(FOTO) Ana Marija Špes, Mehurčki, Mladinsko razstavišlče Avla
Preberi več
Anino razstavo sestavlja množica krogov. Same drobne, malo večje in tudi orjaške krogle - mehurčki. Milni mehurčki, sledi na gladini vode, celo dva planeta. Kot v Župančičevi pesmi so tudi planeti sami mehurčki in vsak mehurček je svet zase. Sonce, zemlja, mesec. vrte se brez kolesec, letijo brez peresec. Čeprav so mehurčki naslikani, se zdi, kot da je vsaka slika ves čas v gibanju. Njihova energija in živahne barve te kar potegnejo vase.
Tudi Ana sama je takšna. V štirih letih, kar jo poznam, bi se težko spomnila mnogih trenutkov, ko sem jo videla slabe volje. Vedno je iskrena, odprta in navdušena za nove stvari. Stresu in skrbem na videz sploh ne pusti, da bi ji prišli do živega. Moram priznati, da mi je bila s svojim sproščenim pogledom na svet velikokrat v zgled, da sem se še sama opomnila, da se ni treba toliko 'sekirati'.
In prav ta Anin notranji žar se odraža tudi v njenih delih. Poteze čopiča so hitre, jasne, in brez obotavljanja. Pri likovnem krožku vsak petek sem videla Ano ustvarjati nekatere od teh slik, ki so danes razstavljene in moram reči, da sta odločnost in natančnost, s katero se jih je lotila, občudovanja vredni. In ta natančnost pri slikanju deluje, kot da pride povsem naravno in brez truda – tako se nam je vsaj zdelo, ko smo jo med petkovimi uricami drugi člani krožka opazovali in se čudili nad tem, kako je z eno potezo čopiča ustvarila tako popolne kroge. Tudi za barve se zdi, da kar sijejo s platna. Odtenki in njihove harmonične kombinacije oživijo, ko stopiš prednje. Nemogoče je opazovati mehurčke brez nasmeška na obrazu. Skozi razstavo se vidi tudi Anin smisel za humor, na primer v tem, da je med vse ljubke mehurčke vključila sliko, ki predstavlja pravi, človeški mehur. Jo najdete?
Z Ano sva sošolki že štiri leta, a čas, ki ga preživljava na tej šoli, se hitro izteka. Enako velja za najin razred, za vse četrte letnike in za naš krog prijateljev na likovnem krožku. Še malo, pa bomo vsi odšli vsak svojo pot in naš skupni čas se bo razpočil kot milni mehurček ter za sabo pustil le drobno packo na tleh. A tako kot ostane za milnimi mehurčki spomin na njihovo poplesavanje in njihove mavrične barve, tako bomo tudi vsi, ki smo imeli to srečo, spoznati Ano in njeno umetnost, ohranili v sebi nekaj optimizma in življenjske energije, ki jo obe izžarevata. Tako upam, da bo po ogledu razstave nekaj njene mehurčkaste čarovnije ostalo tudi z vami.
Sonce, zemlja, mesec,
vrté se brez kolesec,
letijo brez peresec,
v nebó se točijo,
na vejo skočijo,
brez poka počijo.
Avtor: Maiken Zupančič Danko
Avtor fotografij: Žiga Pigac