8. 7. 2020

Ženitveni oglas

Avtor objave: Simon Šerbinek / Dijak do leta: 1992

Prejšnja Naslednja

Poissons morts ali Mrtve ribe, kakor sva z Alenko Tetičkovič naslovila najino skupino pri ustvarjanju Ženitnega oglasa (Annonce matrimonial) leta 1991 v še takratni Jugoslaviji, so bile vrhunec mojega gledališkega ustvarjanja na Prvi gimnaziji ...

Mentorica Dana Geršak je najprej želela, da bi to delo igrala v slovenščini. Guy Foissy je bil takrat sodoben avtor, vendar pri nas neznan. Midva sva hotela biti nekaj posebnega, zato sva se takoj odločila, da bova črno grotesko igrala v originalu.

Kot mlad sem želel izstopati, želel sem biti drugačen, drugače ljubiti, drugače delati, biti več kot drugi. Zato sva z Alenko naročila mrtve kravje oči iz klavnice, zato nama je mentorica priskrbela mrtve živali v formalinu, nagačene mačke iz kabineta biologije. Sveže pečena kura z rižem, ki jo je pripravila moja mama, a ni točno vedela za kaj, je bila samo češnja na smetanovi torti …

Vse skupaj sem hotel raztrgati, vse skupaj sem hotel uničiti, zato da bi zgradil nekaj novega.

Predstava naju je ponesla v francosko mestece La Roche-sur-Yon, v Gledališče Glej. Vsepovsod so se ljudje čudili ljubezenski zgodbi dveh izgubljencev, dveh utopljencev, razočarancev v svetu morilcev in negativnih novic, ki jih vsak dan slišimo ob pitju kave.

Akterja sta se odločila, da bosta to udejanjila, zdaj pa ju družba obsodi in izloči. A On in Ona se najdeta preko poštno ležečega predala, preko ženitnega oglasa. Sta sorodni duši, izobčenca, kot sem se počutil tudi tedaj. Moram govoriti v svojem imenu.

Čeprav so vsi gledalci večinoma izrekali pohvale, nisem bil zadovoljen. Nisem znal prisluhniti pohvali. Še vedno sem se čutil majhen, nerazumljen. Ta žalost v očeh je bila blazna, čeprav so ljudje delili pohvale. Kot da je v življenju nesrečnega umetnika nekaj, kar privlači ljudi, za kar so oni srečni, če so igralci na odru in življenju nesrečni.

Zidarski oder, kostumi iz teatra, reflektorji iz teatra, eden le na „štih“ reflektorju, diapozitivi in glasbena knjižnica Miša Hochstätterja … Vse skupaj se je zvalilo kot medijska pozornost na mlada dijaka, ki sva dajala intervjuje po radiu, časopisu. Pomp je prišel prehitro, nisem ga prenesel, a šel sem dalje.

Prva gimnazija me je ponesla na brezskrbnih krilih Talije, na nočnih popotovanjih Platonovega Symposiona in Camusovega Tujca ter Kuge, Dostojevskega, Márqueza, Sartra in nazadnje Evalda Flisarja. Guy Foissy je bil samo logična posledica Fellinijevih filmov, Shakespeara, Goethejevega Fausta, Baudelaira, Villona, Preverta, Petrarce, Boccaccia, Kocbeka, Kosovela, Cankarja in Sokratovega pregovora, da naj spoznam samega sebe, pri čemer sem spoznal le to, da tisto, česar ne vem, tudi mislim ne, da vem ...

Ženitni oglas je bila prelomnica, ko sem spoznal vrh in dno, toda prišla je vojna, odpihnila je hrepenenja … Spoznal sem, da je Ženitni oglas globoko zarezal v mojo dušo, me ranil. Jeseni sva predstavo odigrala v Domu ustvarjalnosti na Razlagovi ulici v Mariboru, in sicer v okviru spremljevalnega programa Borštnikovega srečanja. Na odru sva z Alenko ob koncu predstave, ko se je vse zaključilo v plesnem deliriju, tako znorela, da sva zlomila mizo. S tem se je zlomila tudi predstava. 

Nisva je več igrala. Ostala sta le spomin in opomin, da je važna vsebina, ne pa oblika ...


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice