30. 9. 2020

Z natikači v morske doline

Avtor objave: Polona Jaunig / Dijakinja do leta: 2003

Prejšnja Naslednja

Če sedaj pomislim na Prvo, so to lepi spomini, toda zdi se kakor drug svet. Stopimo torej v svet ajekov s Prve, ki so šli s svojim razrednikom na geografske vaje na Cres.

Hodimo, pridno nabiramo kamnine, sonce pripeka, vendarle je junij. Ves teden raziskovanja otoka in izletov sem ter tja.

Ena od destinacij je bila vasica Lubenice, kjer smo se ustavili in se razgledali: z visoke planote se je širilo morje, kamor je seglo oko. Razrednik nas obvesti, da je naš cilj ob vznožju planote, plaža ob morju. Mislili smo, da se šali, ker je delovalo zelo strmo in daleč. Toda kaj kmalu smo se dejansko odpravili navzdol. Res je, da sem bila med zadnjimi na cilju, toda reci in piši – do cilja sem potrebovala približno tri ure, drugi povprečno uro in pol, dve uri. Pot je bila precej strma, kamenje se je krušilo, nisem bila ravno iz športnega razreda. Dodaten bonus: ena od sošolk se je namenila do plaže v natikačih. To je bilo izvedljivo samo s podporo in izdatno pomočjo dveh sošolcev.

Končno sem se napol prikotalila na cilj, se u(se)sedla, pila vodo. Se zahvalila vsem božanstvom, v katere verjamem, in tistim, v katere ne, da mi je uspelo, in to brez fizičnih posledic. Ker sem bila med zadnjimi in so ostali že urico ali dve počivali, je razrednik Branko omenil, da se bomo kaj kmalu odpravili nazaj. Po isti poti. »Da pridemo nazaj pred mrakom,« je dejal. Razmišljala sem, da bi potemtakem morala iti nazaj najkasneje dopoldne (bila pa je ura pol petih popoldne), saj če sem navzdol potrebovala tri ure, potem bo pri vzponu treba kakšnih 5, 6 ur gristi kolena. Morda napeti še kakšno varnostno vrv. Nisem bila edina, ki je ob tem prebledela. Kaj hočeš, treba je priti nazaj. Ko sem bila že tik pred tem, da se sprijaznim s kruto usodo, ki me je bila doletela (skoraj bi se pričela smiliti sama sebi), se je izza skal in vogala kakor fatamorgana in darilo z neba pripeljala: ladjica!

Ta se je ustavila ob obali, vkrcali smo se, sama pa sem bila srečna, kot že dolgo ne. Še danes s sošolkami in sošolci ne vemo, ali je razrednik res mislil, da bomo šli peš po hribu do cilja, ali je bil ves čas dogovorjen, da nas pobere plovilo.  


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice