in fotograf Wilhelm Brasse (1917, Żywiec–2012, Żywiec). Med rešenimi fotografijami je okoli 800 fotografij ljudi iz Slovenije in med njimi je tudi fotografija Dušana Zimiča. Poleg te se je o zadnjih mesecih Zimičevega življenja ohranilo zelo malo virov. Iz njih lahko razberemo, da je po skoraj petih mesecih težkega fizičnega dela, izjemno skromne prehrane in katastrofalnih higienskih razmer zbolel za pljučnico, bil premeščen v bolnico in tam 12. maja 1942 umrl. Zimičevo truplo je bilo upepeljeno verjetno še isti dan v krematoriju matičnega taborišča, kjer je bilo upepeljenih tudi ostalih 109 taboriščnikov, ki so umrli ta dan zaradi 'naravnih vzrokov', neuspelih pobegov ali samomorov, ter 112 taboriščnikov, ki so bili ta dan usmrčeni. Njihov pepel so raztresli v bližnje močvirje. V tem za Auschwitz običajnem dnevu so v plinskih celicah usmrtili tudi 1.500 Judov iz poljskega mesta Sosnowitz. Ker zmogljivosti krematorija niso zadostovale za tako veliko število trupel, so njihova trupla pokopali. Kasneje so tudi ta trupla odkopali in jih prav tako zažgali.

Vsako leto eno ime: Helena Dobravc

Helena Dobravc se je rodila 25. aprila 1922 v Mariboru očetu Ferdinandu in materi Heleni. Oče je bil davčni uradnik, med svetovnima vojnama je bil pomemben član Esperantskega društva Maribor in tudi njegov predsednik v letih 1925–26. Helena je imela dve sestri: Nado in Tihomilo. Nada se je rodila 26. julija 1917 v Mariboru, umrla pa decembra 2011. Tihomila Dobravc, rojena 10. oktobra 1920 v Mariboru, je bila do upokojitve profesorica slovenskega jezika na več šolah, med drugim tudi na Srednji ekonomski šoli Maribor ter na današnji III. gimnaziji Maribor. Obenem je Tihomila Dobravc priznana slovenska pesnica. Družina je živela v Smetanovi ulici 30 v Mariboru, po vojni pa so starši živeli v Jerovškovi 33 v Mariboru. Starši so bili med drugo svetovno vojno izgnani v Srbijo v kraj Ražanj, približno 180 km jugovzhodno od Beograda.

Helena je skupaj s sestro Tihomilo obiskovala takratno Državno realno gimnazijo Maribor v šolskih letih 1933/34–1940/41. Starejša sestra Nada, kasneje poročena Zorko, nato ločena in poročena Krajnc, je v šolskem letu 1929/30 obiskovala meščansko šolo v Mariboru, nato pa se je prepisala na Državno realno gimnazijo Maribor, ki jo je obiskovala do šolskega leta 1936/37. Razredničarka Jožica Pirc ter v 7. in 8. razredu razrednik Fran Tonin sta o Heleni v spričevalih vseskozi zapisovala, da je bila pridna, nadarjena, marljiva, vedrega značaja in odkritosrčna. Večinoma je imela prav dober uspeh, kar je bil takrat izjemno lep uspeh, saj so bili dijaki z odličnim uspehom redki. Bila je priljubljena tako pri dijakih kot tudi pri profesorjih. V drugi polovici tridesetih let so se finančne razmere za družino poslabšale. Če so bile na začetku šolanja na realki – kot se je glasila rubrika – prilike, pod katerimi so se šolali, ugodne oz. dobre, so se z leti slabšale. V zadnjih letih šolanja je bilo tako na vpisnicah Helene in Tihomile zabeleženo, da se je materialni položaj družine izredno poslabšal. Razmere doma so bile neugodne, očetov zaslužek pa, kot se je izrazila v vpisnici za šolsko leto 1937/38 razredničarka Jožica Pirc, pičel. Kljub temu so vse tri sestre dokončale šolanje. 

6. aprila 1941 je Nemčija je s svojimi zaveznicami napadla Jugoslavijo in s tem tudi Slovenijo. Že pred vojno so bili sestavljeni seznami Slovencev – večinoma izobražencev, politikov, duhovnikov in gospodarstvenikov, ki so bili nato povečini izseljeni ali deportirani v koncentracijska taborišča. Med temi so bili tudi Helenini starši, ki so bili izgnani v Ražanj, v Srbijo. Veliko Slovencev, ki so se na Štajerskem znašli pod nemško okupacijo, je svoje zatočišče našlo v Ljubljanski pokrajini, ki je bila pod italijansko okupacijo. Teh naj bi bilo kar 17.000. Med njimi je bila tudi Helena Dobravc. Helena se je v študijskem letu 1941/42 vpisala na študij medicine na Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Helena in Tihomila sta bili članici odporniške skupine na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Le-to je ustanovil Rušan Stanko Plevnik. V njej so bila večinoma dekleta. Članici te skupine sta bili tudi študentki medicine, Rušanka Alice Krejči in Mariborčanka Vera Gerbec. Helena ni dočakala konca študija, saj se je pridružila partizanom kot bolničarka. Kdaj točno se je pridružila partizanom, ni znano. Najverjetneje se je to zgodilo po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Takrat so v štiridesetih dneh po kapitulaciji ustanovili kar 19 brigad, med drugim tudi 9., ki je bila ustanovljena 14. septembra 1943. Njeno partizansko ime je bilo Enci (po nekaterih podatkih tudi Jelena; pod imenom Enci so jo klicali tudi v otroštvu). Helena ni bila dolgo partizanka, saj je umrla 28. oktobra 1943 kot partizanka bolničarka v spopadih pri Grčaricah. Že septembra je nemška vojska začela obsežno vojaško ofenzivo, ki se je imenovala Wolkenbruch (nem. = močan/hud naliv), katere namen je bila zasedba sprva italijanskih, po kapitulaciji Italije pa osvobojenih ozemelj na območju Ljubljanske pokrajine. 24. oktobra je 9. brigada, katere borka je bila Helena, prišla v Kočevsko Reko. Istega dne se je morala brigada umakniti iz vasi zaradi napada 1. bataljona Varnostno-obveščevalne službe (VOS) na nemško motorizirano kolono. Bataljon in brigada sta se umaknila v okoliške vasi, 9. brigada predvsem v vasi Koče in Mlaka. 25. oktobra je nemška vojska obstreljevala Rog. Nemški premiki in napadi so bili del večje nemške ofenzive na Dolenjskem. 9. brigada, razdeljena na manjše enote, se je tako soočila z veliko močnejšim nasprotnikom. Zaradi hitrega napada na štab brigade se je ta del brigade moral hitro umakniti. Sprejeta je bila odločitev, da se bataljoni razporedijo na območju med Ribniško in Loško dolino. Tam so se ukvarjali predvsem s prekopavanjem cest, po katerih bi se lahko pripeljale enote nemške vojske. 26. oktobra se je začela druga faza ofenzive na Dolenjskem (Wolkenbruch II), ki je trajala do 30. oktobra. Njen namen je bil očistiti Kočevski rog, območje zahodno in severozahodno od Novega mesta in predel okrog Čabra. 28. oktobra je štab 4. bataljona iz nikoli pojasnjenih razlogov pustil nezavarovane brigadne zaledne enote in druge neborbene oddelke v gozdu nad vasjo Grčarice. Tako jih je brez večjega odpora v zavetju megle napadla tankovska patrulja izvidniškega oddelka 44. grenadirske divizije Hoch- und Deutschmeister, ki je pridrla iz Kočevske Reke. Pri tem so padli brigadni zdravnik dr. Ladislav Jermol (1913–1943) in bolničarki Helena Dobravc – Enci in Alice/Lici Rosti – Krejči (1920–1943). 

Vsako leto eno ime: Savo Kladnik

Savo Kladnik se je rodil 7. julija 1922 v Sevnici. Oba starša sta bila učitelja na sevniški osnovni šoli, oče celo nekaj časa njen ravnatelj. Med leti 1933 in 1941 je bil dijak mariborske realne gimnazije. Sodeč po ocenah do nižjega tečajnega izpita, 'male mature', ki je pomenila zaključek prvih štirih letnikov, je bil zelo dober dijak, saj je bil vsa štiri leta odličen in zato tudi oproščen opravljanja izpita.

Naslednje štiri letnike, ki ustrezajo današnji gimnaziji, je opravil s prav dobrim uspehom. To je bil za tiste čase, ko je bila takšnih le peščica dijakov, saj je običajno več kot tretjina dijakov imela dober uspeh, tretjina pa popravne izpite, še vedno zelo dober uspeh. V času šolanja je kot otrok učiteljske družine stanoval v Učiteljskem domu na Kosarjevi 41. Še pred začetkom vojne je postal skojevec (SKOJ: Savez komunistične omladine Jugoslavije), član jugoslovanske mladinske komunistične organizacije. Verjetno je prav iz časa tik pred izbruhom vojne njegova ,tukaj priložena, fotografija. Iz ohranjenih dokumentov je razvidno, da je spomladi leta 1941, kljub začetku vojne, končal šolanje z maturo na takrat že nemški šoli. Zaradi vojne ni mogel nadaljevati šolanja, zato se je poleti 1941 v domači Sevnici zaposlil na železniški postaji. Vključil se je v odporniško gibanje in v njem deloval, dokler ga ni 15. septembra 1942 aretirala nemška policija.

V zaporu je bil le kratek čas, saj je bil že 2. oktobra 1942 ustreljen na dvorišču mariborskih sodnih zaporov. Tako je postal eden izmed 143 usmrčenih tistega dne. To je bila najbolj množična okupatorska usmrtitev v času celotne II. svetovne vojne ne samo v Mariboru, temveč tudi na ozemlju današnje Slovenije.

Ohranilo se je njegovo poslovilno pismo, ki ga je napisal tik pred usmrtitvijo, in ga danes hrani Posavski muzej v Brežicah. V pismu, ki je že samo po sebi izjemno pretresljiv dokument, ne najdemo nobene herojske retorike, le skrb in ljubezen do najbližjih, očeta Josipa, matere Vilme, sestre Inke in dekleta Slavice, ter prošnjo, da naj ga na pozabijo. Trupla usmrčenih so še isti dan odpeljali v krematorij v Gradec, jih upepelili in pokopali v neoznačene grobove na osrednjem pokopališču v Gradcu, kjer je bilo med II. svetovno vojno pokopanih skupaj 1213 žrtev iz Slovenije.

Očeta, mater in sestro so 3. oktobra 1942 aretirali in jih odpeljali v taborišče v Nemčijo. Vojno so preživeli. Po vojni so osnovno šolo v Sevnici poimenovali po Savu Kladniku in to ime šola nosi še danes. Žal pa na spletnih straneh šole ni omenjeno, zakaj se šola imenuje po njem.

Na koncu še nekaj besed o pobudniku osvetlitve spomina na Sava Kladnika. To je bil njegov stric Odon Vertovšek (1909, Mokronog–2011, Beograd), ki je maturiral na mariborski realki leta 1927. Kot najstarejšega živečega maturanta naše šole ga je tik pred silvestrovim v Beogradu, kjer je preživel večino svojega življenja, obiskala delegacija naše šole. Med mnogimi podatki, ki nam jih je povedal o svojem dolgem in zanimivem življenju, se je ob fotografiji naše spominske plošče spomnil tudi svojega nečaka. 

