Za vse, kar znam, ima zasluge Prva gimnazija – pa za vse, česar ne znam, tudi!

Če parafraziram rek iz pogovora med pesnikom Tonetom Pavčkom in glasbenikom Aldom Kumarjem, ki je pred mnogimi leti v televizijski oddaji sicer tekel o soodvisnosti med poezijo in vinom (naš veliki pesnik je prideloval tudi izjemno dobro malvazijo), bi lahko zapisal: »Za vse, kar znam, ima zasluge Prva gimnazija – pa za vse, česar ne znam, tudi!« Res je bilo tako, bili so profesorji, ki sem jih oboževal in dobesedno pil vase vse, kar so mi dali pri svojih urah, bili pa so tudi taki, ki so s svojim načinom poučevanja ugasnili v meni marsikatero zanimanje, ki sem se mu vneto predajal v osnovni šoli (vsaj za kemijo to brez dvoma velja, pa še za marsikatero drugo področje). No, res je pa tudi, da sem bil precej problematičen dijak, ki so ga zunajšolske dejavnosti zanimale veliko bolj kot red in disciplina v šoli. Velikokrat sem si pozneje rekel: Joj, če bi bil jaz profesor in bi imel takega dijaka, kot sem bil sam, bi se mi najbrž zmešalo od hudega. No, pozneje, po uspešnem zaključku gimnazije, sem se vpisal na umetnostno zgodovino na Filozofsko fakulteto in bil tam eden najbolj zagretih in najboljših študentov tistega časa, ki je za svojo šesto listov obsegajoče diplomsko delo s področja evropske kulture in umetnosti preloma 19. v 20. stoletje dobil univerzitetno Prešernovo nagrado, ki so jih tistega leta, ob fakultetnih, prvič podelili. Po končanem študiju in vpisanem magisteriju bi moral ostati na fakulteti na katedri za zahodnoevropsko umetnost, pa me je slučaj prinesel na televizijo, v katero sem se tako zaljubil, da sem ji zvest še danes, že štiri desetletja. Ampak ne glede na vse take in drugačne zgodbe so ostala leta na Prvi gimnaziji nepozabna, ostali so mnogi res lepi in dragoceni spomini, na marsikaj drugega se pa danes spomnim le še z nasmehom. In marsikaj in marsikoga, s katerim takrat ni najbolje šlo, danes, kot zrel človek, razumem drugače od tistega prebujajočega se gimnazijca. In danes sem ponosen, da sem bil dijak Prve gimnazije Maribor!

Med profesorji, ki sem jih imel najraje in ki so mi v tistih štirih letih res izjemno veliko dali, je gotovo na prvem mestu profesorica Marjana Česnik, ki je predavala slovenščino ter domačo in svetovno književnost in je bila na gimnaziji med starejšimi profesorji. Slovenski jezik sem čutil in pri izpraševanju slovničnih pravil sem ji nekajkrat rekel: »Tovarišica profesorica, pravil se tudi tokrat nisem naučil na pamet, ampak dajte mi najbolj komplicirane jezikovne primere in rešil in uredil jih bom. Če se bom pa zmotil, pa me lahko kar vržete. In dobil sem petico ob prizanesljivih in razumevajočih nasmehih moje drage profesorice Česnikove. Še pozneje pri študiju so mi nadvse koristila njena res izjemna predavanja o evropski literaturi dekadence in simbolizma in mnogih drugih literarnih obdobjih in stvaritvah. A najbolj sem si zapomnil dogodek, ki naju je povezal na čisto človeški ravni. Pri njenih urah sem sedel v prvi klopi, tik pred njeno mizo, da sem res posrkal vase vsako njeno besedo. Imela je šarmantno navado, da je med poukom pogosto segla v torbico in vzela iz nje bombon, ki ji je lajšal težave s suhim grlom. In ob eni takih priložnosti, ko je vzneseno pripovedovala o pesniku Charlesu Baudelairu, ji je torbica z mize padla na tla in vsa njena vsebina se je razsula iz nje, tudi listnica, ki se je ne tleh razprla. Skočil sem s stola in začel pobirati po tleh raztresene stvari. Opazila je, da mi je pogled za hip zastal na fotografiji mladega moškega, ki jo je nosila v etuiju denarnice. Potem je za hip pomolčala, se nasmehnila in mi rekla: »Veste, mladi mož, v življenju je to tako: Ko si mlad, sanjariš, kako bo, ko boš starejši. Ko odrasteš in se postaraš, pa spoznaš, da so bile prav tiste mladostne sanje to, kar je najbolj dragoceno, pa ne glede na to, kaj se je pozneje uresničilo in kaj se ni.« Ta njena misel mi je ostala za vse življenje. Gospa profesorica Česnikova je pred leti umrla. Do zadnjega sva, čeprav od daleč, spremljala življenje in delo drug drugega in vesel sem, da sem nekaj lepih spominov nanjo ohranil tudi v televizijskem filmu, ki smo ga pred časom naredili o Prvi gimnaziji.

Druga zelo pomembna osebnost mojih gimnazijskih let je bil profesor Ciril Miklič, ki je predaval zgodovino in latinščino. Zgodovino je predaval tako, da je iz takratnega učnega načrta izpustil poglavja, ki se ne njemu in ne nam niso zdela posebej pomembna; obogatil ga je z mnogimi pomembnimi vsebinami, ki jih v takratnem učnem načrtu ni bilo. Še posebej dragocen mi je bil kot profesor latinščine. Ne le da sem tudi zaradi njega vzljubil ta jezik in njegov zven, po štirih letih sicer zahtevnega učenja sem dobil tako dobre osnove, da z latinščino pozneje na fakulteti nisem imel prav nobenih težav. Najpomembneje je bilo, da je od nas zahteval, da se učimo na pamet latinske verze, odlomke rimskih literarnih del. Koliko se je kdo od dijakov vse te latinske verze zares naučil, je seveda druga stvar – jaz sem se jih vse in še več, še danes jih znam! No, s tem sem dobil predvsem izostren občutek za metriko, verz, heksametre, pentametre in vse spremembe naglasov, ki so v verzirani latinščini popolnoma drugačni kot v prosti pripovedi. Žal tudi mojega profesorja Mikliča ni več med nami.

In še enega profesorja, ki sem ga imel rad in mi je zelo veliko dal, prav tako ni več med nami, saj je tudi on žal umrl, čeprav še razmeroma mlad. To je bil profesor likovnega pouka, akademski slikar Marjan Remec. Ne le da je znal vzpodbujati in usmerjati pri vsakem od nas učencev njegov lasten likovni izraz in je zelo zanimivo predaval tudi umetnostno zgodovino in nas vodil na prve ekskurzije, včasih tudi čez mejo (z njim sem prvič doživel tudi Benetke), profesor Remec predvsem je bil mentorska duša in srce vse kulturne dejavnosti na Prvi gimnaziji, tako likovne kot tudi glasbene in gledališke. In prav tu so naju izjemno močno povezala štiri leta najinega skupnega bivanja na Prvi. Profesor Remec nam je dal vso ustvarjalno svobodo, pomagal je in nam stal ob strani, nikoli pa ni hotel uveljavljati kakršnih koli svojih pogledov ali usmeritev, ki so se takrat zdele primerne družbenemu trenutku. No, pa še po eni stvari mi je ostal trdno v spominu: z ženo, prav tako akademsko slikarko Ido Brišnik Remec, sta se ob poteh skozi mesto zmeraj zaljubljeno gledala in se držala za roke. Lepo!

Profesor Marjan Remec je v prostorni vhodni avli gimnazije ustanovil likovno Galerijo Avla, kjer so se ob dijaških razstavah vrstile mnoge razstave uveljavljenih umetnikov severovzhodne Slovenije, ki so vsakokrat doživele izjemen obisk mariborske kulturne javnosti, obenem pa so s slikami živeli dijaki ob vsakodnevnem obiskovanju pouka.

Kar veliko let pred slovitim gimnazijskim gledališčem Tespisov voz, ki ga je vodil takratni dijak in pozneje svetovno uspešni režiser, žal že pokojni prijatelj Tomaž Pandur, sta na Prvi gimnaziji delovali dve eksperimentalni gledališki skupini: Mirjana, katere duši sta bila Adrian Grizold in Neva Vrbnjak, ter Barigal, ki sem jo vodil jaz (in v njej sodeloval tudi kot igralec), soustvarjalca sta bila pa Teodor Lorenčič in Tanja Viher, ob dijakih pa je naše predstave soustvarjalo tudi nekaj študentov in že takrat nekoliko starejši, danes eden največjih slovenskih igralcev Vlado Novak, ki je šele pozneje šel študirat na Akademijo za gledališče, film in televizijo. Ime Barigal je bilo povzeto po liku iz pesmi našega sošolca, veliko prerano umrlega izjemnega pesnika Žarka Goloba. Med mnogimi gledališkimi igrami in literarnimi večeri smo Barigali leta 1973 postavili na oder svojo najuspešnejšo, najodmevnejšo in precej šokantno predstavo, nadrealistično grotesko Božanska melodrama ali umetnost se je začela s padcem angelov po besedilih Jacquesa Preverta in Vladimirja Holana. Besedili sem našel in izbral sam. Prevertova igra je bila z našo predstavo izvedena prvič izven Francije, delo češkega disidenta Holana pa je bilo na odru izvedeno sploh prvič. Velike plakate za predstavo, ki sem si jih zamislil in smo na njih s čopiči in črnim tušem upodobili prelomljene lesene križe in nad njimi letajoče slinaste angelce, smo narisali sami in jih ponoči polepili kar na ulična tla po vsem središču mesta. Ampak že do naslednjega jutra so jih neznani dušebrižniki večino spraskali in odstranili. Igrali smo v Kazinski dvorani SNG Maribor, ob res izjemni pomoči njihove takratne producentke, gospe Majde Emeršič, in ob vsem razumevanju vihravega direktorja mariborske Drame, režiserja gospoda Branka Gombača. Osrednja Prevertova lika, Gospoda in Gospo, sva igrala s sošolko Alenko Graifoner, in sicer s hrbti obrnjena proti dvorani, gledalci pa so spremljali dogajanje v zrcalih. Namesto podgan, ki sta ju Gospod in Gospa z užitkom slastno večerjala v predstavi, smo imeli nagačene polhe s posvaljkanimi dlakami na repih, tako da so bili res videti kot prave rejene podgane. Obsežne časopisne kritike uglednih piscev so bile izjemne, pa tudi polemik je bilo kar precej. Drago Jančar je imenoval to vrenje »mariborski underground« in o predstavi zapisal v Večeru: »Dovolj razvidno je bil izpostavljen logični tok, ki se giblje od konstituiranja umetnosti v prvem delu k njeni destrukciji v drugem delu, ko padec angelov v demonskem vzdušju razkraja neko poniglavo, cinično meščansko predstavo o umetnosti … Tako po svojem konceptu kakor izjemni »gledališkosti« izvedbe pomeni predstava skupine Barigal enega naizrazitejših eksperimentalnih dosežkov, kar smo jih zadnji čas videli v Mariboru, prav gotovo pa začetek nekega serioznejšega, čeprav neinstitucionalnega iskalstva na tem področju … Mimo vseh učenih pogovorov se je tako rekoč v ilegali zgradila neka posebna, podzemna gledališka kultura, ki ji mirne duše lahko rečemo eksperiment.« »

Najugodneje so nas presenetili prav mariborski gimnazijci. V uprizoritvi ni bilo sledu o amaterizmu v starem smislu ali kakem diletantizmu,« je zapisal v svoji oceni festivala Naša beseda 1973 Tone Partljič. O predstavi so zelo pohvalno pisali tudi Marija Švajncer, Janez Karlin in Andrej Inkret.

Najodmevnejša uprizoritev skupine Mirjana pa je bila gotovo predstava Priznanje, ki jo je po romanu Arturja Londona dramatiziral Taras Kermauner – in to v času, ko na Slovenskem ni smela iziti niti knjiga, kaj šele, da bi spustili v kinematografe sloviti film Coste Gavrasa. »Saj se ti mladi sploh ne morejo do konca zavedati, kako pomembno je, kar počnejo,« je zapisal Drago Jančar, visoko priznanje pa smo dobili po gostovanju v ljubljanskem gledališču Glej tudi od Tarasa Kermaunerja.

Žal kljub moji veliki želji ni uspelo postaviti na oder ekspresionistične drame Magda, ki jo je napisal v Ptuju živeči, takrat že pokojni pisatelj Alojzij Remec, oče mojega profesorja Marjana Remca. Za igralsko zelo zahtevne vloge ni bilo moč sestaviti dovolj močne celovite ekipe. 

Če bi mi bilo dano na razpolago veliko več prostora, bi se z veseljem spomnil tudi drugih profesorjev, profesorja matematike Jožeta Mlakarja, profesorice angleščine Irme Vidmajer, ki je prišla takrat še čisto mlada s fakultete in nas je (tudi kot razredničarka našega 4. b) disciplinsko komaj obvladovala – mi smo bili res živi vragi –, pa starejšega, uglednega, zdaj že pokojnega, precej korpulentnega legendarnega profesorja Vladimirja Gasparija, pravega učitelja žlahtne stare generacije, ki je dijakom najprej zastavil vprašanje iz klasične antične književnosti, preden so smeli pristopiti k odgovorom s področja njegove biologije. 

Nad vsemi nami, učitelji in učenci, pa je bdel takratni ravnatelj, profesor Ivan Rudolf, visoko klasično izobražen latinist, ki je zmeraj razumel in stal ob strani problematičnemu dijaku, seveda spet meni, ki je zaradi močne vpetosti v vse mogoče obšolske kulturne dejavnosti izjemno veliko manjkal pri pouku in ki se ni znal zmeraj dovolj spoštljivo obnašati do nekaterih profesoric, ki so kar cepetale od jeze nad neposlušnim in neupogljivim dijakom in me skoraj za ušesa vodile na zagovore k njemu. To je bilo videti približno takole: Ona: »Lombergar, vstanite!« In sem vstal. 

»Lombergar, spet ste v čevljih!« 

»Seveda, saj copat ne prenesem.« 

»Ena ocena manj! Lombergar, ali imate domačo nalogo?« 

»Ne, nisem je naredil, saj ne bom prerisoval iz atlasa.« 

»Dve oceni manj! A atlas imate s seboj?« 

»Ne, ne vidim razloga, da bi ga še v šolo nosil.« 

»Tri ocene manj! No, pridite ven!« 

»Ne grem, kar enko vpišite, ker trojke ne maram, znam namreč za pet!« 

In se dobil cvek. No, namenoma sem izpustil ime, ne bi bilo prav, saj sem bil res težaven, neubogljiv in neupogljiv, zelo poseben dijak.

Danes, ko so od tistega mojega gimnazijskega časa minila že mnoga desetletja, tako rekoč pol stoletja, se v vsej polnosti zavedam, kako veliko mi je dala Prva gimnazija – za življenje v najširšem pogledu! In vesel sem in ponosen, da sem bil njen dijak! Vsakič, ko obiščem Maribor, grem mimo njenega stopnišča in če so vhodna vrata odprta, stopim v avlo in na stopnišče. Takrat se v meni prav po proustovsko vedno znova prebudijo spomini, občutja, celo tisti čisto poseben vonj častitljive starodavne stavbe, ki pripoveduje toliko zgodb o časih in ljudeh v njej. Sto sedemdeset let je dolgo obdobje, in časi, ki jih je prestala Prva gimnazija, so bili v Mariboru v vseh pogledih zelo burni.