Vsako leto eno ime: Aleksej Saša Cepuder



Aleksej Saša Cepuder, se je rodil 9. junija 1921 v prekmurski vasi Melinci. Njegova starša, oče Leon, sicer Maistrov borec, in mati Marija, rojena Ferenčak, sta bila v tej vasi od priključitve Prekmurja k Jugoslaviji leta 1919 učitelja na osnovni šoli, oče tudi ravnatelj šole. Takratne osnovne šole ustrezajo današnjim prvim štirim razredom devetletke. V Melincih se je 7. novembra 1924 zakoncema Cepuder rodil tudi drugi sin Bogdan, po letu 1945 politik v Ljubljani in nato znan kot novinar. Starša sta bila prizadevna pedagoška delavca in spomin nanju se je v Melincih ohranil do danes. Oba sta službeno napredovala; oče je postal šolski nadzornik, ta naziv bi ustrezal današnjim občinskim šolskim referentom in inšpektorjem v eni osebi, za območje Lendave, mati pa je prevzela ravnateljevanje šole v Melincih. Pred letom 1934 se je družina preselila na Ptuj, kjer je bil oče šolski nadzornik za območje Ptuja, mati pa je poučevala na tamkajšnji dekliški narodni šoli, kar bi ustrezalo današnjim prvim štirim razredom devetletke. Leta 1935 je oče postal šolski nadzornik za območje Maribor – desni breg in takrat se je družina preselila v Maribor. Istega leta je Saša začel obiskovati 5. razred mariborske realne gimnazije, kar bi ustrezalo današnjemu 1. letniku gimnazije. Sodeč po ohranjenih dokumentih ni bil med najuspešnejšimi dijaki, saj je imel vsako leto popravne izpite, dva razreda, petega in sedmega, pa je celo ponavljal. Tukaj je potrebno pojasniti, da so takrat na gimnazijah imeli popravne izpite v primeru, če je bila zaključena ocena iz enega ali največ dveh predmetov zadostno (2) in ne nezadostno (1). Slednja ocena ali pa tri zadostne (2) pri kateremkoli predmetu so takrat pomenile ponavljanje razreda. To je tudi pomenilo, da je skoraj tretjina takratnih dijakov imela popravne izpite ali pa so ponavljali razred, okoli polovica je imela zaključni uspeh dobro (3), samo preostali pa prav dobro (4) ali celo, to pa zares zelo redki, odlično (5). Verjetno velja Cepudrovo ne preveč uspešno obiskovanje šole pripisati tudi drugim dejavnostim, s katerimi se je ukvarjal: bil je gozdovnik, torej član organizacije, iz katere so se razvili današnji taborniki, ter aktiven plavalec in smučar v 1. slovenskem športnem klubu Maribor, ki se danes imenuje Branik. Ob začetku vojne leta 1941 je bila družina Cepuder med tistimi, ki so bili za nacistično Nemčijo najbolj neustrezni. Bili so namreč zavedni Slovenci, zaradi očetove službe pa tudi med najbolj izpostavljenimi. Zato ne preseneča, da je bila družina Cepuder po krajšem zaprtju v meljski vojašnici izgnana iz Maribora s prvim transportom iz okupirane Štajerske v Srbijo. Ta je štel 300 oseb (86 % Mariborčanov) in je zapustil Maribor 7. junija 1941. Preko Aranđelovca v Šumadiji so bili poslani v Jagodino v Pomoravlju. Kako so jih sprejeli Jagodinci, je 40 let kasneje kratko in jedrnato zapisal Sašov brat Bogdan Cepuder: »… v Jagodino – Svetozarevo. Za vse nas bo vedno samo Jagodina …« Na ta način je tudi izrekel kritiko neustreznemu poimenovanju Svetozarevske, ene izmed glavnih mariborskih ulic. Sicer pa je zdaj, ko nimamo več Svetozarevske, morda nastopil čas, da katero izmed mariborskih ulic poimenujemo Jagodinska. Žal ne poznamo podrobnosti, kako je družina Cepuder preživela naslednja tri leta v izgnanstvu. V dokumentih srečamo Saša Cepudra spet po osvoboditvi Srbije oktobra leta 1944. Skupaj z bratom Bogdanom se je prostovoljno pridružil 26. novembra 1944 v Beogradu ustanovljenemu slovenskemu bataljonu. Predvsem iz slovenskih izgnancev sestavljeno enoto so kot 5. bataljon priključili 1. krajiški brigadi. To je bila brigada, ki je bila, kot to pove njeno ime, ustanovljena v Zahodni Bosni ali Bosanski krajini. Ta del Jugoslavije je bil zaradi svoje izrazite partizanske naravnanosti med najpomembnejšimi za razvoj in slednjič končno zmago partizanskega gibanja. Glede na to, da je to bila tudi sploh prva brigada iz Krajine, je bila ena izmed najbolj izkušenih in elitnih partizanskih enot. Prav zaradi tega so jo poleti leta 1944 poslali iz zahodne Bosne v Srbijo in jo zaradi velikih izgub pri osvobajanju Srbije okrepili tudi z neizkušenimi slovenskimi prostovoljci. Po zelo kratkem urjenju so slovenski bataljon že konec decembra leta 1944 poslali na Sremsko fronto. S tem imenom označujemo že v uvodu omenjeno skoraj polletno vojskovanje v ravninski pokrajini Srem, zahodno od Beograda. Boji so potekali v rovih, torej na način, ki je bil značilen za prvo svetovno vojno. Partizanske enote, ki so se tako znašle v povsem drugačnih okoliščinah, kot so jih poznali večino vojne, so zato imele neobičajno velike izgube. Morda celo najbolj znani tovrstni primer je bil prav dan, ko je umrl Saša Cepuder, 17. januarja 1945. Tega dne je pri vasi Opatovac ob Donavi jugovzhodno od Vukovarja nemška 7. SS divizija Prinz Eugen, večinoma iz pripadnikov jugoslovanske nemške manjšine sestavljena najbolj elitna nemška enota za boj proti partizanom, izvedla prodor, ki je na koncu pomaknil fronto za okoli 10 km proti vzhodu. Slovenski bataljon je bil med tistimi enotami, ki so bile prav na tem delu Sremske fronte in samo ta dan je padlo 77 njegovih borcev. Med njimi je bilo poleg Saša Cepudra še vsaj pet nekdanjih dijakov mariborske realne gimnazije, današnje Prve gimnazije Maribor. Padle so pokopali na pokopališču bližnje vasi Lovas, na ozemlju Hrvaške.